Tokratni razmislek izhaja iz nekaterih, za slovenski politični prostor precej značilnih nedavnih pripetljajev. 75 slovenskih intelektualcev in intelektualk je denimo pred dnevi na javnost naslovilo pismo, v katerem trdijo, da je vlada pod vodstvom Janeza Janše »nesprejemljiva«. Nekoliko prej je odmevalo razkritje o nekoliko drugačni nesprejemljivosti, namreč o obstoju skupine na Facebooku z imenom »Katera dela na smeni?«, v kateri so si izključno moški člani delili večinoma neprostovoljno posnete fotografije natakaric iz različnih slovenskih lokalov. Oba pripetljaja imata, razen tega, da opozarjata na nekaj čisto zares nesprejemljivega, bolj malo skupnega. Toda ravno ta minimalni skupni imenovalec je tista točka, ob kateri se mi zdi vredno nekoliko dlje zadržati.

Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da lokalni javni prostor trenutno najbrž doživlja eno najhujših kriz v času od osamosvojitve. Ta krizo najbolje naznačuje nezmožnost družbenega komuniciranja, nezmožnost tvorjenja kolikor toliko smiselnega javnega diskurza. V političnem prostoru je namreč največkrat govora zgolj o zadevah, o katerih, vsaj v neki kolikor toliko razviti demokraciji, sploh ne bi smelo biti govora: denimo o možnosti vlade Janeza Janše ali o srhljivo domačih patriarhalnih praksah.

Vse to je res in neumno bi bilo trditi, da je karkoli naprednega v tem, da se o stvareh, za katere smo prepričani, da so res nesprejemljive, javno ne izražamo. To gre proti vsakemu instinktu javnega političnega delovanja. Vseeno pa vse te mikro diskurzivne akcije kot kamen na kamen prispevajo k veličastni palači paradoksnega negativnega govora, ki vseskozi reproducira to, za kar je sam na ravni lastne govorjene vsebine prepričan, da sploh ne bi smelo biti predmet pogovora.  

Tovrsten govor ima več problematičnih stranskih učinkov. Na prvega so pred kratkim opozorili – ne boste verjeli – pri kolektivu Danes je nov dan, ki iz primera poročanja o Janševi šali o vpletanju v uredniško politiko Dnevnika ugotavljajo, da ima lahko »histerično poročanje navadno nasproten učinek, ki /…/ populističnemu provokatorju servira najbolj pomembno valuto 21. stoletja – pozornost«. Podobno lahko z analizo konsumpcije spletnih novic ugotovimo, da so – poleg črne kronike, trendov, receptov in Kardashianovih – v kontekstu političnega poročanja bistveno bolj uspešne in brane novice o »nesprejemljivih praksah« političnih zabavljačev tipa Trump ali Johnson kot pa novice o sprejemljivi, a žal tudi dolgočasni politiki Evropske unije. Bolj kot duhamorne procedure korektne politike medijem imanentno odgovarjajo spektakli, vohunske in obveščevalne spletke ter lovske izjave.

Zdi se, da princip pop kulture v politiki, ki ustreza Adornovi diagnozi glede prepletenosti barbarstva in napredka v množični kulturi, sam po sebi kliče k medijski askezi. Vendar je treba zavrniti tudi tovrstno predstavo, da je ignoranca do negativnih fenomenov v kakršnem koli smislu boljša od paničnega odziva nanje. Hrbtna stran principa negativne pozornosti je namreč ta, da poleg dveh nasprotujočih si polov ustvarja tudi množično neopredeljenost in ignoranco. Pasivizirane množice zapuščajo prostor javnosti, ki naj bi bil namenjen racionalni politični razpravi, in se raje javno udejstvujejo v apolitičnih instagramovskih praksah ter s tem posredno normalizirajo tudi možnost skrajno desne vlade. 

Medijska pozornost, ki ji ne moremo pripisati pozitivnega ali negativnega predznaka, pa je zgolj del problema. Kot pokaže razvpita študija »Donald Trump kot kulturni upor proti komunikacijskim restrikcijam«, je mogoče podporo Trumpu deloma razložiti z negativnimi, vsebinsko praznimi in neideološkimi razlogi, torej ravno kot rezultat upora proti principu nadzora javnega govora, ki skuša potegniti jasno črto med sprejemljivim in nesprejemljivim. Trumpa torej niso volili samo volivci, ki bi jim bila všeč njegova ideološka vsebina, temveč tudi uporniški volivci, ki so želeli zavrniti princip ukazovanja in zapovedovanja sprejemljivega. Posledice tovrstnega obrata so dobro znane tako v ameriškem kot v slovenskem političnem kontekstu: v glavah množic se pozicija transgresivnega uporništva preseli na desno stran političnega spektra. Podobno kot v zlatih 80-ih letih punk in Janša ponovno nista na povsem nasprotnih straneh. 

Še največji problem pa izhaja iz tega, kako tovrstni govor o nesprejemljivem odmeva na drugi, nasprotni strani političnega spektra. Tudi v tem mehurčku je izjava 75-ih intelektualcev popolnoma pričakovana in razumljiva, le da ni interpretirana kot glas razuma, temveč kot izraz »branjenja privilegijev«, »gretja v državnih jaslih«, »komunistične kontinuitete« in tako dalje. Teorijo o vsesplošni mafijski prepletnosti potrjuje tudi dejstvo, da glavni mediji, ki so seveda označeni kot »režimski mediji«, dirigirani nekje iz ozadja, izjavo obravnavajo pretežno naklonjeno ali vsaj nevtralno. Nasprotni mnenjski mehurček torej ni mehurček, v katerem ne bi razumeli govora o nesprejemljivem. Nasprotno, gre za komplementarni mehurček, v katerem je ravno govor o nesprejemljivem sprejet kot nekaj nesprejemljivega. In dialog o tem, kako dialoga ne bi smelo biti, gre dalje ...

Morda bi kdo utegnil poreči, da so tovrstni »povratni učinki« govora o nesprejemljivem nepomembni in zanemarljivi, vendar nam že bežen pogled na številke potrjuje nasprotno: Roman Končar denimo za objavo, v kateri se zgraža nad akademiki, prejme bistveno večje število všečkov od katere koli delitve prvotne izjave. Mehurček »drugače mislečih« se skratka veča in postaja, če ne v večini (ne)alternativnh medijev, pa vsaj na socialnih omrežjih in v podtalnem družbenem brbotanju, nekaj vse bolj vsakdanjega, sprejemljivega in množično prepričljivega. Tako danes antijanšizem za razliko od protestniške zime 2012/2013 žal nima potenciala, da bi tvoril množično ulično gibanje.

Vse to nam dokazuje precej samoumevno dejstvo: žal ne živimo v popolnoma razsvetljeni družbi, v kateri bi vsi delili prepričanja javnih intelektualcev. V tem kontekstu se zdi smiselno še enkrat ponoviti staro spinozistično vprašanje: kako poteka prehod od zmote k spoznanju? Kako se mnenja spreminjajo in preoblikujejo? Pod pritiskom zunanje avtoritete, ki določa, kaj je nesprejemljivo, ali imanentno, torej znotraj neke mnenjske skupnosti podobno mislečih?

Zdi se, da bolj velja slednje. Vendar se žal tudi zdi, da je progresivna politika postala popolnoma nesposobna kakršne koli infiltracije oziroma imanentnega vplivanja na mnenje drugače mislečih, kar je strukturno povsem razumljivo, saj se z drugače mislečimi ne pogovarja. Popolnoma je pozabila na enega najosnovnejših namenov političnega delovanja: to je prepričevanje na terenu in od spodaj navzgor, ki je predpogoj za kakršno koli spremembo. Tovrstno prepričevanje in dialog z drugače mislečimi – neke vrste interakcija s profilom podeželskega/religioznega/konservativnega prebivalstva – bi vnaprej preprečila situacijo, v kateri smo in v kateri poteka nesprejemljiv dialog o tem, ali bi lahko Janša vodil vlado.  

Ravno z namenom ponazoritve tega paradoksa smo na začetku današnjega Terminala izjavo 75-ih intelektualcev in intelektualk vzporejali z razkritjem Inštituta 8. marec o delovanju šovinističnih skupin, ki na socialnih omrežjih objavljajo fotografije natakaric. Sam sem bil namreč zaradi različnih socializacijskih razlogov in specifik odraščanja v določenem lokalnem okolju pogosto del raznovrstnih izključno moških družb, zbranih ob gostilniških omizjih, na raznoraznih klopcah ali v nogometnih slačilnicah, kjer opolzek govor ali poniževanje nasprotnega spola ni nekaj povsem nesprejemljivega. K tovrstnemu govoru mogoče nisem dejavno prispeval, vendar se mu, če iskreno pomislim, tudi skoraj nikoli nisem direktno postavil po robu. Zakaj je bilo temu tako, se sprašujem. 

S tovrstno intervencijo bi namreč povzročil kognitivno disonanco: prekinitev lahkotnega smeha, nastala bi mučna tišina, morda konflikt, sam bi tvegal, da bi bil zaradi svoje intervencije izključen iz skupnosti. Vsekakor se mi je vedno zdelo veliko enostavneje na Facebooku razglašati svoja antišovinistična stališča kot pa v izključno moški družbi intervenirati v primeru šovinizma.

Namen te prigode je ponazoriti, zakaj se mi v neugodnem trenutku, kot je današnji, vsaj kar se tiče političnega delovanja, zdi smiselno začeti s tovrstnimi majhnimi, a precej mučnimi koraki. Četudi to ne more biti čudežni recept za celostno rešitev trenutne krize komuniciranja, se zdi, da nam ne preostane drugega kot posnemanje prakse javnih intelektualcev v pristnem pomenu besede: znotraj različnih skupnosti, v katerih participiramo, konstruktivno – kar ne pomeni nujno tudi nekonfliktno – komunicirati tudi s tistimi, s katerimi se ne strinjamo. 

Terminal sem pripravil Jernej Kaluža.