Pred časom sem naletel na razpravo, ki si je zadala nalogo uveljaviti tezo o karizmatičnosti teorije. S stališča jezika, ki je zmerom – tako v molku kakor v izrekanju – izdajalec misli, živimo v zanimivih, nemara celo znamenitih časih. Besede dandanes niso dinamične le v smislu, temveč še bolj v pomenu. S tem se spreminja tudi njihov tipični kontekst. Tako se potencirajo možnosti nerazumevanja. Pa seveda tudi ločevanja in razmejevanja z emblematičnimi znamenji. Možnost nerazumevanja ni nujno hotena. Zato pa sta ločevanje in razmejevanje gotovo globoko intencionalni početji.

A v primeru razprave o karizmatičnosti teorije se porodi še en – vsekakor širši in usodnejši – problem. Gre dejansko za ustvaritev nove situacije. Če tekst doseže svoj namen in uveljavi pojmovanje, ki ga propagira, teorija postane praksa. Razčlovečenje karizme zagotovo ni le izrazni proces, kakor izganjanje oziroma izbrisovanje humanitete iz strukture moderne lirike, ki ga je kot zanjo bistvenega opazil Hugo Friedrich. Kdor bi na novi način razumel sposobnost, ki se slovarsko običajno opredeljuje kot dar prepričljivega vplivanja na ljudi, bi se začel v vsem bistveno razlikovati od vzdrževalcev tradicionalnega besednjaka pravšnjosti. Govoril bi pomensko drugačen jezik, konstituiral bi druge smisle. Kdor bi karizmatičnost tudi vnaprej navezoval na človeka, medtem ko bi v pameti, ustih in ušesih posvečenih le-ta prešla na določen način konceptualizacije mentalne dejanskosti, bi bil kratko malo izrinjen iz možnosti biti avantgarda. Pri nas, kjer slednja zaradi sile zgodovine nadomešča elito, bi to ne pomenilo zgolj potopitve v brezoblično množico zaostajajočih, ampak že kar obsodbo na drugorazrednost. Svoj čas je bilo tako pri razliki med tistimi, ki so govorili o heideggrovskem problemu biti, in onimi, ki so iz priimka najznamenitejšega filozofa nemškega nacionalsocializma svojilni pridevnik tvorili po uveljavljenih slovenskih slovničnih načelih, se pravi z mislijo, da tretji grafem e v njegovem zapisu ne zaznamuje polglasnika, temveč nenaglašeni polni vokal. Prvi so bili adepti, drugi nevedneži. Govorjenje o čemer koli heideggerjevskem je človeka nedvoumno uvrščalo med slednje. Nekoliko kasneje je bila velika razmejitev naložena izgovoru besede nadzòr: za oblast je bilo merodajno stanje v prekmurskem govoru – z naglasom na prvem zlogu –, za ostale pa knjižna norma.  

A tako je bilo v časih pred milenijskim prelomom, ko so razlike pri nas še izhajale iz ožjega jezikoslovnega, tj. slovničarskega območja. Ostajale so v okvirih vsakomur znanega reda: šlo je za markacije bodisi v eno bodisi v drugo smer. Če se ljudem že ni bilo mogoče zmerom razumeti, so se vsaj lahko pogovarjali. Vrata za medsebojno navdihovanje ali celo sodelovanje niso bila zaloputnjena. Ni bilo nujno, da bi kdo bil že načeloma odveč v katerem koli posvetu. Navsezadnje je Josip Stritar Frana Levstika zaradi samosilniškega slovničarjenja v Dunajskih sonetih že leta 1872 označil za despota slovenskega jezika – in s tem načel njegovo avtoriteto. Komunikacija je tako tedaj kot pozneje spravljala v negotovost sleherni pridobljeni položaj. In bolj ko je ta bil oziroma je zgolj nasledek spleta personalnih okoliščin, bolj je bil in je z njo ogrožen.

Zdaj naj bi se ločevali, razmejevali in razvrščali po semantiki. S tem pa se začenja diferenciacija, ki onemogoča razumevanje. Zanj se terja sledenje narekovalcem pomena, kar vodi k vzpostavljanju monološke strukture. Jezikovna despotija, kakršno je zganjal Levstik, s tem postaja otroška igrača – nebogljena pošast iz predledenodobne ere. Ukinja se namreč možnost kakršnega koli dialoško-poliloškega Stritarja. Na obzorju se zarisuje definitivni konec komunikacije. Jezik v tem zaprtem obzorju postaja zgolj instrument ekspresije. V njegovem okviru se razvideva težnja, da bi eni lahko izrazili svoje sodbe, mnenja in poglede, drugi pa le lastno strinjanje z njimi – in nič drugega.

To je pot, ki jo začrtuje nalaganje karizmatičnosti teoriji. Takšno njeno pojmovanje je plod sistemskega mišljenja, ki je v opoziciji do zgodovinskega, za katerega je bistveno konceptualiziranje človeškega sveta kot niza med seboj vnaprej nepredvidljivo prepletenih, vzporednih ali zaporednih biografij. Karizma, ki bi jo dajal določen pristop k obravnavi česar koli, bi se tako hočeš nočeš razlila tudi na ljudi brez kakršne koli osebnostne moči ali sposobnosti vplivanja. In le še povsem nerazložljiva, docela kronološka zgodovina bi registrirala, da jo je, denimo, njega dni imel Dušan Pirjevec Ahac, medtem ko je bil njegov partizanski soborec Roman Albreht Drejče brez nje. Kot izraz pojmovne zmede in nesistemskega voluntarizma bi se najbrž obravnavale tudi sedanje razmere, ko je na eni strani zaradi planetarnega odmeva in ponavljanja svojih besed Slavoj Žižek, na drugi pa tisti, ki ne s teoretiziranjem ne z njegovim učinkom niso vplivali na nikogar. Slednji niti v vseobsežno sistemskost niti v njej alternativno improvizacijo zgodovinskosti ne vlagajo svojega stiha – če nam je dovoljeno za hip evocirati miselni in besedni slovar, katerega koordinate je zarisal Aleksander Ivanovič Herzen.

Potemtakem je moč o problemu, ki nam ga je zastavila razprava, katere naslova pravzaprav ni treba niti omenjati, reči: Teorija s karizmo bi se pri priči izkazala za nestabilno, kar bi zanjo pomenilo samoukinitev. Ne bi bila ne ob praksi, kot je pričakoval Leibniz, ne povezana z njo, kakor je od njene revolucionarne pojavne oblike terjal Josif Visarionovič Stalin, temveč bi hipoma prenehala biti, kar je. Ne bi bila niti protejska forma niti simptomski izraz česar koli. Postala bi oznaka prakse. Prepomenjena pa ne bi bila le karizma, temveč tudi vse, na kar naj bi se nanašala. Teorija bi postala prazna besedna lupina, izraz brez adekvatnega pojava. Jezikovna inflacija, ki je usodnejša od denarne, bi dobila nov pospešek. Celo tolikšen, da bi čez čas o njej niti Mefisto – duh, ki vse zanika – ne mogel reči nič več. In kaj bi potem s sijajnima Goethejevima verzoma: »Grau, teurer Freund, ist alle Theorie, und grün des Lebens goldner Baum (Prijatelj dragi, siva sleherna je teorija, a v zelenju zlato je drevo življenja)? Potem bi bila celo umetnost ne samo zastonj, temveč tudi zaman. To pa bi bila situacija, ki je ni. Ki je zgolj ime – ime rože brez šifre. Sfinga brez uganke.