Ne vrag le sosed bo mejak

Ne vrag le sosed bo mejak

Oddaja
19. 3. 2019 - 20.00
 / Cicigan

 

V oddaji Cicgan gostimo Čuka. Je neodločen pevec, a zanesljiv poročevalec. Nesamozavesten in konservativen kovač rim, vendar pozoren opazovalec. Je predmoderen v stopici in sodoben v vsebini.

Današnja oddaja je odgovor na številne poskuse ideologiziranja pravljic. In na še bolj številne poskuse, da bi se ta »ideologizacija« diskreditirala in krizirala. Svet otrok naj bi bil nedolžen, nedotaknjen, nevdružbljen in v to prvobitnost vstopajo pravljice. Kritiki pravijo, da bi morale nuditi zavetje pred svetom, namesto tega pa se vanje naselijo spolno zmedene želve, morasta bitja, ki razglašajo normirane vloge družbeno prevladujočih spolov, Anže s sabljo damaščanko in nevarni črne možje. Otroke, neuka, krhka, avtentična bitja udružbljamo - pravljične obrazce in arhetipe pa uporabimo, da bi nanje pripeli sodobnost. Ker so ideološke poteze pravljic napadene, se potem vsaka stran brani in zavrača obtožbe. Svoje vrednote razglasi za univerzalne, »tisti drugi« pa da širijo partikularizem in otrokom ukrivljajo zavest.

Tako v Mladini pojasnjujejo, da pripovedi, ki zmanjšujejo predsodke o rasi, spolni razliki, jeziku, nacionalnosti in revščini, ne morejo biti politična propaganda, ker sta človečnost in strpnost obči človeški vrednoti in nimata ideološkega predznaka. Po drugi strani Jože Biščak za Demokracijo razloži, da pravljica Anže brani vas Svetje zgolj zadovoljuje povpraševanje na trgu, na katerem ni najti sodobne domoljubne pravljice.  Človečnost in trg!

 

Kot je bilo povedano že v nekaterih oddajah na Radiu Študent: otroštvo ni nadideološko, temveč obratno – je prostor simbolnega zgoščevanja, pri čemer se družbenost najbolj usedlini in poskuša zagotoviti lastno reprodukcijo. Vsaka pravljica je ideološka – razen ta. Čuk si namreč ne izmišljuje, ampak govori resnico. Tako:

 

 

Nad njivami megla ležeč kot koprena.

kjer Kolpa se vije vsa tiha in lena,

kjer reka razdvaja položni krajíni,

kjer meja odreže zemljô domovini,

tamkaj kjer vas se začenja spod griča,

dogaja se zgodba, ki bil sem ji priča.

 

V prav tej dolini, ob rečni goščavi,

med divjim rastlinjem, v bujni naravi,

v vsaki votlini in vsaki duplini,

v grmovju, v podrasti po celi dolini,

prebivajo bitja, živali čarobne,

pogumne, prijazne, nesramne in zlobne

med grudasto zemljo in belim oblakom,

dom daje dolina slovenskim junakom.

 

Zvedavi čitatelj razume narobe,

ko liste obrača in gleda podobe,

on mèni, da vse, kar opazi v knjigi,

vsi hrabri junaki in njihovi vzgibi,

da vse to izgine, ko brati preneha,

ko dolgčas postane in glasno zazeha,

v hipu ko knjigo v omaro porine,

čarobni naj svet po njegovem izgine.

 

Tako je s človekom – edini truizem,

ki mu ga pripišem, je pač egoizem.

A naj vam naznanim, jaz – pravljična para,

da; jaz sem kaj več kot navadna utvara.

Oh, kakšen abrupten in čuden zasuk,

saj to ni mogoče, da pesni vam Čuk.

 

Naj prosim slušatelj ne bo preveč jezen,

da piker sem malo in bolj dolgovezen,

a taka narava je moj'ga predmeta,

razumnost pri bralcu naj zgodba obeta,

zato bom orisal dogodke v celoti,

četudi vam uhelj drhti po zaroti.

 

***

Potrebno je zgodbo začeti v jeseni,

ko v gozdu postajamo tolsti in leni,

kot kaže v tem času smo bolj dovzetni,

za laž, ki jo širil je jezik okretni.

Da, krivdo za vso anomijo, nemir,

za čudne nazore, nazadnje prepir,

prisojam lisici - saj prva je plesti

začela hudobne laži in povesti.

 

Sam bivam v hosti že dvajseto zimo,

poznam prav vsa bitja in vso zgodovino,

poznam vse živali od krta do ptice,

in slišim vse trače in vse govorice,

zatorej veljala bo moja beseda,

da strah me postalo je v zimi nereda.

Po vsej je dolini razširila zgodbe,

in svoje strahove, predrzne obsodbe,

v temelju vseh teh laži in norosti,

bili so neznani in pravljični gosti.

 

Prečudna ideja, da ti naj junaki

pršli sem v trumah bi s čolni in vlaki,

in vsa ta selitev le iz ene agende

da kradli slovenske bi zgodbe, legende,

da zlezli bi v knjige za za naše otroke

prinesli k nam tuje povesti, uroke -

In spričo te grozne, prestrašne usode,

otrokom bi brali samo še prevode.

 

A vse to ostalo je zgolj pri besedah

ki v temi šušljale so se pri sosedah,

stvar ni šla dlje od zarotniških stavkov,

vsakdo se držal je svojih opravkov,

dokler ni v noči, ki bom jo opisal

nek šum se iz kolpskega roba zaslišal.

 

Usodni večer je – tako po pravici,

začel se, ko tiho sem sèdel k sladici,

piškote želel sem v miru pogristi,

ko čudno sem sejo zagledal med listi.

Četudi bilo je črno kot v rogu,

sem videl jih nekaj, ki stali so v krogu,

in nekaj, ki sedli na mehko so travo,

zrli vsi zbrano so v eno postavo.

 

Takrat sem zagledal, kdo pridiga zboru-

lisica, sedeča pred bitji na štoru,

razločil besede sem »sla po oblasti«,

in to, da »napada nas četa pošasti.«.

 

Ob teh sem besedah se bližje priplazil,

previdno, da nihče me ne bi zapazil,

na veji pristal sem, pozorno poslušal,

v repliki se prvi Krpan je pridušal:

»Morda pa je res, kar lisica nam pravi,

da tujcev nas legija kmalu preplavi,

morda res na bregu se vidi zasedo,

ki vzeti nam hoče slovensko besedo!«

 

»Res je« oglasi se zdaj Sapramiška,

ki spleza na vejo in gleda jih zviška:

»Že zdaj nas podijo iz zgodb za otroke,

nas plačajo redko, še to na obroke!!

Kar pravljic otrokom v roko potuje,

v večini, saj vemo, to knjige so tuje.

In zdaj, če zares je pred vrati armada,

tuj jezik nam kmalu postane navada!«

 

Salva aplavza po gozdu odmeva,

debata se z vsako minuto ogreva,

»Kradejo, lažejo tuji junaki!!«

»Le naše besede beró naj rojaki!«

»Tuji junaki nam kradejo stavke,

mi pa za njih naj plačujemo davke?«

 

Take, drugačne parole in gesla,

noč je vetrovna do mene prinesla,

kaj kmalu so bitja vsa razvneta,

da jaz – stari čuk – bi imel možnost veta...

A spremljal sem čudni pojav z daljave,

tih v krošnji čepel in jim gledal na glave.

 

***

Razprava lahko bi se vekla do zore,

in vsakdo govoril bi, kolikor zmore,

a hipoma vse se  drugače obrne,

kar včeraj bilo je- pa več se ne vrne.

V tistem smo namreč ponovno začuli,

da v temi nekdo se potihoma huli.

Nedaleč od nas smo zaslišali šume,

v bitjih ti zvoki vzbudili so sume.

za hip so v tišini umrle parole,

v tace prijeli so kamne in kole…

 

V tistem se prednje postavi lisica

in strast ji zasije z zlatega lica,

košatemu repu navkljub se usede,

iz ust zadonijo sledeče besede:

»Šum, ki prišel je na vaša ušesa,

to niso le srne, podrast in drevesa,

kar sliš'te ni v vetru ujeta cipresa;

to hod in koraki so tujega besa,

in šumi so listja, ki vdaja se teži,

to bitje hudobno, ki čaka na preži.«

To reče lisica in glavo obrne,

s tihim korakom v témo se vrne.

A bitja stoje v osupljivi tišini,

in strah se priplazi po zbrani skupini.

 

Na čelo skupine Krpan se postavi,

poziva prijatelje k vroči razpravi:

»Kako naj vemo, da, kar pravi lisica,

ni zmedena laž, temveč sveta resnica?

Res hodijo besi iz drugega brega,

res čaka v grmovju nas divja zalega?«

V tistem zasliši se zopet šuštenje,

na drugem se bregu razmika zelenje,

ne mine trenutek, ko z gošče pogleda,

glava za glavo - neznana zaseda.

 

Slišat glasu ni, le plitki vzdihi,

tujci so v temi negibni in tihi.

Čeprav te »pošasti« stoje prav spokojno,

z nobenim namigom ne silijo v vojno,

čeprav le zvedavo čez reko strmijo,

Krpanova usta tako zagrmijo:

»To so hudobci, o njih govorimo,

odvratne pošasti, ki nanje prežimo!

Glejte očesa, v njih zublji ognjeni,

in Kolpa ob njihovih tacah se peni.

Zdaj je odpravljen vsakršen dvom,

ta strašna armada napada naš dom!«

 

Zdaj Piki oprime se v grozi za glavo,

in Maca omotična pade v travo,

Sovica Oka turobno zakuha,

in Ježek iz listja preplašeno kuka,

Kekec, Rožle si pripravita frače,

ter s kamni do vrha nabašeta hlače,

v Klepčevi dlani počiva motika,

Krpan pa pripravlja si vrečo smodnika.

 

Panika vlada na bregu in zmeda,

v kaosu sosed pohodi soseda,

skušajo se postrojiti v vrste,

drug drugemu v naglici tlačijo prste.

Nazadnje pa le jim uspe, da stojijo

v dveh vrstah in tiho Krpana motrijo.

 

Pokončen kot hrast se on prednje postavi,

možato zakašlja in tole jim pravi:

»Vsak naj Slovenec se v vrsto pridruži,

in krvi in prednikom, Zemljici služi.

Vsi se zdaj  bratje v boj postrojimo

brusimo nože in loke napnimo,

nihče še obranil ni roda sede,

kdor v boju odneha, oj temu gorje!

Dvignite bate in vile in škarje

sovražnika bijte od mraka do zarje,

pokličite brate in vile in škrate,

sovražniku slecite kožo in gate,

vzemite v roke motiko in koso,

uničite tujca pred jutranjo roso.

Hrabri bodite, ne bojte se boja,

ne bojte napora, bolezni in znoja,

bojte pa se tujerodne krvi,

bojte košatih se črnih obrvi,

bojte temačnih se mož iz vzhoda,

plašite pred bitji neznanega roda!

Vzela vam bodo denar in družino,

ukradla vam s tolsto dlanjo imovino,

pustila vam blato, smeti in nesnago,

in tudi če bitja izgledajo blago,

četudi so videti revna, uboga,

je to le peklenšček, ki v obraz se vam roga!«

 

Brž ko izreče poslednje besede,

zaviha si hlače in v Kolpo zabrede.

Kot drugi v reko požene se Piki,

pospremi svoj skok z sijajnimi vzkliki,

tretji, četrti - oba kosovirja,

in Oka vzleti, da ne zmoči si perja.

za njimi gre Klepec in vdani osliček,

za njimi priteče še drobni fantiček,

od kje si vzel se ob tej uri,

Čuri Muri, kljukec Jurij?

....

Nazadanje pristopi medvedja brigada,

ki kremplje pripravi in z njimi napada,

Maca edina ne stopi v reko,

»ker voda smrdljiva umaže obleko.«

 

Kmalu večina junakov je v vodi,

z brzino k skupini sovražnikov brodi,

le Maca in Oka na bregu sedita

in četo junakov od daleč bodrita.

Sovražna se četa od boja umakne

v upu na beg se zahodno pomakne,

poskuša v begu preiti jezove,

ki vodijo stran skupine surove.

 

Maca na bregu razvneta vzklika,

In OKa brezumna z grmovja skovika:

»Gleda merjasec me, k meni drvi,

oj, črni oblaček, v temo se skrij,

že gleda iz kolpskega roba hudoba

že moči si tace, obliva ga voda

in hodi in plava, joj mene je strah.

dovolj je te vojne – umik in preplah!«

 

Kljub krikom v temi se naši borijo,

vsaj uro do dve nad sovražnikom bdijo,

v Kolpi, na bregu, v bujni goščavi,

mlatijo vztrajno v vodi in travi.

Kogar  uspejo za rep uloviti,

jih revež pri priči dobil bo po riti,

in kogar zasačijo sredi močvare,

trpel bo nesrečnež vsevrstne okvare -

suvajo, brcajo, glave lasajo,

ugriznejo enkrat, spustiti ne znajo,

cukajo brke, kožuhe in dlake,

lomijo veje in lomijo  krake.

 

Od bitke in srda povsem  prevzeti,

v naporu se potna jim koža zasveti..

Tujci pa kot da jim boj je odveč,

v vsakem trenutku poskušajo preč,

pred našo armado v strahu bežijo,

potolčeni skriti v grmovju čepijo.

In ko je bitka na vrhu vročine,

ko v šopih odpadajo tuje kocine,

oblak se umakne, in glej – mesečina.

v soju razkrita junaška skupina.

 

Mesec obsije neznane pošasti,

pred tepežem skrite v nizki podrasti,

bela svetloba razkrije obličja,

poražena skrita sred rečnega bičja,

v tistem pa naša junaška armada -

otrpla obstane in več ne napada.

....

Izkaže se – zlomka, da tuji vsiljivci,

sploh niso pošasti, hudobe, lažnivci.

Niso nevarni, kosmati in kruti,

niso nesramni in niti naduti,

to niso bitja, ki v sveti zavisti,

hotel postati bi protagonisti.

Trenutki minevajo dalje kot leta,

in bitja, ki zdela so prej se zakleta,

v nežni svetlobi, ki z lune pronica,

udrta zasvetijo njihova lica.

 

Krpan v začudenju spušča lopato,

povesi pogled in zazre se v blato,

druga vsa bitja stoje kot vkopana,

naenkrat je vojska precej poklapana.

»Mi smo menili, da vi ste pošasti,

ki hodite k nam s slastjo po oblasti!

A kaže takò, da bili smo v zmoti,

in tolkli po vas smo vso noč  po pomoti.«

 

Med bitji se plazi skesani spokoj,

ko Jurij zakliče: »Glej tam, striček Noj!«

V tistem vsem so poznane »pošasti«,

ki blede ujete stoje v naši  pasti..

naenkrat postane prebridka nam zmaga

ker v bitjih prijaznih smo vidli sovraga,

a zdaj, ko od blizu jih gledamo v lice,

spoznamo sosede iz knjižne police.

 

Med njimi so Krtek in Jajo in Pajo,

ki skrušeni v lužah na bregu capljajo,

in ravno se iz reke, prek strme vzpetine,

po šotju priplazijo v vrsti grdine...

za tistega, ki se je zdel kot merjasec,

v svetlobi izkaže se – to je Zverjasec,

nedaleč vstran pa stoji tudi Pu,

medvedek je blaten od pet do pasu.

 

Večina med tujci prav žalostno šepa

in dedku je s tokom pobegnila repa,

s kožuhov si pulijo skrbno bodice,

med sabo preštevajo buške, modrice.

Iz dlake si brišejo mulj in kamenje,

polagajo k ranam zdravilno zelenje.

 

Zdaj vemo, da ti, ki pred nami stojijo –

In tiho mrmrajo, spod čela strmijo

so bitja iz pravljic in zgodb in pesnitev,

ki niso pripravljala se na plenitev,

hotela le mirno so prečkati mejo,

v nesreči pa zmotila našo so sejo.

 

Da vid'li bi naših junakov otožnost,

a redka na svetu je druga priložnost...

Tuja so bitja oprtala torbe,

povezala rane in zlome iz borbe,

ranjene so pod rameni podprla

capljala so proč in se nikdar ozrla.

 

Kar tujih se bitij v bitki je bìlo

v naše se kraje nikdár ni vrnilo,

čez reko junaki je niso ubrali,

po poljih in njivah nikdár več hlačali.

V srcu in v knjigah nam zeva praznina,

in čudno zdaj tiha je naša dolina..

 

Sam se še večkrat usedem na veje,

iščem s pogledom jih tam, onkraj meje...

 

 

/čuk/

 

 

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Genialno! A to ste imeli natečaj?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness