Otroke v center, da lahko nadzorujemo še starše

Oddaja
27. 2. 2021 - 18.00
 / Cicigan

"Otrokocentričnost razumemo kot pozornost do otrok in ukvarjanje z različnimi vidiki vzgoje na refleksiven način, ki določa in opredeljuje dejanja, mišljenje ter podobo odraslih in otrok."

"Z vidika ugotavljanja ključnih elementov obstoječih definicij otrokocentričnosti lahko v grobem povzamemo tri ločene poudarke zaznanega osredinjenja staršev okrog otrok: a) hierarhija potreb na osi otroci-starši, ki je v korist otrok; b) pozornost do otrok; c) zaščita otrok."

 

V tokratnem Ciciganu bomo prelistale znanstveno monografijo z naslovom Generaciji navidezne svobode: otroci in starši v sodobni družbi, ki je pri založbi Sophia izšla leta 2017 in predstavlja prvi pregled sodobnih pristopov k vzgoji ter analizira pogled na otroka oziroma dobo otroštva specifično v slovenskem prostoru. Knjiga je sestavljena iz 12 raznolikih prispevkov, vsak izmed njih pa poskuša prikazati kompleksnost in vseprisotnost koncepta otrokocentričnosti. Urednika knjige sta Tamara Narat in Urban Boljka z Inštituta za socialno varstvo. Narat nam predstavi, kako je knjiga nastajala.

IZJAVA

Osnovna definicija, ki je zapisana v knjigi, otrokocentričnost razume, citiramo, “kot pozornost do otrok in ukvarjanje z različnimi vidiki vzgoje na refleksiven način, ki določa in opredeljuje dejanja, mišljenje ter podobo odraslih in otrok.” Konec citata.

Začnimo s kratkim razvojem koncepta otroštva skozi zgodovino. Tako pojem otrok kot predstava o otroški dobi sta se z zgodovino spreminjala; prvo poglobljeno zgodovinsko-kulturno analizo otroštva je v delu Otrok in družinsko življenje v starem režimu, prvič izdanem leta 1960, predstavil Philippe Ariès. Zgodovinski oris v knjigi opravi Alenka Švab, ki otrokocentričnost označi za poznomoderno posebnost ter jo umesti v dialog s protektivnim oziroma paranoidnim starševstvom in permisivno vzgojo. 

Avtorica strnjeno predstavi družbene spremembe, kot sta modernizacija in industrializacija, ki so spremenile pogled na otroka. Ko se delo in dom ločita, v zasebnosti nastane prostor za izrazito emotivni odnos med otroki in starši, predvsem otroki in materami. Iz tega razmerja vznikne zaščitništvo, ki se je do danes še poglobilo. Kot zapiše Švab, citiramo: “otroštvo velja danes za najbolj nadzorovani del osebne eksistence, otrok je postal lokus številnih projektov, ki naj bi ga varovali pred fizično, seksualno in moralno nevarnostjo”. Konec citata. 

Družbena regulacija otroštva vpliva tudi na starše: starševstvo je postalo zahtevnejše, saj nanj pritiska vedno več strok, kot so pediatrična, izobraževalna in psihološka. Otroštvo je danes izrazito institucionalizirano. Tudi ali celo predvsem zato odločitev za otroka postane pomembna odločitev, saj družba - matere in očetje pri tem sploh nimajo izbire - od staršev zahteva predanost projektu “moj otrok”. 

Pritisk, da morajo izpolniti pričakovanja, ki so lahko pogosto previsoka, otroci občutijo že zgodaj, posledično pa se morajo tudi sami kmalu soočiti z racionalnim odločanjem o lastni prihodnosti. To ugotavlja Zoran Kanduč v kritičnem prispevku Otrok, kapitalizem in družbeni nadzor, ko navaja, da razmere na trgu dela od družin že zgodaj terjajo visoko angažirano vzgojo in izobraževanje. Pojasni Narat.

IZJAVA

Nova otrokocentrična paradigma se je torej učinkovito in pod težo drugih družbenih sprememb utrdila v temeljih negotovosti, nepredvidljivosti in nenapovedljivosti - v družbi tveganja, kot jo je poimenoval sociolog Ulrich Beck, v knjigi pa pojem omenja večina avtorjev in avtoric. Negotovost straši tudi starše, ki prav zato poskušajo svojemu otroku s pozornostjo zagotoviti večjo gotovost in varnost. V tem kontekstu so odrasli močno podvrženi vplivom institucij, ki vršijo različne oblike nadzora in se tako močno prepletajo z zasebnim življenjem družin. Posledično je javno in zasebno težko ločiti in še težje povezati, doumeti in definirati, kakšen odnos naj bi med tema dvema sferama življenja obstajal. 

Eno izmed področij družinskega življenja, na katerega s svojimi pričakovanji vpliva javno, obravnava antropologinja Barbara Turk Niskač. V svojem prispevku razmišlja o otroškem delu in njegovem razmerju do igre oziroma prostega časa otrok. Domača opravila so v času protektivnega starševstva, ki je eden izmed simptomov otrokocentričnosti, hitro umaknjena. Zdi se, da je za otroke bolje, če se igrajo ali obiskujejo izvenšolske aktivnosti in delajo za šolo. Neprijetne izkušnje življenja je treba zakrivati in otrokom omogočiti, da svoj prosti čas izkoristijo za kaj bolj smiselnega kot za pospravljanje, sesanje, pomivanje. Avtorica je opravila manjšo raziskavo in ugotovila, da starši otrokom sicer dovolijo vključevanje in sodelovanje pri hišnih opravilih, a načeloma le, če otroci izkažejo interes. V tem primeru naj bi namreč šlo za igro; če bi starši od otrok zahtevali, da sodelujejo, bi to bilo otroško delo, ki asociira na izkoriščanje. 

Daša Cvjetičanin na drugi strani komentira prav otroško igro in otrokocentrične prakse. Četudi obstaja nek družbeni konsenz, da je igra za otroke pomembna, je časa zanjo vedno manj. V kontekstu otroške igre sta pomembna dva elementa ali odvoda otrokocentričnosti, to sta tako imenovana paranoidno in helikoptersko starševstvo. Strah pred pedofilskimi predatorji, nevarnimi igrali, avtomobili in nesrečami otroško igro - kot že naštete mnoge druge momente otroštva - nadzoruje. Tako je tudi pri dejavnosti, ki naj bi omogočala svobodo raziskovanja, svobode vedno manj. Otroci v mestih se večinoma igrajo na igriščih, ki so si, kot navaja avtorica, vedno bolj podobna, zato je igra na njih čedalje bolj predvidljiva. Obenem se otroku onemogoča soočanje s tveganimi in nepredvidljivimi situacijami, ki so pomembne za premagovanje strahov. Vedno več fobij in tesnob je tako povezanih tudi z odsotnostjo igre, pri kateri lahko pride do poškodb. 

Nenazadnje otroško igro nadzoruje še razvojna psihologija, ki v zagovor razvoju kognitivnih spretnosti zapoveduje, kdaj otroku ponuditi točno določeno igračo, s katero bo razvil točno določene spretnosti, naj bo to fina motorika ali simbolna igra. Razvojna psihologija je dobila status znanstvene discipline, ki ne zna zgolj najbolje svetovati, temveč je sposobna tudi najbolje zapovedovati, kaj naj otrok počne, kdaj mora doseči neko stopnjo razvoja in podobno. Razvojna psihologija kategorizira, meri in normira.

Metka Mencin, socialna psihologinja, ki je za knjigo pripravila prispevek o otrokocentričnosti v izobraževanju, nam opiše, zakaj se je prav psihologija - kot znanost - tako učinkovito umestila v sodobni družbeni red in zapopadla tudi otroško dobo. 

IZJAVA

Psihologija je uporabna, ker lahko upravičeno nadzoruje in spreminja človeško vedenje. Mencin nadaljuje s problemi, ki jih sama ocenjuje kot najbolj trdovratne in vplivne, podobne kritike pa izražajo tudi drugi psihologi in ostali strokovnjaki. 

IZJAVA

Psihologija že od nekdaj ločuje kognitivno od družbenega, še posebej pri razvojni psihologiji pa se raziskave posvečajo ahistorični kogniciji in otroka obravnavajo, kot zapiše Mencin, “izven družbenega konteksta”, to pa lahko vodi “v zanikanje družbenih in političnih neenakosti”. Prav določen družbeni kontekst, prostor in čas pa norme, stadije in faze razvoja sploh ustvarjajo. Ponovno Mencin. 

IZJAVA

Sledi glasbeni premor, nato pa nadaljujemo z listanjem po knjigi in umeščanjem tako otrokocentričnosti kot otroštva v druge sfere družbenega. 

VMESNI KOMAD: Grad Gori! - Grad gori.mp3 

Pozdravljene in pozdravljeni ponovno na valovih Radia Študent. V tokratni oddaji Cicigan obravnavamo knjigo Generaciji navidezne svobode, ki analizira koncept otrokocentričnosti. Ugotovili smo, da pri razmišljanju o vzgoji otrok dominira razvojna psihologija, ki s svojimi nemalokrat spornimi predpisi pozablja, da na razvoj otroka neposredno vplivajo še drugi elementi. Eden izmed njih je neenakost. 

Tega področja se v knjigi lotevajo 3 prispevki, ki analizirajo trende na področju socialnih politik in otrokocentričnost v družinah z dohodkovno prikrajšanostjo. Ana Kralj in Tanja Rener v svojem prispevku analizirata povečevanje neenakosti in ugotavljata, da se v Sloveniji razvija in poglablja subkultura revnih družin in otrok. Otrokocentričnost močno vpliva prav na revne družine: starši se odrekajo, da bi otrokom zagotovili boljšo prihodnost, država pa z oženjem socialnih politik “privatizira blaginjo otrok”. Zato avtorici v sklepnem delu predlagata blagozvočno rešitev: univerzalni temeljni dohodek za otroke. 

Tamara Narat tematizira identiteto “dobrega starša”. Otrokocentrično vedenje je po najbolj osnovni definiciji aktivnost vlaganja v otroke, tako v smislu nematerialnih kot tudi materialnih virov. Narat se v prispevku osredotoča na otrokocentrične prakse, ki se pojavljajo pri družinah z nizkimi dohodki.

IZJAVA

O družinskih politikah razpravljata tudi Tatjana Rakar in Maša Filipovič Hrast. Otrokocentričnost države analizirata skozi spremembe na področju otroškega varstva, družinskih transferjev in starševskega dopusta. Pišeta, da so družinski transferji, kot je otroški dodatek, v zadnjem desetletju postali socialni korektiv za otroke iz socialno ogroženih družin - starši lahko z njim krijejo osnovne stroške - tudi lastnega - preživetja, medtem ko je otroški dodatek pred tem predstavljal dodatek vsem družinam v korist otrok. Ugotavljata, da družinske politike v Sloveniji sicer nakazujejo na določen otrokocentrični pristop, a so v večji meri ekonomsko motivirane.

Najmanj skrbi je deležna specifična skupina otrok, na katero v svojem prispevku opozarja Mateja Sedmak. Ti otroci imajo, kot zapiše, v slovenskem in širšem evropskem prostoru simbolni status “neotroka”. Gre za mladoletne migrantke in migrante brez spremstva, krajše MMBS, za katere otrokove pravice ne veljajo v celoti, prav tako pa zanje - ker nimajo staršev ali skrbnikov - ne more obstajati otrokocentrična obravnava. Avtorica izpostavi, da so, citiramo, “interesi države postavljeni pred interese posameznikov, četudi so ti posamezniki otroci”. Konec citata. Tako je v primeru tako imenovanih MMBS še bolj očitna ključna zahteva sodobnih zahodnih družb: sam odgovarjaš za svoj uspeh ali neuspeh, v otroštvu pa to odgovornost prevzema družina. Ko odraslih ni, so otroci in mladostniki prepuščeni državi, ki krivdo za obupen položaj pripisuje prav mladim migrantkam in migrantom.

Nekatere skupine otrok zaradi odsotnosti državnega delovanja po načelu “v korist vseh otrok” pozitivne učinke otrokocentričnosti redko doživijo, še bolj marginalizirane skupine pa do otrokocentričnosti sploh ne morejo dostopati. O pozitivnih posledicah otrokocentričnega delovanja v prispevku O vzgojnih pristopih med otrokocentričnostjo in permisivnostjo pišejo Katja Jeznik, Robi Kroflič in Petra Štirn Janota. Avtorji želijo pokazati na obstoječe in pomembne razlike med tako imenovano permisivno vzgojo in otrokocentričnimi praksami.

Glede na dva elementa vzgoje, to sta odzivnost in zahtevanje, starši, ki vzgajajo na permisiven način, otrokom nudijo čustveno podporo in se odzivajo na njihove potrebe, medtem ko obenem od njih pričakujejo, da bodo sami utemeljili svoje želje ter v interakciji z odraslimi in drugimi otroki ugotavljali, kaj je prav in dobro. Avtorji sicer opozarjajo, da je vznik permisivne vzgoje povzročil, da se otroka dojema kot ranljivo bitje, zato so se razvile različne oblike hiperprotektivnosti in skrbi. Moment otrokocentričnosti lahko pretirano zaščito prepreči, s tem ko zagovarja stališče, da je otroku treba omogočiti bogate izkušnje, preko katerih se lahko emancipira. 

Vplivi nadzora nad otroki so prisotni tudi v imperativu aktivnega učenja. Na potencialne probleme, do katerih aktivni pristop vodi, Mencin. 

IZJAVA

Sledi glasbeni premor, nato pa se bomo znašle v zadnjem delu oddaje o otrokocentričnosti.

VMESNI KOMAD: Katalena - Cipcipilipcipilonika.mp3 

Dober večer. V etru Radia Študent poslušate oddajo Cicigan. Ukvarjamo se s konceptom otrokocentričnosti, ki - če povzamemo - poudarja zaščito in pozornost do otrok ter potrebe otrok, ki jih je zaradi družbenih pritiskov vedno več, postavlja pred potrebe staršev. 

Nekateri prispevki v knjigi otrokocentričnost kritizirajo in jo izpostavljajo kot trend, ki poglablja individualizem in družbeno normiranje posameznic in posameznikov. Drugi ugotavljajo, da je otroke pomembno in potrebno dojemati kot posebno družbeno skupino. Mestoma se izjave o vplivih na otrokocentričnost ali razlogih zanjo zdijo pretirane, pa vendar se tudi drugi - sicer pozitivni - poudarki nahajajo na istem spektru. Avtorji izpostavljajo, da je otroštvo posebna doba življenja, a je vendarle še vedno vpeta v kontekst, v katerem živijo odrasli. 

Otroci so nadzorovani na svojevrsten način: pripiše se jim dolgotrajno nebogljenost ali vsaj nedolžnost, a pod budnim očesom staršev in strokovnjakov bodo lahko razvili svoj polni potencial. Ker psihologija razjasni nevidno, se umesti na vrh lestvice institutov, ki nadzorujejo otrokov razvoj, ko od staršev zahtevajo otrokocentrično naravnanost - tokrat v slabšalnem pomenu besede. Premišljenost vzgojnega delovanja in načrtovanje otrokovega življenja sta logična posledica sodobnih družb. Starši se morajo ukvarjati z otroki in jim nuditi najboljše pogoje za odraščanje. Nadzor nad otroki pomeni nadzor nad starši, ki naj - če želijo biti dobri starši - upoštevajo čim več nasvetov, ugotovitev in zahtev strokovnjakov, ki vedo, kaj otrok rabi. Ko raziskujemo otroke, vedno raziskujemo tudi njihove starše.

Tamara Narat meni, da se otroško dobo v Sloveniji še vedno premalo raziskuje, predvsem z vidika vsakdanjega življenja in blaginje otrok. Večina obstoječih raziskav namreč raziskuje specifična nišna področja, kot so gibalne sposobnosti, ali bralno, naravoslovno in matematično pismenost.

IZJAVA

Narat opiše še delo Inštituta za socialno varstvo.

IZJAVA

Področij za raziskovanje je torej še precej. Knjiga kot prvi poskus prikaza vseprisotnosti otrokocentričnega konstrukta zadovolji bralko; raznolikost načinov vstopa v dobo otroštva in raznovrstnost tematik oziroma poudarkov razkrivata, da je življenje otrok področje, ki pomembno vpliva na druge družbene skupine, na družbeni red in razmerja med člani družbe. Vse avtorice in avtorji se skozi prispevke sklicujejo na množico tujih in domačih raziskav ter virov, ki izpostavljajo, da lahko z raziskovanjem otroštva ugotavljamo, kakšni so splošni družbeni trendi, s tem pa morda vplivamo na njihov nadaljnji razvoj. 
 

Otroke je nadzorovala Hana, tehniciral je Linč, lektorirala Eva, brala sva Rasto in Lovro. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness