Statistike o žrtvah izraelovega genocida v Gazi ne morejo dati tako močnega vtisa o dejanskem trpljenju Palestincev kot nepregledno mnoštvo slik, posnetkov in osebnih poročil o uničenju in pobojih, ki jih spremljamo že od lanskega oktobra. Zgodbe o otrocih, ki so jih osirotile izraelske bombe ali preluknjale krogle izraelskih ostrostrelcev, o civilistih, pokopanih pod ruševinami lastnih domov, množično pobitih na domnevno varnih območjih in ritualno ponižanih s strani izraelskih vojakov, o palestinskih truplih, stisnjenih in razmesarjenih pod izraelskimi buldožerji, so močnejše gorivo za ogorčenje kot golo nizanje številk. Toda statistike – kljub svojemu hladnemu in nevtralnemu videzu – vseeno proizvajajo opazne ideološke učinke, saj predstavljajo pomembno sredstvo za kontekstualizacijo zgodb in podob. Sredstvo, s katerim lahko naštete grozote prikažemo kot izjeme ali pravilo, kot stranske posledice povprečne vojne ali rezultat namernega genocida, kot nujno ali izredno zlo. 

Zastopniki in podporniki Izraela se dobro zavedajo te konstruktivne in transformativne moči statistik. Zato že od prvega meseca genocida bijejo ideološki boj za obvladovanje in oblikovanje ustreznih podatkov o skupnem številu palestinskih smrtnih žrtev, o razmerju med številom mladoletnih in odraslih žrtev, pobitimi moškimi in ženskami, Hamasovimi borci in palestinskimi civilisti. Ta boj po eni strani vključuje poskuse diskreditacije palestinskih institucij, ki zbirajo in objavljajo kvantitativne podatke o genocidu, po drugi pa zavajajoče, pogosto tudi lažne prikaze podatkov, ki naj bi podkrepili zgodbo o Izraelovih dobrih namerah in skrbi za varnost civilistov. Gre za boj, ki bo – če upoštevamo druge primere zanikanja genocidov v preteklem stoletju – v takšni ali drugačni obliki najverjetneje potekal še desetletja po tem, ko se bo prah v Gazi polegel. 

Glavni vir za podatke o identiteti in številu žrtev Izraelovega genocida je palestinsko ministrstvo za zdravje v Gazi. Čeprav se je ministrstvo v preteklosti dokazalo za zanesljivega zbiratelja in poročevalca tovrstnih podatkov in so ga kot takega pripoznale celo izraelske avtoritete, je poročanje o aktualnem genocidu sprožilo številne dvome in obsodbe proti ministrstvu, češ da namerno ponareja in napihuje številke v imenu Hamasa. Prvi vidnejši primer zanikanja podatkov palestinskega ministrstva se je zgodil že oktobra 2023, skoraj takoj po začetku invazije v Gazi, ko je ministrstvo poročalo, da je bilo v Izraelovih napadih ubitih okoli šest tisoč petsto Palestincev, med njimi dva tisoč sedemsto otrok. Ameriški predsednik Joe Biden je brez jasnega argumenta zanikal številke, rekoč, da vanje nima nikakršnega zaupanja. Kmalu zatem je tiskovni predstavnik ameriškega zunanjega ministrstva v izjavi za Huffington Post povsem neutemeljeno trdil, da je »ministrstvo, ki ga vodi Hamas, že večkrat poročalo o netočnih številkah in napihovalo število smrtnih žrtev«.

V odgovor na te obtožbe je ministrstvo za zdravje v Gazi objavilo izčrpen seznam, na katerem so bila navedena imena, spol, starost in nacionalne identifikacijske številke žrtev. Seznam je temeljil na postopku neposredne identifikacije trupel, ki so pristala v mrtvašnicah palestinskega zdravstvenega sistema. Ker je vključeval identifikacijske številke, ki jih palestinskim prebivalcem dodelijo izraelske avtoritete, je omogočal navzkrižno preverjanje verodostojnosti podatkov o posameznih žrtvah v populacijskem registru Gaze. Seznam je predstavljal, kot so morali priznati tudi simpatizerji Izraela, kakovosten nabor podatkov o smrtnih žrtvah. Ni ga bilo mogoče preprosto zavrniti kot sredstvo za zavajanje javnosti. 

Dvomi in obtožbe so se vseeno nadaljevali v naslednjih mesecih, ko je izraelska vojska skoraj povsem demolirala palestinski zdravstveni sistem v Gazi. Decembra lani je delovalo le 6 izmed 38 bolnišnic v enklavi, kar ni pomenilo le okrnjenih kapacitet za zdravljenje, temveč tudi zmanjšano zmožnost za zbiranje podatkov o smrtnih žrtvah. Sredi lanskega novembra je izraelska vojska napadla tudi osrednji zdravstveni kompleks v Gazi Al Šifa, ki je služil kot centralna baza za zbiranje tovrstnih podatkov. Ker zdravstveni sistem v porušenem stanju ni bil sposoben dohajati naraščajočega števila pobitih, je palestinsko ministrstvo za zdravje ob neposredni identifikaciji trupel v mrtvašnicah uvedlo še dva načina zbiranja podatkov: poročanje o smrti bližnjega ali znanca preko spletnega formularja in štetje trupel brez individualne identifikacije. Simpatizerji Izraela, ki niso mogli oporekati oktobrskemu seznamu žrtev, so se hitro pritožili nad to spremembo. Še danes izpostavljajo domnevno nesprejemljivost in nezanesljivost teh dveh metod, češ da puščata preveč prostora za zlonamerno manipulacijo s podatki.

Med zanikovalci podatkov palestinskega ministrstva za zdravje bi posebej izpostavili dva osebka: predstavnika proizraelskega možganskega trusta The Washington Institute Gabriela Epsteina ter ameriškega veterana in raziskovalca urbanih vojn Johna Spencerja, čigar propagandno delo je požegnal celo sam Benjamin Netanjahu. Oba propagandista Palestincem očitata uporabo ohlapnih metodologij za zbiranje podatkov in načrtno napihovanje številk za namene blatenja Izraela. Epstein se še posebej osredotoča na domnevno ponarejanje števila žensk in otrok, ubitih v Gazi, s katerim naj bi Palestinci zavajali javnost o Izraelovih resničnih tarčah: odraslih moških, za katere je predpostavljeno, da sodijo med Hamasove borce. Spencer misli podobno, a gre še korak dlje in v skladu z Netanjahujem in izraelsko vojsko trdi, da je le približno šestdeset odstotkov smrtnih žrtev v Gazi del civilne populacije, medtem ko približno štirideset odstotkov tvorijo Hamasovi vojaki. To naj bi bilo izredno nizko razmerje, saj naj bi bilo po mnenju Spencerja povprečno razmerje med civilnimi in vojaškimi smrtnimi žrtvami modernih urbanih vojn 9 proti 1. Kakšen moralni podvig! Izrael naj bi pobijal kar trideset odstotkov manj civilistov, kot je statistično pričakovano!

Za razmerje med pobitimi civilisti in Hamasovimi borci, ki ga prodajajo Spencer, Netanjahu in drugi, ne najdemo jasnih virov ali metodologije. Morda lahko takšno razmerje proizvedemo tako, da vsakega ubitega odraslega moškega štejemo kot borca Hamasa, morda tako, da med Hamasove borce uvrstimo tudi vse ustreljene in zbombardirane javne uslužbence. Ne vemo in najverjetneje ne bomo nikoli vedeli, ker predstavniki in zagovorniki Izraela za razliko od palestinskega ministrstva za zdravje ne navajajo ali komentirajo postopkov pridobivanja in obdelave svojih podatkov. Razmerje 9 proti 1, ki naj bi predstavljalo povprečje za civilne smrtne žrtve v modernih urbanih vojnah, je v vsakem primeru čista izmišljotina. Kot je poudaril raziskovalec Adam Roberts, gre pri tem razmerju za razširjen mit, ki mu v obdobju po 2. svetovni vojni morda ustrezajo le nekateri zloglasni poboji, kot sta ruandski in kamboški genocid.  

Kar se skoraj vedno izgubi v teh poskusih nasprotovanja palestinskemu ministrstvu za zdravje, je to, da se od ministrstva pričakuje več kot od kateregakoli drugega akterja v sorodni situaciji. Pričakovati denimo, da bo štetje mrtvih temeljilo izključno na individualni identifikaciji trupel v mrtvašnicah, je absurdno, če upoštevamo obseg opustošenja v Gazi in dejstvo, da se tovrsten rigidni kriterij načeloma ne aplicira na štetje smrtnih žrtev v primeru drugih genocidov ali vojn. Če vzamemo najočitnejši primer, naj poudarimo, da je le 4,8 od 6 milijonov Judov, ubitih v holokavstu, identificiranih. Številni od teh so bili identificirani na podoben način kot palestinsko ministrstvo za zdravje identificira nekatere žrtve Izraelovega genocida: s pomočjo poročil sorodnikov, znancev in prijateljev. Svetovni center za spomin na holokavst Yad Vashem v Izraelu še danes omogoča izpolnitev spletnega formularja za poročanje o smrti žrtve holokavsta.

Tisto zaskrbljujoče pri številkah, ki prihajajo iz Gaze, ni, kot trdijo simpatizerji Izraela, da so napihnjene, temveč, nasprotno, da so – zaradi načelnega izogibanja palestinskega ministrstva za zdravje vsakršnim ekstrapolacijam na podlagi razpoložljivih empiričnih podatkov – bolj ali manj konservativne. Po enem letu je preštetih več kot 43 tisoč smrtnih žrtev, med njimi več kot 16 tisoč otrok. Po nekaterih ocenah, ki upravičeno ne uvrščajo vseh odraslih palestinskih moških med Hamasove borce, okoli 80 odstotkov pobitih sodi med civilno prebivalstvo – to so visoke, a vseeno namenoma pomanjšane številke, saj ne upoštevajo niti tistih žrtev, ki ostajajo pokopane pod ruševinami, niti tistih Palestincev, ki niso oziroma ne bodo umrli zaradi neposrednega nasilja, temveč zaradi pomanjkanja hrane in vode, uničenja bivališč in propada zdravstvenega sistema. 

Število smrtnih žrtev v Gazi verjetno je in bo večkratnik uradnega števila, ki ostaja na voljo in se posodablja kljub Izraelovim poskusom uničenja palestinskega zdravstvenega sistema. Uradno število, v katerega zaenkrat sodijo le žrtve neposrednega nasilja izraelske vojske, še vedno raste. Nič ne kaže na to, da se bo ta rast prenehala v bližnji prihodnosti.