Desegregacija in de - desegregacija

Desegregacija in de - desegregacija

Oddaja
24. 3. 2017 - 14.00
 / Cicigan

Današnjo oddajo Kaj pa univerza bomo zaradi teme preimenovali v Kaj pa univerzum, saj se v oddaji ne bomo ukvarjali z vprašanji visokega šolstva, temveč s problemi obveznega izobraževanja. Slednje naj bi bilo univerzalno dostopno in pravično ter dodatno označeno se s polno drugih lepih besed, ki jih povezujemo z vzgojo in izobraževanjem. Ne bomo pa se ukvarjali z obveznim izobraževanjem v Sloveniji, temveč s tistim, ki se izvaja v najsvobodnejši državi sveta - v Ameriki.  

V oddaji, ki ste ji lahko prisluhnili prejšnji teden, smo stopili v ocean zakonov, s katerimi je urejeno področje obveznega izobraževanja na ameriških tleh. Tokratno oddajo pa posvečamo tematiki rasizma in segregacije v šolah Združenih držav Amerike.

Verjetno podatek, da je bilo v času pred gibanjem za državljanske pravice, ki se je začelo sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, le malo šol, ki bi jih skupaj obiskovali otroci belcev ter otroci Afroameričanov, ne preseneča. Za izobraževanje temnopoltih otrok je poskrbel odlok iz leta 1896, ki je predpisoval ločene šole za temnopolte in belske otroke. Predpostavka je bila, da bo v šolah na enak način in v enaki meri poskrbljeno za obe skupini otrok. Dolgo je v šolskem sistemu vztrajal vzklik “Separate but Equal”, pod pretvezo katerega je država na videz pravično in enako skrbela za izobraževanje otrok v ločenih šolah. Sistem “Separate but Equal” je omogočal ohranjanje obstoječih družbenih razmerij, torej družbeni sistem, v katerem so imeli temnopolti zaradi slabših izobraževalnih možnosti tudi manjše možnosti za družbeni in socialni napredek. Črnske šole so bile pogosto financirane v manjšem obsegu kot belske, delovati so morale z manj materialnimi sredstvi ter v slabših prostorskih pogojih, učitelji pa so bili slabše usposobljeni.

50 let po razsodbi, ki je omogočala črno-belo delitev, se zgodi 17. maj 1954. Vrhovno sodišče po dolgih urah pravdanja in neštetih črno-belih dneh spozna, da segregirane šole vendarle niso povsem enakovredne in vsem otrokom ne omogočajo enake izobrazbe. Zmago borcev za državljanske pravice v pravdi Brown versus Board of Education of Topeka nekateri označujejo za najbolj radikalno zmago gibanja. V njej so se starši temnopoltih otrok uprli obstoječemu šolskemu sistemu, pri čemer so se sklicevali na 14. amandma ameriške ustave, ki naj bi omogočal odpravo rasnih neenakosti. Dokazovali so še, da imajo ločene šole negativne psihološke učinke na njihove otroke ter presenetljivo, predvsem v oziru na siceršnja dogajanja v sredini prejšnjega stoletja, uspeli. Večinska družba se je sprva le počasi odzivala na zakonske spremembe. Prvi temnopolti otroci so po odloku iz leta 1954 v skupne javne šole stopili šele 6 let po končani sodbi, natančneje leta 1960. Ruby Bridges je bila ena izmed šestih temnopoltih otrok, ki jim je bil z odlokom omogočen vstop v zdaj skupno šolo. Zaradi nelagodja otrok in staršev ob sprejetju temnopoltih otrok je učiteljica deklico vse leto učila samo.

Nove zakone, ki so onemogočali ločene šole, so pospremile in omogočale še nekatere sistemske dopolnitve, ki jih je uvedel takratni predsednik Lyndon Johnson. V času njegovega predsednikovanja je bil spisan in sprejet zakon Elementary and Secondary Education Act, s katerim je bil delež sredstev, namenjen izobraževanju, podvojen s 4 na 8 milijard dolarjev letno. Z omenjenim zakonom o primarnem in sekundarnem izobraževanju je bilo predpisano prednostno financiranje osnovnih šol, ki so jih obiskovali otroci iz pretežno revnih družin. Kasnejši zakon, ki ga je ravno tako spisala Lyndonova administracija, je bil Higher Education Act, katerega namen je bil financiranje študentov iz gospodinjstev z nizkimi prihodki.Šole so v obdobju Johnsonovega predsednikovanja postajale čedalje bolj rasno pisane, saj so desegregacijo čedalje bolj podpirali tako družba kot zakonodajni organi. Skupni šolski sistem se je krepil tudi v času predsednikovanja Richarda Nixona. V začetku osemdestih let pa se trend obrne, saj se število ločenih šol začne ponovno povečevati.

Vračanje segregiranega sistema ponovno in najbolj vidno obremeni najrevnejše prebivalce slumov. Nekoliko premožnejši prebivalci getov so si v času Johnsonovega predsednikovanja zaradi socialnih politik toliko opomogli, da so se lahko odselili v premožnejše dele mest in si tam ustvarili novo življenje. Že tako revnim, ki v obdobju akademskega razcveta niso uspeli, pa je ekonomska kriza sedemdesetih let zadala ponoven udarec ter jim ponovno onemogočila socialno in drugačno mobilnost. Revščina se je tako v revnih predelih le še poglobila.

 

Vračanje k segregaciji pa ni le stvar preteklosti. Vseskozi devetdeseta in krepko v današnji čas se problem le še poglablja, a se tudi spreminja in dosega nove razsežnosti. Nenavadno je, kot lahko iz besed in dejanj nekaterih borcev za ločene šole vidimo, da so nekateri mnenja, da določeni družbeni napredki upravičujejo njihove želje po določeni stopnji nazadnjaštva. Za primer vzemimo predstavnika staršev iz Batton Rouga v Louisiani, ki je prepričan, da je bilo z nastopom Baracka Obame na predsedniško funkcijo za pravice in enakopravnost Afroameričanov storjenega dovolj. Z argumentom, da je bil v družbi dosežen dovoljšen napredek, začenjajo predstavniki skupnosti v Batton Rougu s ponovno segregacijo šol v šolskem okolišu. Belci iz višjih razredov so tako agresivno zastavili prizadevanja za ločevanje belih od črnih, da za uspeh podviga iz že obstoječih snujejo nove šolske okoliše. V Batton Rougu so del mesta, ki ga naseljujejo premožnejši belci, uradno ločili od revnejšega predela, ki ga naseljujejo pretežno revnejši temnopolti prebivalci. Novi del mesta so poimenovali Saint George, vanj priključili boljše šole in onemogočili prevoz temnopoltih otrok v svoj okoliš. Segregacije ne argumentirajo z rasnim, pač pa s socialnim vprašanjem. A pri rasnem vprašanju je pomembno prav to, kar se poskuša tu zastreti. Pri rasi ne gre za barvo kože. Gre za politiko odrekanja pravic ter politično in posledično socialno izključevanje delov prebivalstva.

 

Problem rase je torej sistemsko povezan z mnogimi oblikami neenakosti, povezan je s pričakovanji, odnosom do študentov, izobraževalnimi, političnimi, družbenimi možnostmi. Pogosta zmota pri razmislekih o segregaciji je ta, da gre pri problemu za pomen barve kože otrok, ki obiskujejo ločene ali skupne šole. Predpostavka o vlogi barve kože bi držala, če ne bi bila barva kože tako močno povezana z drugimi oblikami neenakosti. Socialno ekonomska segregacija je večdimenzionalna in globoko segajoča težava, izrazito pogosto pa tudi vzrok izobraževalne neenakosti in šolskega neuspeha. Šole, ki jih obiskujejo otroci manjšin, so pogosto šole, ki jih obiskuje velik delež otrok iz družin z nizkim socialno-ekonomskim statusom. Beli otroci precej bolj pogosto obiskujejo šole, kjer je populacija manj etnično pestra, učenci pa večinoma izhajajo iz družin srednjega razreda. Beli učenci v šole prinesejo več akademskih spretnosti in znanja, saj vzgojno-izobraževalne programe pogosteje obiskujejo že v zgodnjem otroštvu. Njihovi starši si jih pač lahko privoščijo. Razlike med belimi otroci in otroci manjšin se pokažejo zgodaj v otroštvu. Za otrokov uspeh v šolskem sistemu so pomembni dejavniki, ki začnejo nanj vplivati dosti pred njegovim prvim vstopom v šolo. Pogosto se močno povezujejo s socialno ekonomskim statusom družine, iz katere izhaja otrok, s tem, kako kulturno bogato je otrokovo okolje ter s številom in kakovostjo interakcij, ki so jih otroci deležni.

 

Ameriški izobraževalni sistem je pester, kompleksen. V zgodovini svojega razvoja je prešel mnoge faze. V zadnjih letih ga zaznamuje predvsem ločnica na zasebni in javni izobraževalni sektor, ločnica, ki močno sovpada na ločnico med šolami s pretežno belo populacijo in šolami, ki jih obiskujejo predvsem otroci manjšin in otroci iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom. Nekatere šole še danes nimajo knjižnic, fotokopirnih strojev, laboratorijev, nekatere celo nimajo urejenih stranišč, učenci pa pogosto berejo iz zastarelih učbenikov. Najstniki iz takih, slabo vzdrževanih šol se le redko vpisujejo na fakultete. Ne le zaradi slabšega znanja, temveč zaradi bistveno manjšega števila pobud, možnosti, priložnosti ter nižjih pričakovanj. Segregirana šola tako pogosto ostane samoizpolnjujoča se prerokba, ki omogoča ohranjanje družbenih razmerij, vzpodbuja ohranjanje stereotipov. Nasprotniki skupne šole lahko vedno vzkliknejo “Vse vam je dano, vi pa nič ne znate!”.

 

Črno na belo je članek zapisala Zala.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

zanimivo ja, kako pa je bilo z Evropo? trgovina s suznji s katero so bogatele drzave kot Nizozemska in Belgija, je pripeljala enkrat do podobne situacije mar ne - rasno mesanega prebivalstva? kaj pa anglija recimo z vsemi priseljenci iz kolonij in francija?
potem solnine so moderna oblika segregacije v solah a ne? in danes - kaj pravzaprav povzroca urbana gentrifikacija v velikih evropskih mestih drugega kot segregacijo zopet?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.