Morda se poslušalka spomni, da je NIJZ pred nekaj leti delil navodila, ki so v treh točkah starše opozorila, kako naj si zagotovijo, da sredi poletja v vročem avtomobilu ne bodo pozabili svojega otroka. Nasveti so bili sledeči: »položimo na sedež poleg njega predmet, ki ga bomo takoj po prihodu na cilj najprej potrebovali, npr. torbico, telefon, službeno kartico, torbo s telovadno opremo ipd., in bodimo pozorni, da otrok predmeta ne more doseči in se poškodovati z njim; na telefonu si lahko nastavimo opomnik, da moramo oddati otroka v varstvo; pred zapuščanjem avtomobila odprimo zadnja vrata in preverimo, ali je otrok v njem. Otroci so lahko čisto tiho, ko spijo na zadnjem sedežu ali kaj zbrano opazujejo«.

Navodila NIJZ se na prvi in tudi drugi pogled zdijo nenavadna, celo absurdna. A če se lotimo raziskovanja trendov sodobnega starševanja, kaj kmalu ugotovimo, da so tovrstni prizori pri javnem komuniciranju o vzgoji in dobrobiti otrok precej vsakdanji in popularni. Kanadsko-madžarski sociolog Frank Furedi je že pred dvajsetimi leti napisal knjigo z naslovom Paranoid Parenting: Why Ignoring the Experts May Be Best for Your Child. Kot že nakazuje naslov, Furedi raziskuje vpliv raznovrstnih struj, ki so do staršev neizprosne. 

Znanstveni diskurzi in sistemi vednosti, kot so didaktika, medicina, psihiatrija in psihologija, so otroka, kot piše sociologinja Marija Zidar, iztrgali iz sveta odraslih, ga od njega zamejili in naposled definirali kot specifično kategorijo. To je že v knjigi Otrok in družinsko življenje v starem režimu pokazal Philippe Ariès. Pomembno vlogo pri tem, tako Ariès, pa imata tudi množično šolanje in meščanska družina, ki še danes postavlja norme za vzgojo otrok. 

Domnevno znanstveno potrjene teze o otroškem razvoju in svet, ki je nevaren in za otroka škodljiv bolj kot kadarkoli prej, od staršev zahtevajo nenehno pozornost, saj lahko ti svojega otroka zajebejo na vsakem koraku. Neprimeren pristop k umivanju zob, prehitro odvajanje od plenic, nekakovostne pravljice, nevarna igrišča … Dandanes je tudi najbolj banalna vsakdanjost lahko vzrok za neoptimalen razvoj otroka, za zamujeno priložnost. Zato ta ista banalna vsakdanjost mnogim staršem povzroča konstanten stres. Kako starševati, ko te skrbi vse?

Tako tokratni, decembrski Cicigan posvečamo starševski tesnobi. Govorile bomo o vezeh med otroki in starši, ranljivosti naših najmlajših, nepopravljivi škodi, ki jo lahko naredimo z vzgojo, in tako naprej. Prvenstveno bomo sledile Furedijevi analizi, mestoma pa dodajale tudi aktualnejše primere. Med oddajo pa z budnim očesom le spremljajte svoj podmladek, da vam ga ne ugrabi Božiček.

Furedi knjigo začne z imenovanjem družbenih pogojev, ki so omogočili starševsko paranojo, značilno za zadnjih nekaj desetletij. S svojim klasičnim, nekoliko moralističnim pristopom nam v prvem poglavju predstavi učitelja Tonyja, ki je poklic opustil, potem ko je ugotovil, da so starši napornejši od otrok. Neka mama se je vsak dan vozila za šolskim avtobusom, da bi se prepričala, da je njen otrok varno prispel v šolo. Tudi v slovenskih osnovnih šolah se je pred nekaj leti pojavila praksa, ki staršem prepoveduje vstop v šolo. Na vratih najdemo napis: »Od tukaj naprej zmorem sam!«, ki si ga je zamislila pedagoška stroka, potem ko se je povečalo število staršev, ki so v šolskih garderobah preoblačili in preobuvali otroka, pregledovali njegovo torbo, težili učiteljicam in se na splošno le stežka poslovili od svojega sončka. 

Furedi ocenjuje, da je za premik od normalne mere skrbi za otrokovo dobrobit, predvsem zdravje, k prekomerni skrbi odgovorna vseprisotna družbena panika zaradi varnosti otrok, ki je le del kulture strahu, koncepta, ki ga je definiral v devetdesetih, in splošnega nezaupanja drugim. Javni diskurz je proizvedel ranljivega otroka, čigar zdrav razvoj lahko ogrozijo že najbolj vsakdanje stvari. Pozornost do otrok in njihova emocionalna vrednost sta sicer bili predmet intenzivnega razvoja že celotno 20. stoletje, ki so ga nekateri oklicali za stoletje otroka. Še 20 let pred Furedijem, v osemdesetih, je Viviana Zelizer napisala knjigo s pomenljivim naslovom Pricing the Priceless Child.

Konstrukcija neprecenljive vrednosti otroka je, tako opaža Furedi, proizvedla kolektivno potrebo, tj. preprečiti večino, če že ne vsakršne neprijetnosti, nesreče, stiske otrok. Zunanji pritisk je postal notranji – starši se morajo zavedati, da je vsaka še tako običajna stvar za otroka lahko, če že ne življenjsko, pa vsaj za razvoj ogrožajoča. Mediji in oglaševanje zraven strokovnjakov vestno skrbijo, da lahko odrasli na vsakem koraku zaznajo potencialno nevarnost. Avtor sicer opozarja, da se starši najbolj bojijo scenarijev, za katere obstaja najmanjša verjetnost, da se bodo zgodili. In če pri tem upoštevamo definicijo tesnobe, pri kateri posameznik precenjuje nevarnost in svoje zmožnosti za reševanje težave, lahko sklenemo, da je danes moč zaznati njen porast in – to ne samo pri starševanju, pač pa je kolektivna tesnoba eden najpomembnejših produktov neoliberalnega sistema. Neprimeren, a pogosto uporaben korak, ki tesnobi sledi, je izogibanje situacijam, ki stisko in zaskrbljenost sploh povzročajo. 

Starši sicer sami izkušajo tesnobo, a jo doživljajo v navezavi na domnevno nevarnost, ki preti otroku, ne njim. Da bi se pomirili, otroka izvzemajo iz situacij, za katere menijo, da so nevarne, ali jih dosledno nadzorujejo pri izvajanju najrazličnejših dejavnosti. Nenadzorovanega pohajkovanja in igre je precej manj kot v preteklosti. In če je razumljivo, da dvoletnika ne pustiš samega v trgovino ali v vrtec, je še vedno – čeprav je to vedno bolj pogosto – težko razumljivo, da desetletnik ne sme biti sam doma. 

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne določa, pri kateri starosti bi otrok naj bil dovolj samostojen, da ga starši lahko pustijo brez nadzora, od sedmega leta naprej pa lahko v šolo in domov hodi sam. Na forumu Starševski čvek, ki ga bomo danes pogosto uporabile za prikaz tistih najbolj ekstremnih stališč, pa najdemo sledeči zapis: 

»No, dajte mi nekaj povedati, od znanke otrok hodi že celo šolsko leto, je pa v 3. razredu, sam v šolo in domov ter tudi po šoli je sam doma še do cca. 2 ure, dokler mama ne pride. Ona pravi, da mu zaupa, da ve, da je toliko zrel, da ne bo nič narobe … Potem pa še doda, da nesreče se sicer dogajajo, ampak se lahko tudi, ko je ona zraven. Da pa ve, da ne bo otrok »zakuril« stanovanja, spustil koga not, delal neumnosti itd. Jaz se s tem absolutno ne strinjam in bi jo najraje na CSD prijavila zaradi zanemarjanja … Kakšen je postopek? Se mi zdi, da mora biti njen sin vseeno malo preveč samostojen za tako majhnega otroka.«

Vmesni komad: Home Safety Rules Song

Furedi – to je znanj precej značilno – pogosto pretirava in najbolj paranoične izjeme navaja kot primere, ki potrjujejo njegove teze. Danes, tako Furedi, naj bi se tveganja tako bali, da smo izumili koncept children at risk – tveganju podvrženih otrok, ki naj bi – ker nevarnost preti za vsakim vogalom – potrebovali neprekinjen starševski nadzor. »Tveganje do nedavnega ni bilo po definiciji dojeto kot nekaj slabega. Nekatera dejanja so bila vredna tveganja in so otrokom predstavljala nujne vsakodnevne izzive.«

Na neki spletni strani za mlade starše smo našle nasvete za uporabo otroških igrišč:

»Igrišča so super kraj za male otroke, ki lahko tam tekajo okrog in spoznavajo sebe in svet. Vendar pa je na igriščih tudi tveganje za nesreče. Padec z višine je na primer vzrok za skoraj 36 odstotkov nesreč v otroštvu. Najpogostejše poškodbe na igriščih so zvini, raztrganine in zlomi. Ko pridete na igrišče, preglejte igrala: iz lesa štrleči žeblji, razpoke na plastičnih površinah, ostri vogali in robovi so idealna podlaga za poškodbe. Lahko tudi, da je kdo igrala namenoma poškodoval, znaki so popuščeni vijaki ali poškodovane vrvi, verige in ograje. Preverite tudi čistočo na igrišču. So zabojniki za odpadke na voljo? Ali jih redno praznijo? Ali ležijo okoli kakšni nevarni predmeti, kot so steklenice? Poglejte tudi, če so tla mehka.«

Kar nekaj raziskav je v preteklih letih ugotovilo, da so otroška igrišča postala preveč varna. V sklopu projekta The Play Worth Remembering so na primer ugotovili, da je varnost prva na seznamu pri gradnji novih otroških igrišč. Izmed skoraj 600 odraslih, ki so sodelovali v raziskavi, jih je 70 % dejalo, da današnja igrišča ocenjujejo kot preveč varna, 60 % pa je ob spominjanju na lastno izkušnjo povedalo, da so se raje igrali v naravnem, ne umetno ustvarjenem okolju. Tako se tudi odrasli, čeprav so – ker je družba to spodbudila – bolj zaskrbljeni za varnost svojega otroka kot nekoč, zavedajo novih skrajnosti, v katere smo zašli.

Are Playgrounds Too Safe?

Leta 2008 je pri nas izšel priročnik za skrbnike in lastnike otroških igrišč z naslovom Varno otroško igrišče. V uvodu preberemo: »Naloga odraslih je oceniti tveganje in možnost nesreč ter pred njimi zavarovati otroke. Na igrišču, kjer je tveganje natančno ocenjeno in temu ustrezno urejeno, se otroci skozi igro učijo samostojno ocenjevati tveganje in se pred njim zavarovati. Znanje in izkušnje, pridobljene na otroškem igrišču, se prenašajo tudi na druge življenjske situacije, zaradi česar je zmanjšana verjetnost, da bi zaradi napačne ocene situacije nastale manjše ali večje poškodbe. Otroško igrišče mora biti kar najbolj varno.« 

Če kdo ve, kaj pomeni »natančno ocenjeno tveganje«, naj nas le pokliče in objasni. Prav tako bralka le stežka razume, kako naj igrišče predstavlja prvo okolje za pridobivanje izkušenj, ki se preslikavajo v zunanji svet, če je to okolje za razliko od realnega sveta »kar najbolj varno«. Vseeno pa prispevek z naslovom Otroška igrišča so nevarna najdemo že v 70. letih: »Ostremu lesu, zlomljeni plastiki in črepinjam so se po laboratorijskem pregledu pridružile še ličinke parazitov. K temu stanju so prispevali štirinožni prijatelji občanov, ki peskovnike uporabljajo za svoje stranišče.«

Konvencija o otrokovih pravicah iz leta 1989 otroka definira kot sfero zaščitenosti in nedolžnosti, ločenosti od politične sfere, javne sfere in od dela, ista konvencija pa otrokom daje pravico do igre. To dvoje lahko skupaj beremo kot potrditev koncepta »protektivnega otroštva«, ki pomembno opredeljuje položaj otrok v današnji zahodni družbi. Zahteva po odmaknjenosti otrok od odraslega sveta, ki je v prvi vrsti naporen in neprijeten, ima nezanemarljive ideološke implikacije ter bistveno vpliva na ustroj in vzdušje celotne družbe.

Vmesni komad: En hud pesjan je živel

Zunanji svet je za otroke bojda postal neprimerljivo nevarnejši kot v preteklosti, četudi je okolica bolj ali manj enaka. Resda imamo več avtomobilov, a tudi več pločnikov, semaforjev in prometnih znakov. Furedi odgovor na sodobno nelagodje pred zunanjim svetom najde v percepciji otroške trdoživosti oziroma odpornosti: poškodbe so za nekatere starše nesprejemljive in ne veljajo več za enega najbolj normalnih delov otroštva. V oceni sicer nekoliko pretirava, pa vendar se lahko strinjamo, da je med starši zaznati večjo paniko, ne nujno takrat, ko pride do poškodbe, temveč preden se potencialna nesreča zgodi; odrasli si namreč želijo zagotoviti, da so toliko odgovorni, da bi preprečili še najbolj nepredstavljiv scenarij za otroško nezgodo.

Med brskanjem po spletu recimo najdemo stran, imenovano Safe Kids Worldwide. Na prvi strani najdemo povezave na podstrani, kot so: »how to not get hit by a car«, »dangerous things teens do in car«, »sleeping baby checklist – 5 things to help keep your baby safe«. Starši lahko s spletne strani prenesejo PDF-verzijo seznama »Cooking Safety – a checklist for parents«, primerljivo verzijo pa na spletu najdemo tudi v slovenščini. Preden se lotijo kuhe s svojim otrokom, lahko s pomočjo seznama preverijo, ali so optimalno zavarovali svojega otroka. Ko neko zdravorazumsko dejstvo, da triletniku pač ne boste dovolili, da sam upravlja s pečico, postane ena od točk na seznamu, je panika večjega števila staršev glede vedno več dnevnih situacij logičen rezultat. Tovarna nezaupljivosti neprestano obratuje in tudi najbolj vsakdanjim stvarem nadane oznako nevarno. 

Poglejmo še enkrat slovenski forumski prostor:

»Kako premagujete strah za svoje otroke?

Saj tudi, ko vidim kakšnega drugega, ki 'drvi' proti nevarnosti, me stisne, ampak, ko gre za moje, odpovem na celi črti. Prav paralizirana postanem, stisne me pri srcu, strah me dobesedno ohromi, da o občutkih niti ne govorim.

Tudi ko spijo, ko so doma na varnem, se mi večkrat prikradejo misli o kakšni nesreči, kako bi želela vse to preprečiti … Pa vem, da jim moram pustiti svobodo, da morajo poizkusiti stvari, da jim ne smem ves čas dihat za ovratnik in se tudi trudim, da jim ne … Pa vseeno. Strah me je in to skoraj ves čas.

Probala sem že z dihalnimi vajami, sama sebe ves čas prepričujem, da to ni zdravo in dobro … Ko zaslišim kakšen čuden zvok, krik… Me stisne, saj takoj pomislim, da je moj otrok kje v nevarnosti …

Kako, za božjo voljo, naj se znebim tega? Po eni strani vem, da jim zaupam, a kaj, ko je toliko ljudi povsod in se dogajajo take stvari, da ne zaupam drugim …«

»oj … jz bi bla tud vesela kakega nasveta, kako ta strah premagati. včasih grem sama seb na živce, ker sm tok panična, ampak me je res strah, da se kaj ne zgodi … trenutno je šla hči na morje s tetko in jz sm živčna razvalina, tišči me v prsih, ko da mi skala leži na prsih mam občutek, skoz razmišljam, a je vse vredu, kaj če se ji kej zgodi….skratka meša se mi. včeraj, ko sem jih klicala in je omrežje nagaju, tak da sm jih komaj priklicala, sem bla že čisto panična, da se ni kaj zgodilo…skratka groza je tale strah za otroka…«

»Jaz se tudi včasih še vedno spomnim za nazaj, ko je bila recimo v kakšni nevarnosti, in se z grozo spominjam, da bi se lahko bolj nesrečno zaključilo in obsedam s tem, kako sem nepazljiva in slaba mati. Ko je bila še majcena in smo šli z njo na letalo prvič, sem obsedala s tem, da bomo imeli nesrečo, še zdaj, ko je večja, se včasih slabo počutim, ko gremo na letalo ali na dolgo pot z avtom, kot da jo rinem naravnost v smrt.«

Po spletnih forumih je brskala Hana, lektorirala je Eva, tehniciral Filip, brala pa Lovro in Pia.

*Slika: Die Gartenlaube – Illustriertes Familienblatt