Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar, Saudska Arabija in Združeni Arabski Emirati iz puščave rastejo na nafti in politični podpori zahoda. Poleg številnih moralno-spornih aspektov teh zalivskih držav pa je zanimivi tudi, da se njihova rast ni pretirano upočasnila navkljub finančnemu zlomu leta 2008 in zadnjemu velikemu padcu cene nafte leta 2015. Gradi se naprej, profitne stopnje gradbenih podjetij ostajajo visoke, šejki pa se še naprej slinijo nad visokim pritokom tujega kapitala. Pojavi se pomembno vprašanje. Kdo je torej pojedel sranje krize?

Svet za sodelovanje v Zalivu (GCC) je združenje zalivskih držav, ki je bilo na pobudo Mednarodnega Finančne Sklada (MDS) ustanovljeno nekje v 90ih letih. GCC je projekt, ki odpira ekonomske meje bližnjega vzhoda in liberalizira gospodarsko politiko, nekakšna ultimativna degeneracija finančnega kapitalizma v semi-sužnjelastniški kapitalizem, ki domačim in tujim investitorjem obljublja precej stabilno finančno okolje.

Ekonomska liberalizacija bližnjega vzhoda je vodila v razprodajo premoženja Jordanije, Sirije, Libanona, Egipta, Palestine, Libije in Tunizije, kjer kar 60% vseh tujih neposrednih investicij predstavljajo investicije iz zalivskih držav. Raziskave Mednarodnega Inštituta za Finance kažejo, da GCC države uživajo velik presežek neto tujega premoženja, medtem ko se preostale arabske države spopadajo z negativnim neto premoženjem. To pomeni, da že bogate zalivske države na svoje premoženje dobivajo velike obresti, revnejši del pa se utaplja v odplačevanju dolgov.

Poleg ekonomskih dejavnikov, pa na relativno dober položaj zalivskih držav vpliva tudi njihova politična stabilnost (in, predvsem, družbena in politična nestabilnost ostalih arabskih držav). Posledica teh trendov je ustvarila idealno situacijo za pritok imigrantske delavne sile v GCC. Od leta 1950 do leta 2005 se je v zalivskih državah populacija dvignila iz 10 mio na 40 mio prebivalcev. Od tega je danes 62% migrantov z začasnim delovnim dovoljenjem, v Katarju in Združenih arabskih emiratih je poceni tujcev kar 95%.

Odgovor za ublažitev gospodarske krize zalivskih držav se skriva prav v tem velikem deležu imigrantskega dela. Zalivske države imajo izredno fleksibilne in neurejene trge dela. To pomeni, da imajo podjetja ogromno svobode v odpuščanju in najemanju delavcev, država pa na trg ne posega z minimalno plačo, ne omejuje delovnih pogojev in ne števila dovoljenih delovnih ur. In res, odpuščanje je bilo glavno sredstvo prilagajanja na slabe gospodarske razmere. Ko je padla cena nafte so odpuščali delavce, nižali stroške podjetjem, ohranili visoke profitne stopnje z njimi pa tudi investicije. Med leti 2008 in 2009 je v povprečju v zalivskih državah službo izgubilo 36% vseh delavcev. V Katarju 60%, v Kuvajtu 75%. Lansko leto je podjetje Binladin v regiji naenkrat odpustilo 50.000 delavcev, številni izmed njih neplačani za preteklo delo.

Fleksibilnost trga dela v zalivskih državah hvalijo številni liberalni ekonomisti, ki pa se ne zavedajo – oziroma jim je vseeno -, da odpuščeni delavec ostane brez socialne pomoči in vize, zaradi česar se je primoran, pogosto zadolžen, prebiti nazaj čez puščavo v Palestino, Indijo, Pakistan, Jordanijo in podobne države. Ne zavedajo se tudi dejstva, da zaradi odliva delavcev iz okoliških držav te države ekonomsko stagnirajo, ob dodatnem političnem pritisku zahoda pa ostajajo izredno nestabilne. Posledice krize zalivskih držav torej do neke mere pojedo imigrantski delavci, z njimi pa okoliške že tako podhranjene arabske države.

Še kratka in malce preko-palčna ekonomska napoved. Poleg tega, da s fleksibilno in neorganizirano delovno silo zalivske države ohranjajo velik pritok tujega kapitala, bo šejkom veliko težav prihranil dobro nadzorovan trg imigrantske delavne sile. Za razliko od Trumpa, ki mora neregistrirane tujce iskati po celi državi, bodo zalivske države ob prehodu v protekcionistično, storitveno in visoko-avtomatizirano fazo enostavno izpraznile delovna naselja in se znebile neustreznega tujega kadra. Vse je na mestu za še eno zgodbo uspeha liberalizacije, ki bo čez 20 let praktični primer vsakega borca za ekonomsko svobodo.

Terminal je pripravil Tej Gonza