Sveti Jurij za prešerno Anglijo

Sveti Jurij za prešerno Anglijo

Mnenje, kolumna ali komentar
3. 10. 2019 - 16.00

V Scottovem romanu Ivanhoe, ki se je zdel Umbertu Ecu hvaležna zakladnica primerov za ilustracijo funkcijsko različnih branj literarnega teksta – če pišete traktat za marksistično revijo, boste govorili o razrednem nasprotju med Sasi in Normani, če pripravljate scenarij za hollywoodski spektakel, pa bo pozornost veljala medsebojno prepletenim zgodbam naslovnega lika, Rebeke, Rowene, Cedrica, kralja Riharda idr. –, se pojavi emblematično geslo »Sveti Jurij za prešerno Anglijo«. Ker je bil avtor znamenite pripovedi Škot ne samo po priimku in poreklu, temveč tudi po cerkveni pripadnosti, je bila tolikšna naklonjenost sosednji deželi v romantičnem času, ki je odkril očaranost z domovinsko zgodovino, precej nenavadna. Toliko in toliko let pozneje je za marsikoga celo čudna. Anglija in Škotska, ki sta ob vselitvi Stuartovcev na dvor svetega Jakoba osnovali unijo svojih kron, malo pred njihovim slovesom od njega pa sta oblikovali enoten parlament Velike Britanije, se dandanes v marsičem razhajata. Ne le v mnenjih in podobi denarja – kar ni nič novega –, temveč tudi že v dejanjih.

Če pogledamo z druge, angleške strani, je današnje stanje prav tako čudno. Winston Churchill, ki je na 5-funtnem angleškem bankovcu ekvivalent Scottu na Škotskem, je bil velik občudovalec sosedov onstran reke Tweed. To je poudaril tudi v svojem bržčas najbolj lokalpatriotično obarvanem govoru – v tistem, ki ga je imel 24. aprila 1933, na vrhuncu svojih politično samotnih let, pred člani Kraljeve družbe Svetega Jurija v Londonu. Zaradi tedaj izgovorjenih besed, zaradi zmage v drugi svetovni vojni in nemara tudi zaradi priseganja na dundee cake – v tej škotski specialiteti seveda ne sme manjkati whisky, ob katerega použivanju se je Churchill najbrž domislil antipedagoške krilatice o tem, da je iz alkohola zmerom izvlekel več, kakor pa mu je dal –, ni presenetljivo, da je bil leta 2002 izbran za prvega med velikimi Britanci. Darwin je tedaj za njim zaostal za tri mesta, Shakespeare za štiri, Newton za pet, Richard Burton, ki se je v filmih prelevil v mnoge zgodovinske like – bil je tako Aleksander Veliki kot Richard Wagner in maršal Tito –, pa kar za petindevetdeset.

Churchill je v svojem londonskem nastopu aprila leta 1933 značilno najprej spregovoril o svojem pozitivnem odnosu do Škotov in o prijateljstvu do enega Valižana – mislil je na svojega nekdanjega liberalnega premierskega šefa Davida Lloyda Georgea –, potem pa se je posvetil spopadu svetega Jurija z zmajem. To temo je imel za mnogo pomembnejšo od vseh, ki so bile povezane z njemu vse prej kot ljubimi boljševiki, Mr. Gandhijem ter peripatetičnem ministrskim predsednikom nacionalne vlade Ramsayjem MacDonaldom. Churchill v letu, ko je v Berlinu za kanclersko krmilo zgrabil Adolf Hitler, ni bil niti malo zadovoljen z zaščitnikom Anglije. Sveti Jurij bi se v tistem času v Kapadokijo, kjer se je nekoč najbolj proslavil, brez dvoma podal s kupom obrazcev in tajnikov, ne pa s sulico in konjem kot v svojih najimenitnejših dneh. Gotovo bi predlagal konferenco z zmajem za okroglo mizo. Tako bi bilo za njegovega pogajalskega partnerja kar najbolj udobno, saj bi lahko okoli nje ovil svoj rep ... Zmaju bi sveti Jurij v zameno za dekleta, ki jih je moril in žrl, verjetno ponudil zelo ugodno posojilo za bolj zdrav način prehranjevanja. Denar za kredit bi kajpada prispevali kapadokijski davkoplačevalci. Nazadnje bi se sveti Jurij z repatim pogajalskim partnerjem še fotografiral, vest o sporazumu med njima pa bi bila javljena tudi svetovni organizaciji (tedaj je v tej vlogi nastopala Liga narodov). Churchill je potem, ko je s svojo pripovedjo pri poslušalcih sprožil salve smeha in si tako začasno pridobil njihovo naklonjenost, prešel k bistvu stvari, ki so ga žulile: Anglijo je resno opozoril, da vodi pot, ki jo ubira z nenehnimi pogajanji in lastnim neukrepanjem, samo v propad. Napovedal ji je, da bo na ta način hitro zdrknila na raven »petorazredne sile« in ostala omejena na prenaseljeno matično otočje.

Sedanji premier londonske vlade Boris Johnson, ki je napisal ne posebej prodorno knjigo o Churchillu, je gotovo lahko navdušen nad precejšnjim delom govora o svetem Juriju iz aprila 1933. Anglije – kot je bilo poudarjeno že tedaj – ne bo rešilo nič zunaj nje. Toda o tem, da je ta dežela – kot vsaka druga – za lastno blaginjo premalo, kar je Churchill tudi jasno povedal, sedanji prvi minister v Londonu noče vedeti. Ko je Edward Heath obnemoglo Veliko Britanijo leta 1973 popeljal v Evropsko unijo in ji odprl pot do vsestranske regeneracije, je dejansko deloval skladno z duhom svojega velikega predhodnika, ki je zmagal v dramatičnem dvoboju s Hitlerjem. Po propadu imperija, ki je bil orjaška gospodarska cona, je imela Britanija na voljo samo še vključitev v evropsko povezavo, če je hotela ostati kolikor toliko VELIKA – »the land of hope and glory« – in preživeti kot država blaginje, ki je spričo lastnih omejitev lahko bogata predvsem od kolikor mogoče neoviranega trgovanja. Nemara je Churchill, ki se je septembra 1946 v govoru na züriški univerzi zavzel za združitev 300 ali 400 milijonov prebivalcev držav stare celine, celo že slutil takšno situacijo. Res je tedaj še oznanjal, da je Britanska skupnost narodov pomembna in vzajemno delujoča cona, toda kmalu se je izkazalo, da temu ni tako. Imperialna metropola je bila za marsikatero bivšo kolonijo preprosto predaleč, da bi lahko bila njeno osrednje tržišče. In pri tem ni nič spremenil niti še vedno močan politično-kulturni vpliv uradnega Londona. Nobeno privilegiranje ni moglo zaustaviti dejanskega razkroja Britanskega imperija in njegovih senc. In nobeno neprivilegiranje znotraj Evropske unije ni postalo za uradni London manj pomembno od usmeritve k drugim conam prostega poslovanja. 

Dandanes, ko se z Otoka zaradi napovedanega brexita dnevno izseli najmanj sto davčno nezanemarljivih družb, je to očitneje kot kdaj koli prej. Na neki način je tudi Boris Johnson pokazal, da ve, kakšno je dejansko stanje, saj je poskušal poslati parlament, ki ima v Veliki Britaniji večjo moč kot kje drugje, na počitnice. Začasnemu ustavnemu diktatorju se tako ne bi bilo treba ukvarjati z množico neprijetnih vprašanj in procedurami kolikor mogoče nedemagoške otoške demokracije, ki je bolj kot iz česar koli drugega zrasla iz praktičnih problemov optimalnega obdavčevanja ... Referendumsko voljo ljudstva bi potem lahko izpolnjeval na povsem samosvoj način. Churchill na kaj takega kljub odločnosti v soočenju z mnogimi občimi in osebnimi zmaji ni niti pomislil: po njegovem je sposoben politik predvsem voditelj ljudi in odločevalec. Ne zapovedovalec ali izvrševalec ukazov. Četudi ti prihajajo od še tako velikih, a zmerom mnenjsko nestanovitnih množic.     
Za nas so te zadeve pomembne tako neposredno kakor po ovinkih. Evropa bo brez Velike Britanije in njene demokracije drugačna. Manjša. V vseh pogledih in pomenih. Čeprav je to nekaterim, v fobije potopljenim dušam všeč – zlasti statistom, ki so paradigmo razrednega boja pred nedavnim zamenjali s koncepcijo zgodovinskega sovražnika –, to za nikogar ne bo dobro. Krčenje con neoviranja pomeni rast območij omejevanj. Vsakršnih. Anglija je dandanes planetarna metafora za marsikaj. Predvsem za neracionalnost. In za triumf demagogije. Pa za pokvarjenost sijajno izobraženih neodgovornežev. 

Sveti Jurij Anglije poslej zagotovo ne bo mogel delati tako prešerne, kot je bila do sedaj. Prav mogoče pa je, da se zmaj, ki ustrahuje druge dežele, ne bo pripravljen še naprej pogajati – kljub veliki skrbi za repatčevo udobje za okroglimi mizami ...

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness