Naslov tokratnega Terminala smo si izposodili pri enem zadnjih spisov Rose Luxemburg. Te tri besede so namreč dober povzetek stanja, ki ga uzremo, če od daleč pogledamo na svetovno in domačo politiko. Ko razpihamo ideološko meglo, ko odmislimo nepomembne podrobnosti, vidimo, da voditelji – pri čemer to posebej velja za te v našem »svobodnem« svetu – nočejo ali ne zmorejo poiskati odgovorov na najbolj pereča vprašanja našega trenutka. A hkrati te tri besede povzemajo tudi stanje sodobne levice: v trenutku, ko svet začenja padati s tečajev, skorajda nimamo glasov, ki bi izrekali prepričljivo kritiko obstoječih razmerij moči in ki bi predvsem vodili prizadevanja za odpravo vzrokov teh velikih kriz.

Ilustrativen primer je nedavna podnebna konferenca Združenih narodov v Dubaju. Visokoleteče besede, nov »zgodovinski« dogovor, ki omenja fosilna goriva, a praksa kaže, da stanje na področju izpustov toplogrednih plinov od sprejetja pariškega sporazuma stagnira ali celo nazaduje. Opozorila podnebne znanosti so jasna: študija, objavljena v dneh pred konferenco, je pokazala, da se naglo približuje prekoračitev petih točk preloma, ki bi nepovratno vplivala na številne Zemljine sisteme. Od kolapsa ledenih pokrovov na tečajih, taljenja permafrosta do upočasnitve ali ustavitve Severnoatlantskega toka. To ni katastrofizem, s katerimi bi strašili ljudi, da bi se odpovedali toplim domovom, ampak opozorilo, da globalno segrevanje ni linearni proces, pri katerem bi lahko ventil fosilnih goriv zapirali zgolj po malem; le toliko, da ne bi ogrozili kapitalističnih interesov.

Drug primer je Palestina, kjer iz Gaze lahko spremljamo prenos genocida v živo. Iz ust političnih voditeljev še vedno poslušamo besede o pravici do samoobrambe, humanitarni katastrofi, o 7. oktobru kot izvirnem grehu in o pomembnosti zaščite življenj civilistov. Praksa nam kaže, da gre za nekaj drugega: 21 tisoč mrtvih, več kot 8000 otrok, 55 tisoč ranjenih. Dve tretjini umorjenih so otroci in ženske. Izrael je v manj kot treh mesecih na območje Gaze izstrelil toliko eksploziva, kot je moč treh nuklearnih bomb iz Hirošime. Tudi, če koga rezultati ne prepričajo, lahko na spletu prebere o namerah izraelske vojaške doktrine, o uporabi t. i. umetne inteligence pri bombardiranju in o drugih sredstvih, s katerimi Izrael dosega svoje cilje. Voditelji si ob tem pilatovsko umivajo roke.

Voditelji so odpovedali. Rosa Luxemburg teh besed ni namenila buržoaznim voditeljem, ampak vodjem delavskega gibanja. Ti so pred dobrim stoletjem blokirali revolucionarne nemške množice in postali zgled za delavske birokrate: tiste politike ali sindikaliste, ki naj bi uveljavljali delavske interese, a so v iskanju ravnotežja med obema velikima razredoma v resnici na strani kapitala.

Bolj se svetovni red pod komando imperialističnega tabora krha, bolj se evropska levica želi pokazati kot vdana in poslušna podpornica prav tega reda. Ker z levice skorajda ni slišati kritike evroatlanticizma, se več ljudi oprime kritike v sprevrženi ali popačeni obliki; kot ponazoritev lahko služi uveljavitev figure »globalistov«, ki so nekakšna zamenjava za kapitalistični razred in njihove politične zastopnike iz imperialističnih držav ter institucij. Ni presenetljivo, da vsaj del ljudskega nezadovoljstva uspešno mobilizira skrajna desnica. Plebejski lunatizem je vsaj toliko kot uspeh lumpenproletarskih agitatorjev posledica poliberaljenja etablirane levice, ki se je odpovedala protisistemskim stališčem.  

Kaj o evropskih voditeljih in o evropski levici pove opažanje, da je tako na podnebnem vrhu kot pri vprašanju Palestine na najbolj napredni liniji rimski škof Frančišek? Morda je trenutni pontifikat zgodovinska izjema, a to, da vatikanski stric v belem stoji levo od večine evropskih politikov, več kot o voditelju katoliške cerkve pove o bankrotu evropskega političnega razreda.   

Odpovedali so tudi številni intelektualni voditelji levice. Slavoj Žižek je pred dnevi priobčil besedilo, v katerem na primeru Palestine in Južne Afrike svari pred dekolonizacijo. Češ, kličete po še hujšem zatiranju – v primeru Palestine po Hamasu. Ne le, da je to skregano s 75-letno zgodovino palestinskega osvobodilnega boja, gre za cinično apologijo evroatlantskega reda in izraelskega kolonializma. Filozof je v imenu evropskih vrednot, ki jih rad omenja, pozabil tudi na številne poskuse revolucij – od Gane prek Burkina Fasa do Angole –, ki so bile del protikolonialnih bojev. Dokler se bodo nekateri, ki se prištevajo k levici, napajali pri nekdanjih liberalnih politikih, bo kompas brez dvoma ostal pokvarjen.

A ni treba biti pretirano črnogled. Palestinsko vprašanje oziroma genocid v Gazi ima velike učinke na mobilizacijo množic po svetu, ki nasprotujejo izraelski politiki ali sionizmu nasploh, hkrati pa tudi domačim podpornikom izraelskega naseljenskega kolonializma v Palestini. Če pretiravamo: Palestina postaja novi Vietnam. Palestina je precej razburkala številne leve stranke, organizacije in gibanja. Ne le v smislu številnih protestov, ampak tudi glede soočenja stališč in ustvarjanja razpok. V okviru podnebnega gibanja Petki za prihodnost je Gretina podpora Palestini razburila nemške podnebne aktiviste, ki imajo v evropskem merilu veliko težo in številčnost; vključno z njihovo voditeljico Luiso Neubauer, ki je pred kratkim gostovala v Sloveniji na povabilo lokalne izpostave ameriških »progresivcev«.

Čeprav kratkoročno takšni razkoli zamajejo še tisto omejeno moč naprednih gibanj in strank, so lahko dolgoročno produktivni, če prispevajo k prenovi in reorientaciji, ne pa k sektaštvu. Pozitiven primer je odmik podnebnega gibanja mladih od podpore zelenemu prehodu od zgoraj, torej po notah svetovnih voditeljev, in iskanje poti k pravičnemu zelenemu prehodu ali celo ekosocializmu. To reorientacijo lahko opazimo pri spremljanju vsakoletnih podnebnih konferenc Združenih narodov, kjer je Glasgow pokazal večji premik podnebnih aktivistov; in tudi pri odzivu svetovnih voditeljev na ta premik, ki se kaže z izbiro lokacij podnebnih vrhov.

Tudi pri nas se oblikuje nova sestava levice. Sicer zaenkrat zgolj v nastavkih, a vseeno vse več mladih kaplja na razne bralne krožke, srečanja in proteste. Brez iluzij o tem, da se obstoječi red lahko izboljša z veliko majhnih popravkov. Hkrati nekatere uveljavljene organizacije ugotavljajo, da dosedanji načini političnega angažmaja ali reševanja težav ne delujejo. Da bi ta epizoda bojev od spodaj obrodila rezultate, je nujen obračun s »kulturo levice«, kamor lahko štejemo horizontalizem, akcionizem in večino tega, kar povzema sintagma levi populizem. Skratka, da se od protestnih mobilizacij in občasnih srečevanj obrne k izgradnji organizacije oziroma organizacij kot bistvenega pogoja političnega delovanja.

Za konec navedimo še en kratek izsek iz spisa Rose Luxemburg, iz katerega smo si izposodili naslov tokratnega Terminala: »[Č]e naj bo socializem več kakor sanje, potem si mora /…/ delavstvo oskrbeti vodilne organe, ki so na višini, ki znajo voditi bojno energijo množic in jo izkoriščati.« Današnje razmere niso nič kaj podobne revolucionarni vihri izpred dobrih sto let, a nauk je vseeno primeren. Da bi ne samo zamenjali voditelje, ki nas peljejo v vojne in podnebni zlom, ampak tudi odpravili vzroke, ki porajajo takšne posledice, si moramo najprej na čelo družbenih gibanj in delavskih organizacij postaviti voditelje, ki bodo delovali v skladu z ljudskimi interesi.

Terminal sem, tokrat zadnjič v tem ciklu, pripravil Boštjan Remic. Hvala RŠ-evski ekipi za priložnost in vsem vpletenim za podporo. Nasvidenje v naslednji revoluciji.