Sto petdeset let je minilo od dneva, ko je pariški proletariat proklamiral svojo komuno. In bil surovo poražen. Tako kot je bil sto dvajset let pozneje poražen tudi socializem, z njim pa pokopano upanje o boljši družbi. Razrede so nadomestili priročni pojmi potrošnikov in davkoplačevalcev. Kapitalizem se skriva za, na videz prijaznejšim, pojmom tržnega gospodarstva, njegovi nasprotniki uporabljajo zmerljivko neoliberalizem. Znotraj njega se, spet na videz, borijo za demokracijo, ki jo ogroža lasten otrok – iliberalizem. Propagandna mašinerija kapitalizma ni uspešna pri kovanju pojma, ki bi zakril pospešeno dohodkovno in premoženjsko ter vsestransko razslojevanje, prepad med bogato manjšino in večino, gromozanski vzpon parazitske financializacije in plutokracije.

Poraz so doživeli tako komunisti kot socialdemokratski in drugi reformisti. Pozasebljanje in profitni motiv brez usmiljenja zmeljeta vse, kar srečata na poti.

 

Ali je vredno danes obrniti naš pogled nazaj k 18. marcu 1871?

 

Ob svojem nastanku je bila komuna najbolj zdrav, življenja zmožen rezultat predhodne francoske zgodovine. Marx pravi: »Bila je resnična zastopnica vseh zdravih elementov francoske družbe in zato resnična narodna vlada.«

 

Komuna je odpravila obe največji postavki državnih izdatkov, armado in uradništvo, in tako uresničila geslo vseh buržoaznih revolucij: poceni vlado. Vsi člani komune so morali opravljati javno službo za delavsko mezdo. Posebne pravice in privilegiji visokih državnih dostojanstvenikov so bili ukinjeni. Javne službe so prenehale biti zasebna lastnina podrepnikov vlade. Sodniki so izgubili navidezno neodvisnost, ki je služila prikrivanju njihove pokornosti vsem vladam – postali naj bi voljeni, odgovorni volivcem in odstavljivi ter plačani kot uradniki. Duhovniki so se morali vrniti v tišino zasebnega. Komuna je kmete osvobodila davka, s katerim naj bi poplačali stroški vojne odškodnine Prusiji. Sprejela je več socialnih ukrepov: odpravo nočnega dela pekovskih pomočnikov, prepoved zniževanja delavskih mezd, izročitev vseh zaprtih delavnic in tovarn delavskim zadrugam, ne glede na to, ali je njihov lastnik pobegnil ali sam ustavil delo. Ljudstvu so brezplačno odprli vse šole in jih osvobodili vsakršnega vmešavanja države in cerkve.

 

»Pariška komuna 1871 je bil prvi, še slab zgodovinski poskus gospodstva delavskega razreda,« je zapisal Trocki in dodal: »Mi cenimo spomin komune kljub skrajni omejenosti njene izkušnje, slabi pripravi njenih udeležencev, nejasnosti njenega programa, pomanjkanju enotnosti med voditelji, neodločnosti načrtov, brezupni zmedi pri njihovem izvajanju in strašnemu fatalnemu propadu, ki je sledil iz vsega tega.«

V istem tednu, ko je stopetdeseta obletnica komune tiho zdrsela mimo, nas je slovenska vlada razveselila z zakonom o debirokratizaciji. Na tem mestu ga ne bi omenjali, če ne bi posegal tudi v socialno državo, izboljšal položaja bogatih in odprl vrat za spremembe socialnih zavarovanj v smer zmanjšanja solidarnosti.

To je zelo nenavaden zakon, ki spreminja dvajset veljavnih zakonov z različnih področij, razveljavlja 207 zakonov, skupaj s podzakonskimi akti, ter določa prenehanje uporabe osemnajstih jugoslovanskih zakonov. Pri tej vladi smo se že navadili, da z enim zakonom poseže po številnih drugih. Tak je bil že razvpiti Zakon o uravnoteženju javnih financ, znan kot ZUJF, iz leta 2012 – in se ga po devetih letih še nismo znebili. Taki so vsi protikoronski zakoni, znani kot PKP. In sedaj bomo dobili še zakon o debirokratizaciji. Tako kot so imeli ZUJF in vsi PKP-eji »podtaknjence«, jih ima tudi zakon o debirokratizaciji.

 

Zadnji »podtaknjenec«, ki zelo bode v oči, je sprememba Zakona o prispevkih za socialno varnost, ki prinaša najvišjo osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost. Doslej smo vsi plačevali prispevke – za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zavarovanje za brezposelnost – od bruto plače, ne glede na njeno višino. Po novem pa naj bi se vsi prispevki plačevali le do višine bruto plače šest tisoč evrov. Kaj je s predlogom narobe?

Prvič to, da to ni nikakršen ukrep debirokratizacije, ampak čisto običajna sprememba obdavčenja, ki bi se smela zgoditi le z posegom v osnovni zakon, ki to področje ureja. Gre za izjemno pomemben zakon s področja socialne varnosti in za zelo pomembno odločitev o prihodnjem razvoju socialne države. Še zlasti ob pričakovanju pokojninske in zdravstvene reforme ter ureditve dolgotrajne oskrb. Ali lahko upamo na blokado predlagane spremembe s strani zakonodajne službe državnega zbora, bomo še videli, saj je njena moč omejena. Kje so tisti časi, ko smo se z zakonodajno službo prerekali, ali smemo kakšno posebnost upravljanja z javnimi financami zapisati v Zakon o izvrševanju proračuna mimo sistemskega zakona o javnih financah!

 

Drugič je s predlogom narobe to, da predlagana sprememba pomeni davčno razbremenitev tistih z najvišjimi plačami, ki se jim bo zato zvišala že sicer visoka neto plača. Po podatkih statističnega urada je bilo takih v lanskem letu okoli 13 tisoč. Po strukturi pa gre predvsem za zaposlene moške v poklicih zakonodajalec, visoki uradnik in član uprave družbe. Zato je govorjenje o tem, da bomo na račun predlaganih sprememb zadržali v Sloveniji zdravnike, inženirje in razvojnike ter pridobili nove visoko izobražene kadre iz tujine, samo prazno besedičenje in zavajanje.

 

Tretjič pa je s predlogom Zakona o debirokratizaciji narobe to, da bo morebiten sprejem zakona pomenil znižanje prihodkov obeh socialnih blagajn, pokojninska in zdravstvena, ki imata že tako prenizke prihodke za vse zakonske pravice. Pri tem pa tvorca tega antisocialnega zakona sploh ne zanima, kako se bo dodatni manko v blagajnah pokrival. Če bo izpad prihodkov res zgolj 40 do 50 milijonov, kot ocenjuje vlada, potem je še dodatno vprašljivo doseganje glavnega cilja predlagane spremembe, saj bo učinek na posameznika zanemarljiv, pomembno pa bo zamajana solidarnost v načinu financiranja socialne varnosti vseh prebivalcev. Ali je pričakovati le, da bo sledila še uresničitev pobude AmCham Slovenija, da se meja spusti na štiri in pol tisoč evrov?