Dečki, deklice in Drugi

Dečki, deklice in Drugi

Oddaja
Deček Anže brani vas Svetje
5. 2. 2019 - 20.00
 / Cicigan

Konec decembra je pri založbi Nova obzorja izšla pravljica Vita Vrhovca z naslovom Deček Anže brani vas Svetje. Gre za zmagovalno pravljico na natečaju, ki ga je založba dva meseca predtem objavila skupaj z revijo Demokracija. Buren odziv levoliberalne javnosti zaradi protimigrantsko nastrojenega razpisa in pravljice odraža ne le nasprotovanje rasističnemu diskurzu, temveč tudi specifično pojmovanje otroštva. Slednje je tudi izhodišče za razmisleke v današnjem Ciciganu, v katerem se ukvarjamo s podobami otroštva in drugosti v slovenski mladinski književnosti. Podrobneje se bomo posvetili trem mladinskim delom, Juriju Muriju v Afriki Toneta Pavčka, Princeski z napako Janje Vidmar in pravljici Deček Anže brani vas Svetje Vita Vrhovca, ki skoraj idealnotipsko odražajo različna pojmovanja otroštva in drugosti v različnih obdobjih. Pri zadnjem delu se bomo posvetili tudi odzivu, ki ga je sprožilo v javnosti.

Da sta pojmovanji otroštva in drugosti tesno povezani, je za primer spola in razreda prepričljivo pokazal že Phillipe Aries v svojem delu Otrok in družinsko življenje v starem režimu. Tokrat bomo podobno prikazali tudi na primeru rasno označenih. Pri takšni zastavitvi se seveda poraja vprašanje reprezentativnosti izbranih del. Na tem mestu moramo že vnaprej priznati, da ta očitek sprejmemo. V odgovor lahko rečemo le, da gre za izjemno odmevna dela, vsaj prvi dve pa sta bili tudi močno priljubljeni, tako da vendarle do neke mere odražajo širše družbene imaginarije določenega obdobja.  

Občutje otroštva kot posebnega obdobja je v evropskem prostoru, kot pokaže Aries, iznajdba starega režima, torej približno časa zgodnjega novega veka -- v slovenskem prostoru pa je dokaj novejša, skladno s poznejšimi uveljavitvami družbenih sprememb, ki so tudi povzročile novo občutje. Mileva Milena Blažić v članku Podoba otroka in otroštva v slovenski (mladinski) književnosti opaža, da je še v 19. stoletju v mladinski književnosti prevladovala podoba otroka kot pomanjšanega odraslega, ki mora predvsem delati in skrbeti za preživetje.

Senzibilnost do otroštva kot kvalitativno drugačnega obdobja se je začela pojavljati na prelomu in v prvi polovici 20. stoletja, predvsem z otroškimi pesmimi Otona Župančiča in Srečka Kosovela, ki sta predstavljala otroštvo kot krhko in potrebno zaščite. Po besedah Blažić je bil v tem obdobju otrok, kljub temu da je bil včasih še vedno prikazan kot tisti, ki mora tudi delati in skrbeti za hrano, predstavljen kot posebno krhko bitje s pravico do igre, denimo spuščanja mehurčkov, oziroma je ta prav njegova glavna prvina.

Vendar v nasprotju z Blažić menimo, da tu še ne gre za priznavanja posebne subjektivnosti otrokom. Izrazi naklonjenosti in senzibilnost do otroštva nikakor še ne sugerirajo subjektivnosti. Kot pokaže Aries, se izrazi posebne naklonjenosti do otrok in senzibilnost do denimo njihove ’ljubkosti’ v evropskem prostoru pojavijo v 16. in 17. stoletju, ko otrok z naivnostjo in ljubkostjo postane vir zabave za odrasle. Takšno ljubkovanje je sprožilo neodobravanje moralistov, tako da je denimo eden izmed njih zapisal: »Kot da so ubogi otroci narejeni zato, da se odrasli zabavajo z njimi kakor s psički ali z majhnimi opicami.« Če zanemarimo tendencioznost izrečenega, lahko vendarle rečemo, da je sam pojav ljubkovalnih izrazov do otrok v resnici bliže razvedrilu odraslih kot pa priznavanju otroške subjektivnosti, kar brez zadržkov lahko apliciramo tudi na Župančičeve otroške pesmi, ki izražajo otroško ljubkost in nagajivost z zrelišča odraslega.                 

Priznavanje subjektivnosti otrokom je bistveno poznejši pojav, čeprav bi njegove zametke v evropskem prostoru morda lahko umestili že v razsvetljenstvo, ko se pojavi podoba otroka kot nepopisanega lista, ki pod vodstvom odraslih racionalno spoznava svet in se vanj socializira. Tu je otroku že priznana racionalnost, ne pa tudi psihološka struktura duševnosti in konfliktnost v odnosu do družbe, ki jo proces socializacije vselej predstavlja – družbenost je v otroke namreč vselej že vpisana. S prevlado meščanske morale se nato vzpostavi otroštvo kot romantizirano in idealizirano nedolžno obdobje, ki otroku ne priznava nikakršne subjektivnosti. Slednja se v angleškem prostoru (ki načeloma velja za vodilnega v svetovni otroški in mladinski literaturi in jo diktira) pojavi v 80-ih letih prejšnjega stoletja in obravnava otroke kot psihološko kompleksne in družbeno umeščene posameznike.            

V drugi polovici prejšnjega stoletja se utrdi podoba otroštva kot povsem ločenega in drugačnega od obdobja odraslosti. Diskurzivno je to razvidno iz pogostih motivov druge, transcendentne dežele, v katero vstopajo samo otroci in v kateri družbena pravila odraslih ne veljajo (denimo Grafenauerjev Pedenjped živi v Pedenjcarstvu) ter iz upodabljanja otrok kot antropomorfiziranih živali (denimo Medvedki sladkosnedki, Zmaj Direndaj, Miškolin, Sapramiška in podobno) ali poosebljene narave (Lučka Regrat, Zvezdica Zaspanka).

Pri takšnih upodobitvah otroštva gre za izrazito idealizirano podobo, ki se je v evropskem prostoru uveljavila v času romantike in ki, kot v knjigi Novi val nedolžnosti v otroški literaturi zapiše Lilijana Burcar, “otroka pretvarja v statično, vedno in povsod enako obliko pojavnosti, ki naj bi obstajala zunaj primeža družbenih določil. To počne prav s tem, da otroka diskurzivno ograjuje od obdajajočega sveta in ga prestavlja v za ta namen posebej ločeno polje narave. Znotraj humanistične ekonomije pomenov, ki jih je prineslo razsvetljenstvo, je narava osmišljena kot posebna vrsta bivanjskosti, ki naj bi stala nasproti kulturi, pa čeprav dejansko z njo soobstaja […]. Narava tu nastopa kot utelešenje povsem ločene vrste bitnosti oziroma družbene nezaznamovanosti, pristnosti in hkratne nespremenljivosti.” Otrok naj bi v tem imaginariju utelešal zunajdružbenost in brezčasnost, kar ga obsoja na družbeno smrt, pri čemer mu je odvzeta vsakršna možnost subjektivnosti.         

Podoba otroka kot pripadajočega polju narave je izrazito izražena v upesnjeni pravljici Juri Muri v Afriki, ki je prvič izšla leta 1958. Govori o dečku, ki se ne želi umivati in zato odide v Afriko, saj tam »zamorci neumiti brez vode, brisač žive.« Afriki je tu odvzeta njena dejanska družbenost, saj je prikazana kot transcendentalna dežela v polju narave, v katero so umeščene tako antropomorfizirane živali kot poživaljeni črnci. Gre za nasprotje “kulture”, saj družbene norme in pravila, kot so umivanje in higiena, tu ne veljajo, Muri pa lahko počne, karkoli hoče.

Prav tako Juri Muri pooseblja model deškosti, prepletene z romantično podobo nedolžnega otroštva – za slednjo namreč lahko rečemo, da je izrazito ospoljena, saj je zgolj dečkom dovoljeno, da se svobodno potepajo in skozi avanture pobegnejo tegobam odraslega sveta. Le oni so lahko avtonomni, samorastniški in torej samozadostni, kar je predpogoj družbene izpraznjenosti in nedolžnosti. Tako je tipična podoba nedolžnega otroka prav podoba pobalina, avanturista, ki deluje zunaj družbenih norm, a jih s tem subvertira le navidezno: podoba neukročenega dečka namreč utrjuje naturalizacijo spolnih vlog (narava dečkov je, da so neukrotljivi) in afirmira falogocentrični simbolni red, v katerem dečki lahko kršijo oziroma si prisvajajo družbena pravila (v nasprotju z značilnimi prikazi deklic, ki se pravil striktno držijo – denimo ustaljena podoba “piflarke”).

Tako se Juri Muri ne želi umivati in se zato odpravi na avanturo, vendar skoznjo afirmira družbeno pravilo umivanja, ko spozna, da se neumit ne razloči dobro od črncev. Zaradi njih doživi travmo, saj ga začnejo umivati, da bi ugotovili, ali je »črn, bel ali rjav.« Pri tem gre za zanimiv diskurzivni obrat: fokalizator je namreč na strani glavnega junaka in mu je naklonjen, tudi ko se ta odloči ne umivati se, pa vendar nato deček (ne zaradi pravil odraslih, ampak avtonomno) sprejme odločitev, da se bo začel umivati, da bi afirmiral svojo razliko do Drugega (črncev in živali). Deček tako niha med sfero narave in kulture, s čimer obenem afirmira slednjo v falogocentričnem simbolnem redu, po drugi strani pa šele prek lastne umeščenosti v naravo zagotovi legitimacijo obstoječega reda prek naturalizacije. Ravno v tem lahko prepoznamo produktivnost aplikacije koncepta družbene smrti na romantično otroštvo: za stanje družbene smrti je namreč značilno, da lahko posameznik v njem prehaja meje lastne skupnosti, ki jih njeni drugi pripadniki ne smejo prekoračiti. Tako je le družbeno mrtvemu dovoljen vstop v polje Drugega, ne da bi s tem hkrati z nečistočo (tokrat v simbolnem, ne dobesednem pomenu) ogrozil sebe ali skupnost.

Pri naturalizaciji Drugega v primeru Pavčkovega dela ne gre za upodobitev doživetega Drugega, ki bi sicer zasedalo realno mesto v družbenopolitični ureditvi, temveč imaginarnega Drugega, ki je pogreznjeno v domišljijsko in naravno sfero, in sicer dotorej, da se povsem zabrišeta njegova družbena umeščenost in vsebina. S tem se vzpostavi prazen prostor, ki omogoči, da lahko njegovo mesto v imaginariju zasede katerikoli Drugi, ne glede na konkreten družbenopolitični kontekst. Vidimo, da se podoba Drugega sklada s podobo otroka, saj je obema odvzet družbeni kontekst in subjektivnost.            

V 70-ih letih je z uveljavitvijo družbenokritičnega realizma, predvsem pa v 80-ih in 90-ih letih s prevlado postmodernizma tudi v polju mladinske literature prišlo do preloma v dotedanjem pojmovanju otroštva. Kot Burcar pokaže za britanski prostor, se takrat romantično pojmovanje nedolžnega otroka umakne bolj realističnemu pojmovanju otroka kot kompleksne osebnosti, umeščene v konkreten družbenoekonomski kontekst, skozi konfliktno soočanje, s katerim se otrokova subjektiviteta oblikuje in preobraža. Tu otrok ni pojmovan po razsvetljensko kot nepopisan list, temveč je vselej že družbeno umeščen, njegova socializacija in oblikovanje identitete pa sta zato vselej konfliktna in nikoli zaključena procesa.

Podobno spremembo lahko identificiramo tudi v slovenski mladinski književnosti. Od 80-ih dalje glavnino svojega opusa za otroke denimo objavlja Svetlana Makarovič, za katero je značilno bistveno kompleksnejše obravnavanje otroštva kot do tedaj: njene pravljice so problemsko zastavljene, obravnavajo denimo fizično in psihično nasilje, osamljenost in iskanje lastne identitete, otrokov subverziven in konflikten odnos do sveta, denimo s pogosto rabo otroških kletvic. V tem času objavlja tudi Desa Muck, ki poskuša s kompleksnejšimi dekliškimi junakinjami, denimo v Pod milim nebom, razbiti konvencionalne spolne vloge, čeprav, kot pokaže Burcar, ne vselej uspešno. Predvsem v mladinski književnosti za najstnike se v tem času vse bolj uveljavljajo problemske teme, denimo alkohol, droge, spolnost, zlorabe, homoseksualnost, nasilje, ločitve staršev, ki najstnike obravnavajo v njihovem socialnoekonomskem kontekstu.        

Opisani trendi so jasno izraženi tudi v mladinskem romanu Princeska z napako Janje Vidmar iz leta 1998. V njem je v vlogo glavne junakinje postavljeno štirinajstletno dekle Fatima, ki je z družino v Slovenijo pribežala iz Bosne in Hercegovine. Roman obravnava njeno soočanje z revščino, rasizmom in socialnim šovinizmom njenih sošolcev in sošolk ter s patriarhatom. Glavni zaplet romana predstavlja posilstvo in dekličina prezgodnja zanositev, ob čemer je patriarhalni red najizraziteje izpostavljen kot nekaj, kar deklici določa usodo in ji jemlje vsakršno možnost samostojnega odločanja in delovanja. Med posilstvom je denimo v komi, saj jo storilec predtem zadrogira, prav tako njena mama pove, da se bo oče odločil, ali bo morala otroka roditi, kar se tudi zgodi. Razplet pride v podobi njenega botra, ki jo na željo očeta odpelje v Nemčijo.

Tako je torej kljub psihološki kompleksnosti junakinje in njenega soočanja z družbenoekonomskimi problemi dekle prikazano kot žrtev, ki se ji krivice dogajajo, ne da bi sama nanje lahko kakorkoli vplivala, prav tako pa jih namesto nje razrešujejo drugi – moški. Tudi za razmeroma srečen konec je zaslužen Fatimin boter, ki ji zagotovi vsaj osnovno varnost in boljši družbeni položaj, ki ju torej lahko doseže le pod moškim okriljem. Sklenemo torej lahko, da kljub subjektivnosti, ki jo deklici prizna avtorica, in problemskemu slikanju patriarhalne družbene ureditve roman vendarle deklico obravnava kot žrtev in ji odvzame možnost lastnega delovanja, ji torej ne dopusti možnosti preseganja falogocentričnega simbolnega reda, edino rešitev znotraj sistema pa vidi v podreditvi dekleta patriarhu, ki naj poskrbi za njeno varnost.              

Vendarle gre za pomembne spremembe v dojemanju otroštva in mladostništva, saj ju roman ne zavija v vato domišljije in idealizirane idile, temveč ju neposredno sooča z socialnoekonomskimi in družbenospolnimi problemi. Obenem je dekličina drugost obravnavana kompleksno, izkustveno in s stališča drugega ter s tem tudi problematizirana. Drugost je kot taka umeščena v socialnoekonomski kontekst, šele ta pa razloži in s tem razgradi pojav drugosti kot neopredeljive grožnje, ki deluje ravno toliko, kolikor je izpraznjena družbenih določil in kakršnekoli vsebine.             

Danes smo vse bolj priča težnjam po ponovni romantični podobi idealiziranega in nedolžnega otroštva. Kot pokaže Burcar, je tak neokonservativen trend nastopil z začetkom novega tisočletja in je sovpadel z vzponom neoliberalnega napada na delavske pravice in socialno državo širom po svetu, ko se je torej zopet okrepila reakcionarna ideja zapiranja žensk in otrok v sfero doma in reprodukcije. Na drugi strani smo danes predvsem na desnici vse bolj priča trendom odkrite politične instrumentalizacije (denimo gibanje Za otroke gre!) in, kot to pejorativno imenuje liberalni diskurz, indoktrinacije otrok (denimo razpis Demokracije za otroško pravljico). Takšne prakse liberalna javnost obsoja ravno v imenu reakcionarne romantične podobe nedolžnosti, nepolitičnosti in naddružbenosti otrok, ki naj bi bili z vpletanjem v politična nesoglasja odraslih zlorabljeni in izrabljeni. Paradoksno lahko torej rečemo, da je obravnavanje otroštva na desnici, kljub rasizmu, seksizmu in homofobiji, ki jih širi, progresivnejše od tistega na levoliberalni sceni, saj otrokom vsaj prizna možnost družbenopolitičnega udejstvovanja in dejavnega soočanja z družbenimi problemi. Kljub temu pa s takšno podobo ne gre pretiravati: otrok ni obravnavan kot kompleksen psihološki subjekt, ampak idealizirano in shematizirano v manihejskem svetu delitve na dobro in zlo.

Takšno podobo nam kaže pravljica, ki je zmagala na razpisu Demokracije. V pravljici Vita Vrhovca z naslovom Deček Anže brani vas Svetje deček Anže od očeta prejme sabljo, s katero se je njegov prapraprapradedek boril proti “temnim možem”, nato pa odide na njegov grob in se odloči, da bo tudi on “branil slovensko zemljo”. To namreč ogrožajo prišleki, ki jih Anže z očetom sreča ob reki: vsi so bili “temni moški” in ga “mrko gledali”. Spremna ilustracija kaže “temne može” kot neprepoznavno gmoto z zabrisanimi obrazi in prepletenimi telesi, ki med seboj niso jasno razločeni in prehajajo drug v drugega. Tu jasno razberemo kolektivno obravnavanje “tujcev” kot neizoblikovane, neindividualizirane in ne( )jasno identificirane grozeče gmote, ki je ravno zaradi te nedefiniranosti še toliko bolj grozeča. Dehumanizacija in poživaljenje migrantov sta v pravljici diskurzivno izvedena z načinom, na katerega se jih vaški otroci nazadnje rešijo: kot lovci divjim nevarnim živalim jim namreč postavijo pasti in jih polovijo, od takrat dalje pa temni možje ne prihajajo več v vas.

Rasistični prikaz spremlja potrditev patriarhalnega reda. Odrešitelji vasi so dečki z Anžetom na čelu. Slednjemu oče predstavi, kakšna naj bi bila stvarna situacija, v nasprotju z lažmi, ki jih po televiziji govori “hudobna teta” – ženska, oče pa s predajo sablje Anžetu simbolno preda tudi družinsko dediščino, ki se, očitno po moški liniji, prenaša od njegovega prapraprapradeda. Anže je “priden fant”, saj pazi na sestrico, babici nosi stvari iz trgovine, pri učenju pomaga sosedi Metki, skratka, je postavljen v vlogo moškega zaščitnika žensk in deklic, ki jim pravljica ne dopušča, da bi v skupnosti lahko funkcionirale neodvisno. Soseda Metka še posebej predstavlja nemočen ženski lik, ki jo migranti pretepejo, maščuje pa jo Anže, ki se po obisku nje in groba svojega prednika odloči rešiti svojo vas.

Na razpis za pravljico se je protestno odzvalo Društvo slovenskih pisateljev, katerega izjavo je podpisalo še 142 nevladnih organizacij in javnih zavodov. Citiramo: »Najostreje obsojamo razpis za pravljice, objavljen na spletni strani tednika Demokracija, saj nedopustno zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando. Verjamemo, da si vsi otroci zaslužijo človečne, odprte in strpne pravljice, ki spodbujajo empatijo, ne pa takih, ki netijo sovraštvo.« V zapisu je jasno razvidna težnja po obravnavi otrok kot potrebnih zaščite pred rasističnimi idejami, po “varovanju” otrok pred kakršnokoli ideologijo, pred “negativnimi” idejami in pred nasiljem, kot da se otroci s čim takim niso sposobni soočiti, oziroma, natančneje, se ne smejo, če naj ostanejo otroci – seveda v skladu z idealiziranim dojemanjem otrok kot nedolžnih in nadideoloških bitij.            

lovec reši kapico
O odzivu liberalcev na Demokracijin razpis za pravljico
 / 23. 10. 2018
Podobno pojmovanje otroštva izraža članek v tedniku Mladina Vasje Jagra Kdo se boji črnega moža? Podrobnejši odziv na članek smo na Radiu Študent objavili že v Off komentarju Kdo se boji sovražnika? Kratko povzemimo. Jager zapiše: »Pravljice so namreč poslednje zavetje otroške domišljije, v katerem se otrokova osebnost lahko varno sooči s travmami dozorevanja. In tukaj je ločnica med pravljico in vanjo oblečeno propagando; prva otroka uči temeljne človečnosti, druga mu jo skuša prepovedati v imenu določene ideologije in iz njegovega sveta izključiti drugačnost, ki ga bogati. Toda zadnje, kar otrok potrebuje, so nove travme, ki jih sprožajo umetni konflikti in nesmiselno nasilje odraslih.« Vprašamo se, kaj so travme dozorevanja drugega kot “umetni konflikti in nesmiselno nasilje odraslih”? Kot da otroštvo in dozorevanje potekata v od družbe ločeni sfera domišljije in pravljic, v kateri pravila odraslih ne veljajo. Ideološkost tega motiva smo prikazali že pri pravljici Juri Muri v Afriki, ki želi otroka umakniti v prav takšno sfero, s tem pa mu odvzeti družbeno vsebino in subjektivnost. Kot rečeno gre pri diskurzu nedolžnega otroštva za do otroka represivno držo, čeprav slednjega predstavlja kot dobrega in čistega.

Težnje h konservativnemu pojmovanju otroštva na levoliberalni sceni v zadnjem času niso naključne. Še posebej v času postopnega krhanja malomeščanstva in njegovega drsenja v proletariat se romantične meščanske vrednote na liberalni malomeščanski sceni gotovo zdijo še tolikanj privlačnejše. V klicih po nedolžnosti otroštva pač ni težko spregledati nostalgije po Gemeinschaft meščanske družinske idile.

 

Literatura

Aries, Phillipe. Otrok in družinsko življenje v starem režimu. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1991.

Blažič, Mileva Milena. »Podoba otroka in otroštva v slovenski (mladinski) književnosti,« V: Stereotipi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj, ur. Novak Popov, str 86–93. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2007.

Blažić, Milena Mileva. »Podoba otroka v slovenski mladinski književnosti,« V: Zgodovina otroštva, ur. Babič et al., str. 53–68. Ljubljana: Zbirka ZČ /45, 2012.

Burcar, Lilijana. »Pod milim nebom pustolovskega romana.« Otrok in knjiga letnik 26, številka 48 (1999): str. 26-36.

Burcar, Lilijana. Novi val nedolžnosti v otroški literaturi. Ljubljana: Založba Sophia, 2007.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odličen komentar in analiza, čestitke!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness