Pred prvo svetovno vojno – v zweigovskem včerajšnjem svetu, ki je postal lep in dober potem, ko se je z upepelitvijo v krematoriju zgodovine preobrazil v nostalgije vrednega – so Srednjo Evropo od časa do časa povsem absorbirali posamezni slovenski problemi. Dejansko jih je bilo v primerjavi s komaj 2,4-odstotnim deležem naših ljudi v starosvetni avstro-ogrski monarhiji kar veliko. Nekateri med njimi so bili celo ekskluzivno slovenski. Prav ti so pokazali, da problemi maloštevilnih niso zmerom malenkostni.

Če je bil spor zaradi nižje gimnazije s slovenskim učnim jezikom v Celju, ki se je leta 1895 zadrgnil v povsem nerazpletljiv vozel za vlado kneza Windisch-Graetza, skrajno resna zadeva, saj je pomenil preizkušnjo uresničljivosti konstitucionalnih načel, je bila malo kasnejša žlindrina afera predvsem sočna pikanterija. Celoten državni zbor je namreč moral poslušati razgreto razpravo o velikopoteznem kupčevanju z umetnim gnojilom. Težava je bila v tem, da so slednjega katoliške gospodarske organizacije na Kranjskem prodajale z odstotek nižjim deležem Thomasove žlindre kakor liberalne: s svojimi krepko nižjimi cenami naj bi kršile načela poštenega trgovanja in lojalne konkurence. Če bi poslovale le na Goriškem, bi bilo vse v redu, saj so bile tam normirane drugačne koncentracije posameznih prvin v umetnem gnojilu. Ivan Tavčar, ki je svojo kipečo ustvarjalno domišljijo do tako popolne mere odtočil v pisateljevanje, da mu je v politiki ni ostalo niti za vzorec, se je na vso moč zgražal nad tekmeci. Svojega katoliškega soimenjaka Šušteršiča je celo imenoval »doktor Žlindra« – torej povsem enako kot nemški nacionalci. Burna parlamentarna razprava o umetnem gnojilu se je nazadnje na eni in drugi strani sprevrgla v preštevanje zaveznikov. In medtem ko se je Tavčar lahko poravnal v eno vrsto z bojevitimi pangermanskimi kričači, med katerimi ni manjkal niti Franko Stein, ki so ga pozneje Hitlerjevi nacionalsocialisti šteli za enega svojih najpomembnejših predhodnikov in so mu zato na večer življenja namenili najrazličnejše počastitve, je bil podjetni Šušteršič deležen vseslovanskega sočustvovanja. To mu je najprej pomagalo do slovesa žrtve zavratnega komplota – in potem do intabulacije na mesto narodnega prvaka. Katoliški voditelj je liberalnega konkurenta, ki je bil videti kot mračni chef de la conspiration, stisnil v kot, v katerem se noben rodoljubni politik ni mogel dobro počutiti. Pa četudi je rojakom klical: Slovenija čez vse!

Potem ko se je Šušteršič povzpel na položaj kranjskega deželnega glavarja in so težave z umetnim gnojilom, v katerem tedaj še noben terorist ni prepoznal surovine za izdelovanje eksplozivnih teles, postale le malo pomembna podčrtna postavka v politični likvidaturi, je neposredno pred prvo svetovno vojno pri nas izbruhnil nov škandal. Čeprav je šlo za lokalno zadevo, je njen pomen presegal mejo katere koli staroavstrijske kronovine. Pa tudi celotne monarhije. V središču zapleta se je znašel deželnocestni zakon, ki ga je sprejelo parlamentarno zastopstvo Vojvodine Kranjske, po nekakem avtomatizmu pa je bil sankcioniran tudi na najvišjem mestu. Na Dunaju si cesarsko-kraljevi birokrati pač niso zmogli predstavljati, da bi jih predstavniki katoliške politike v Ljubljani pri kateri koli zadevi lahko prepeljali žejne čez vodo. Pa vendar si je Šušteršičeva garnitura to privoščila v tolikšni meri kot nobena druga avtonomna oblast v antikvarni musilovski Kakaniji: deželnocestni zakon je bil primarno usmerjen k zaščiti kranjskega monopola nad distribucijo elektrike, šele drugotno pa k temu, na kar je napotovalo njegovo ime. A če pogledamo na zadevo z idealistične plati, lahko rečemo, da so samoupravni organi v Ljubljani že pred več kot stoletjem zagovarjali nekatere ideje dandanašnjih »varuhov«, »zagovornikov« in celo »ekologistov«. Neobičajno skrb so namreč namenjali varnosti cestnega prometa. Prav tako so sodili, da je elektrika energija prihodnosti. Res pa je, da so to misel politizitali in pragmatizirali. Da bi jim nihče ne konkuriral v poslih z elektriko, so nad deželnimi cestami prepovedali razpenjati kar koli – torej tudi takšen ali drugačen vod – brez soglasja vrhovnega eksekutivnega organa Vojvodine Kranjske. V glavnih mestih drugih kronovin se ne za varnost prometa ne za čisto energijo niso toliko menili kot v Ljubljani! V nobeni deželi niso elektriki – ki so jo na Kranjskem kanili pridobivati s pomočjo lastnih hidrocentral, med katerimi je bila prva zgrajena Završnica; kakšnega praTEŠ-a 6 ali podobnega finančnega hudega brezna si Šušteršič in njegovi še niso zamislili – namenjali tolikšne pozornosti: na Štajerskem so, denimo, bili zaljubljeni v železnice in visokoogljične parne stroje, drugod so spet našli kakšno drugo specialiteto.

Ko so se na Dunaju ovedli, za kaj pravzaprav gre pri deželnocestnem zakonu osrednje slovenske dežele, je bilo že prepozno. Predpis je bil potrjen in je veljal. Velekapital, ki je v habsburški monarhiji stal za distribucijo elektrike, se je deželnih oblasti v Ljubljani lotil z advokati, vendar ti proti pravilno razglašenemu zakonu niso našli učinkovitega prav(d)nega sredstva. Nazadnje je v korist Šušteršičeve garniture posredovala še armada, ki je v zaledju soške fronte med prvo svetovno vojno potrebovala kranjsko elektriko. Tako so katoliške deželne oblasti v Ljubljani dosegle svoje. Prezrle so le to, da je mogoče električne vode speljati tudi pod zemljo. Če v določenem času v takem primeru nihče ni prijavil motenja posesti, je napeljava lahko ostala. A tega se je spomnil le malokdo.

Zgodba o kranjskem deželnocestnem zakonu je toliko in toliko let pozneje marsikje lahko le anekdota o tem, kako so se ljudje nekoč znašli. Pri nas pa je vendarle nekaj več. Predvsem je neznansko resno opozorilo. Oblastniki v različne področne zakone in predpise vtihotapljajo določbe, katerih namen nima prave zveze z njihovo nominalno materijo. Z dovolj spretno napisano sanitarno ali ekološko uredbo je mogoče pohoditi tekmece v prenekateri panogi. Nikakor ne gre le za to, da so pri nas najrazličnejši pozivi in razpisi ukrojeni po meri točno določenih kupčevalcev in izdelovalcev, temveč da so v korist cvetnega izbora enih in oškodovanje vseh drugih napisani tudi zakoni. Vrhunec spretnosti – pa tudi legislativne varnosti pri delu – je urejanje stvari na določenem področju z drugo materijo zadevajočimi predpisi. Marsikateri stranki, ki ugotovi svojo protiustavno prikrajšanost, je potem skrajno težko izkazati za začetek nekaterih procesov neogibno potrebni pravni interes. Da seveda ne poudarjamo še zmede, ki se ustvari pri navzkrižju določb različnih predpisov iste ravni.

Potem ko so se naši predniki pri kranjskem deželnocestnem zakonu prvič zares znašli, so pač dobili veselje s tovrstnimi bližnjicami do uspeha. Tu se je začela tista pot, ki je ne glede na sisteme in režime utrjevala predstavo, da je kršitev takšnih ali drugačnih temeljnih – bodisi moralnih bodisi ustavnih – načel nepomembna, če doleti vse. To seveda ne drži, kajti nobena takšna stvar ni v prid sleherniku, temveč le izbrancem. Kršitev resda doleti vse, a korist vedno najde le tistega, ki mu je namenjena.