Rasizem na vsakem koraku

Rasizem na vsakem koraku

Oddaja
25. 7. 2020 - 18.00
 / Cicigan

Pozdravljeni v julijski ediciji oddaje Cicigan, v kateri se bomo poglobili v rasizem in kako je ta vpet v ameriški izobraževalni sistem. O tej temi smo že spregovorili v zadnjem intervjuju univerzitetne redakcije Radia Študent, v katerem smo se z ameriško učiteljico pogovarjali, kako se z učenci različnih rasnih pripadnosti učiti o rasni segregaciji in diskriminaciji. Danes bomo več pozornosti namenili očem težje vidnemu, sistemskemu rasizmu, ki vzpostavlja in ohranja rasno neenakost v Združenih državah.

Učiteljica Kennedy Kerg o protestih, rasni segregaciji in učenju o rasizmu
 / 10. 6. 2020

Združene države Amerike že od začetka spremljajo različne rasistične prakse, začenši z genocidom nad staroselskim prebivalstvom. Kasneje se je to nadaljevalo z množičnim uvozom zasužnjenih Afričanov. Danes je sužnjelastništvo uradno prepovedano, vendar sta rasizem in diskriminacija do Afroameričanov institucionalizirana in tako težje prepoznavna. V dokumentarcu z naslovom Trinajsti akademiki in aktivisti za pravice temnopoltih izpostavljajo, da so Afroameričani še vedno daleč od enakopravnosti. Temu botruje več razlogov.

Odraz ohranjanja rasne diskriminacije je množično zapiranje temnopoltih v zapore, ki se je začelo v 70. letih prejšnjega stoletja. To sovpada s predsedovanjem Nixona, ki je napovedal vojno kriminalu in vpeljal strožje kazni, s tem pa je število zaprtih v 10 letih naraslo za skoraj 150 tisoč ljudi. S podobno retoriko sta nadaljevala Ronald in Nancy Reagan, ki sta kot največjo grožnjo videla droge. Porast kriminalne dejavnosti v tistem času je bila posledica Reaganovih neoliberalnih političnih reform, ki so vse več ljudi postavljale pod prag revščine. 

V tistem času se je pojavila tudi nova vrsta kokaina, imenovana “crack” kokain, ki je bil veliko cenejši od kokaina v prahu in se je hitro razširil po revnejših soseskah v mestih. Crack kokain je tako prek medijev postal javni sovražnik številka 1. Kmalu zatem je v veljavo stopil zakon, ki je za posedovanje 5 gramov crack kokaina predvidevala petletno minimalno zaporno kazen, medtem ko je bila ista kazen predvidena za posedovanje 500 gramov kokaina v prahu, ki je bil predvsem droga bogatih. Nesorazmernost kaznovanja za posedovanje je bila umaknjena šele leta 2010. Ker je bil crack kokain torej mnogo cenejši in lažje dostopen, ekonomska neenakost pa visoka, so se z njegovim preprodajanjem ukvarjali predvsem Afro- in Latinoameričani. Tako je število zapornikov začelo strmo naraščati. Leta 1980 je bilo zaradi zločinov, povezanih z drogami, v Ameriki zaprtih približno 40 tisoč ljudi, leta 2017 pa skoraj 435 tisoč. 

Temu trendu je nato sledil še Clinton. V času njegovega predsedovanja je v veljavo stopil zakon, pri katerem je sodeloval tudi letošnji predsedniški kandidat Joe Biden. V sklopu tega zakona so Američani v zaporniški sistem investirali skoraj 10 bilijonov dolarjev, zaposlili 100 tisoč novih policistov in uveljavili še strožje kazni. Med temi je na primer tako imenovana politika “three strikes and you’re out”, ki za osebe, ki storijo tri hujše zločine, pomeni doživljenjsko zaporno kazen brez pomilostitve. Prav tako so se znatno zvišale varščine, ki jih morajo obtoženi plačati za izpustitev iz zapora. Ker si jih mnogi ne morejo privoščiti, mesece sedijo v zaporu, preden sploh stopijo pred sodnika.  

Danes je v ameriških zaporih zaprtih 2,3 milijona ljudi. Američani predstavljajo 5 odstotkov svetovne populacije, vendar imajo kar četrtino zapornikov na svetu. Od leta 1970 se je v ZDA število ljudi za zapahi povečalo sedemkrat. Čeprav je le 12 odstotkov Američanov, starejših od 18 let, temnopoltih, predstavljajo kar 34 odstotkov zapornikov.

Afroameričani, ki so že tako ali tako nosili breme svoje suženjske preteklosti in ki so se stoletja borili za enakopravnost in proti segregaciji, so se v zadnjih desetletjih srečevali s še eno prepreko. Mediji so stereotipe, ki temnopolte povezujejo s kriminalom, zapori in drogami, še bolj utrdili. Proti njim so se vzpostavili še dodatni predsodki. Zapori v Združenih državah Amerike so veliko bolj usmerjeni v kaznovanje kot rehabilitacijo. Ko človek enkrat postane del kazenskopravnega sistema, iz njega zelo težko izstopi. Stopnja povratništva je izredno visoka; v poročilu ameriškega oddelka za pravosodje iz leta 2018 je bilo 83 % bivših zapornikov znova aretiranih v obdobju devetih let po izpustu na prostost.  

Kakšno povezavo ima to z izobraževanjem? Aktivisti, ki v tem trenutku protestirajo povsod po ZDA, izpostavljajo problem povezovanja kriminala in mladih. Predvsem opozarjajo na tako imenovano “school to prison pipeline”. Več o samem fenomenu nam bo povedal Charles Parkhurst z Justice Policy Institute. Ta inštitut je neprofitna organizacija iz Washingtona, ki s pomočjo raziskav išče učinkovite programe in politike, ki bi pripomogli k razbremenitvi pravosodnega sistema in zaporov.

Če je učenec v šolo prinesel strelno orožje, je to avtomatično pomenilo, da je za eno leto izključen iz šole. Hkrati so začeli učence bolj pospešeno izključevati iz šole zaradi neposlušnosti ali drugega kršenja pravil. Temu je pripomoglo tudi nameščanje policistov v šole. Zgodovinsko ozadje nam oriše Parkhurst.

Namesto da bi otroka poslali k ravnatelju ali svetovalnemu delavcu, so v razred poklicali šolskega policista. Mladim je tako po novem grozila aretacija kar na šolskih hodnikih. Med letoma 2011 in 2012 je bilo na tak način aretiranih kar 92 tisoč mladih. Z aretacijo policaji predajo primer sodiščem za mladoletne, kar pomeni, da mladi dobijo kartoteko. Z vsakim prekrškom pa se kazni seveda stopnjujejo. S policajem v šoli bo kar 11-krat več otrok poslanih na sodišče za mladoletne, včasih preprosto zato, ker so ugovarjali učitelju. Posledično bodo temnopolti učenci 3-krat pogosteje izključeni iz šole. Leta 2011 je bilo v javnih šolah le 16 odstotkov vseh temnopoltih učencev, vendar so ti predstavljali 31 odstotkov vseh aretacij. Te nesorazmerne razlike se začnejo že v vrtcu, kjer je 48 odstotkov otrok, ki so izključeni več kot enkrat, temnopoltih. 

Nobena raziskava do zdaj še ni dokazala, da so temnopolti otroci bolj moteči med poukom kot njihovi beli vrstniki. Vendar bodo temnopolti učenci veliko pogosteje disciplinirani za moteče vedenje v razredu, medtem ko so njihovi beli sošolci disciplinirani šele za hujše prekrške, kot je na primer prinašanje strelnega orožja v šolo. Za otroke, ki so bili med šolanjem suspendirani ali izključeni, se bo verjetnost, da bodo opustili nadaljnje izobraževanje ali pa se v šolo sploh ne bodo vrnili, dvakratno povečala. Taki učenci so nato prepuščeni samim sebi, hkrati pa so se mnogi primorani poslužiti nelegalnih dejavnosti, da bi preživeli. Šola namreč predstavlja varovalni dejavnik, ki še posebej mladim s slabšim socialno-ekonomskim statusom lahko predstavlja priložnost za bolje plačano službo in boljšo prihodnost. 

Nekatere šole in zvezne države se tega problema že zavedajo in so stvari vzele v svoje roke. Določene med njimi so ukinile možnost suspendiranja otrok, ki so mlajši od 13 let, in omilile kriterije, za katere se predvideva ničelna toleranca. Prav tako so začele probleme reševati znotraj šole, se o njih pogovarjati in krepiti odnose med zaposlenimi na šoli in učenci. Veliko učencev, ki krši šolska pravila, namreč ne potrebuje policije in kazni, ampak le nekoga, ki mu bo prisluhnil in mu posvetil nekaj svojega časa. 

Leta 2019 je bilo v ZDA 48 tisoč oseb, mlajših od 18 let, zaprtih v različnih vrstah ustanov. Več kot 500 zaprtih otrok ni bilo starejših od 12 let. 4500 jih je bilo zaprtih kar v zaporih za odrasle.  Medtem ko je v Ameriki 14 odstotkov oseb, mlajših od 18 let, temnopoltih, je 42 odstotkov zaprtih mladoletnih fantov in 35 odstotkov zaprtih mladoletnih deklet temnopoltih. 1 izmed 5 otrok je bil zaprt zaradi manjših prekrškov, kot je na primer zamujanje na dogovorjeno uro pri svojem nadzorniku pogojne kazni. Hkrati imajo, tako kot odrasli, visoke varščine in tako mesece, še preden so spoznani za krive ali nedolžne, presedijo v zaporu. Lansko leto je bilo takih otrok več kot 9.500. 

Zapiranje mladih v zapore, ki so sicer namenjeni odraslim, ali v zapore za mladoletne, kjer vladajo slabi pogoji, ima lahko hude psihološke posledice, poveča možnost za samomor in jih izpostavi psihičnemu, fizičnemu in spolnemu nasilju. Prav tako imajo omejene stike z družino. Mladi, ki so imeli izkušnjo zapora, bodo redkeje končali šolanje in se bodo mnogokrat z zaporom srečali tudi v odraslosti. Posledice zaporniške kazni niso le stigmatizacija in težave pri iskanju službe; zapornikom se za petkrat poveča možnost, da bodo okuženi z virusom HIV. V 21 zveznih državah zaporniki med prestajanjem zaporne in pogojne kazni ne smejo voliti, v 11 zveznih državah pa za nekatere zločine za vedno izgubijo volilno pravico. Kljub skrb vzbujajočim podatkom se situacija glede mladih v zaporih izboljšuje. Več Parkhurst.

Za izboljšanje razmer so potrebne spremembe na sistemski ravni, hkrati pa se mora spremeniti tudi miselnost staršev in zaposlenih na šoli. Ponovno Parkhurst.

Prisotnost policistov v šolah je tako pogosto odveč, če ne celo popolnoma nepotrebna. Temnopolti otroci pa so zaradi te prakse očitno izpostavljeni rasni diskiminaciji, kar ima lahko nepopravljive posledice za njihovo prihodnost. Sledi glasbeni premor z ameriškim pevcem iz Severne Karoline, Mosesom Sumneyom.

VMESNI KOMAD: Moses Sumney - Cut Me

Dobrodošli nazaj na Radiu Študent, v oddaji Cicigan, v kateri smo pravkar poslušali pesem Cut Me Mosesa Sumneya. V prvem delu oddaje smo se osredotočili na problematičen vidik policijske prisotnosti v šolah in kako je ta mnoge temnopolte učenke in učence pripeljala do prvega, velikokrat neupravičenega stika s pravosodnim sistemom in sodiščem za mladoletne. V drugem delu oddaje se bomo posvetili še drugim oblikam rasne diskriminacije, ki prizadenejo temnopolte otroke.

Zdi se, da je bilo za rasno enakopravnost storjeno že veliko. Vendar šole v Ameriki danes spet postajajo vse bolj segregirane. To se dogaja zaradi “gerrymanderinga”. Izraz se sicer uporablja v povezavi z določanjem volilnih okrožij. Izraz gerrymandering je poimenovan po guvernerju Gerryju zvezne države Massachusetts, ki je leta 1812 v Bostonu črte volilnega okrožja narisal v obliki salamandra oziroma močerada. Vladajoča stranka bo namreč glede na to, kje živi njena volilna baza, sebi v prid določala volilna okrožja in si tako lažje pridobila prednost. Te meje so lahko zato narisane dokaj nesmiselno. 

Podobno se dogaja tudi danes s šolami. Kot pri nas je staršem na podlagi območja, v katerem živijo, določeno, v katero javno šolo bodo poslali svojega otroka. Vendar so meje teh sosesk v Ameriki zmanipulirane tako, da so šole vse bolj rasno homogene. V zveznih državah na jugu so šole tako segregirane, da jih lahko primerjamo z odbojem pred petdesetimi leti, ko je bilo temnopoltim učencem šele prvič zares dovoljeno obiskovanje šol za belce. 

Neuspeh in slabši dosežki temnopoltih otrok v šolah so povezani z nižjim socialno-ekonomskim statusom njihovih družin. Okolje, iz katerega prihajajo, pogosto ne prioritizira izobrazbe in je nespodbudno za otrokov razvoj. Ideja ameriških sanj in neoliberalna ideologija, ki na vsakega posameznika prelaga odgovornost za njegove tegobe in uspehe, sta v ZDA dejansko delovali le za ljudi, ki so že sicer prihajali iz bogatejših družin in boljših sosesk. Afroameričanom je sistemski rasizem namreč onemogočil prehod v višji družbeni razred. Eno glavnih ovir predstavlja proces, imenovan “redlining”. 

Po veliki gospodarski krizi v 30. letih prejšnjega stoletja je takratni predsednik Roosevelt kot del rešitev implementiral dolgoročne kredite in nizke obrestne mere. Nižji sloji so si naenkrat lahko privoščili nakup lastne nepremičnine. Kredite so lahko odplačevali tudi po 30 let, zato so banke uporabljale sistem, ki je za določene osebe predvideval, ali bodo kredit sposobne odplačati. Kot varovalni dejavnik so vpeljali posebne zemljevide, ki so jih imenovali Residential Security Maps. Deli mest so bili razdeljeni na štiri barve. Zelena je pomenila predel mesta, kjer je živel najbogatejši sloj, modra predel, kjer je živel srednji sloj, rumeno pa so sestavljale soseske delovnega razreda. Z rdečo črto so bila označena območja, kjer so živeli belci nižjih slojev, tujci in, kot najpogostejši kriterij, temnopolti. Od tod izraz redlining. 

Banke so na podlagi teh zemljevidov ljudem posojale kredite. Družinam, ki so živele na rdečih območjih, je bil najem kredita zelo otežen, če ne celo popolnoma onemogočen. Trideset let je bilo kar 98 odstotkov kreditov namenjenih belcem. Ljudje, ki so imeli nekaj premoženja, so se tako začeli izseljevati iz rdečih območij, cene nepremičnin so padle, narasel je kriminal in padla je kvaliteta javnih storitev. Na obrobjih mest so se začele pojavljati nove soseske, kjer je bilo temnopoltim pogosto prepovedano kupovati nepremičnine. Po umoru Martina Luthra Kinga se je začelo več pozornosti namenjati izboljšanju položaja Afroameričanov in njihovih pravic, vendar je bila nastala škoda nepopravljiva. Američani si svoj ekonomski status najlažje izboljšajo z nakupom nepremičnin, ki jih podedujejo njihovi potomci. Temnopolti pa preprosto niso imeli možnosti, da bi si ustvarili premoženje. 

Redlining oziroma določanje rdečih območij je mesta tako zaznamovalo, da je razlika še vedno očitna. Afroameričani zaradi bivanja v revnejših soseskah danes še vedno težje dobijo kredit. Prav tako se ne vlaga v infrastrukturo, ne odpirajo se trgovine s svežo hrano, voda ponekod ni pitna. Posledično imajo več zdravstvenih težav. V revnejših sosekah je tudi več policije. V rasno segregiranih sosekah se tako rasno profiliranje opravičuje s stopnjo kriminala na tem območju. Ljudje imajo zato več nepotrebnega stika s policijo in so pogosto ustavljeni na ulici samo zato, ker živijo v soseskah, ki so znane po slabšem socialno-ekonomskem statusu. 

Učinek pa je viden tudi v šolah. Ameriške javne šole se namreč financirajo iz davkov na nepremičnine. Ljudje, ki živijo v lepših soseskah in dragih nepremičninah, bodo plačali več davka, šole pa bodo tako lahko imele boljšo infrastrukturo in višje plače za učitelje ter bodo razpolagale z več denarja. Hkrati bo bolj kakovostna šola vplivala na cene nepremičnin v svojem okolišu. Z dvigom cen nepremičnin pa gre več denarja nazaj v šolo. In tako naprej.  

Vendar sam problem ni le v sistemu. Veliko vlogo pri rasni diskriminaciji imajo tudi učitelji. Malcolm Gladwell v svojem podcastu Revisionist History, v epizodi Miss Buchanan’s Period of Adjustment, opiše dogajanje po obdobju zakonov Jim Crow, ki so za ameriški šolski sistem predvidevali segregacijo učencev na podlagi rasne pripadnosti. V 50. letih prejšnjega stoletja je v boju za večjo enakopravnost v mestu Topeka v zvezni državi Kansas trinajst temnopoltih družin poskusilo svoje otroke vpisati v šole, ki so jih obiskovali le beli učenci. Poleg nasprotovanja rasni segregaciji je bil razlog za željo po opustitvi restrikcij preprost. Družina, ki ji je pripadala deklica Linda Brown, je namreč stanovala 7 ulic stran od šole za belce. Linda pa je morala vsak dan prehoditi 6 ulic in prečkati železnico, da je sploh prišla do postaje, kjer jo je počakal avtobus, ki jo je odpeljal do šole za temnopolte. Ravnatelj šole za belce je poskus njenega očeta, Oliverja Browna, zavrnil, rekoč, da “tako pač je”. 

Vseh 13 družin je dobilo enak odgovor in vložena je bila tožba, Brown proti Topeka Board of Education. Tožba je dosegla vrhovno sodišče, ki je tako 17. maja 1954 odločilo, da je rasna segregacija v šolah neustavna. Sodišče je v svoji odločitvi dejalo, da ima ločeno izobraževanje temnopoltih učencev izredno negativne posledice za njihov razvoj. Vendar je bilo to daleč od tega, kar so trdili starši Linde Brown. Sami so imeli radi šolo, ki jo je deklica obiskovala in so menili, da je bila deležna kakovostne izobrazbe. Edini razlog, zakaj so želeli, da bi deklica obiskovala šolo za belce, je bila bližina te šole. Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi celo zapisalo, da so Afroameričani zaradi svoje segregirane izobrazbe in nekakovostnih šol slabše kognitivno razviti. Namesto da bi vrhovni sodniki rasizem prepoznali kot strukturni problem, so okrivili šole za temnopolte, za katere so avtomatsko predvidevali, da so veliko slabše od tistih za bele. Tako Gladwell, avtor podcasta Revisionist History, sklepa, da so podprli stereotip, ki temnopolte dojema kot manjvredne.

Leta 2017 so v Severni Karolini, v raziskavi, ki je vključevala 100.000 temnopoltih učencev, ugotovili, da se možnost za predčasno zapustitev šolanja učenca, ki ima med 3. in 5. razredom enega temnopoltega učitelja, zniža za 29 odstotkov. Prav tako se za 18 odstotkov poveča možnost, da bo izkazal željo po nadaljevanju šolanja po končani srednji šoli. Beli učitelji pa bodo na podlagi zavednih ali nezavednih predsodkov temnopolte učence večkrat disciplinirali. Če imajo temnopolti učenci temnopoltega učitelja, se znatno poveča možnost, da bodo imeli boljše ocene in v šoli bolj sledili pravilom, obenem pa se zmanjša možnost, da bodo suspendirani.  

Rasna pripadnost tako igra veliko vlogo. Proces prepoznavanja nadarjenih učencev je namreč pogosto odgovornost učiteljev. Beli učitelji bodo le v polovici primerov prepoznali temnopolte učence kot nadarjene. V nekaj šolah na Floridi so namesto ustnih razgovorov in preverjanj vpeljali standardizirane teste za nadarjene učence. Temnopoltim učencem se je možnost za to, da bodo prepoznani kot nadarjeni, povečala za 74 odstotkov, Latinoameričanom pa za kar 118 odstotkov.

Gladwell v podcastu izpostavi pomembno pomanjkljivost sodbe Brown proti Topeka Board of Education. Učitelji so v njej postavljeni na stranski tir in komaj kdaj omenjeni. Namesto da bi se v prvi vrsti zamenjali učitelji in vsem učencem pomagali pri rasni integraciji ter pomagali temnopoltim učencem in učenkam, se je zgodilo ravno nasprotno. Temnopolti učenci so začeli obiskovati šole, ki so bile namenjene predvsem belim otrokom, zaradi česar se je število šol lahko zmanjšalo. Temu je sledilo zapiranje šol, ki so jih prej obiskovali temnopolti učenci, in množično odpuščanje temnopoltih učiteljev, kljub temu da so imeli velikokrat višjo izobrazbo kot njihovi beli kolegi. 

Posledice odločitev, sprejetih v 50. letih 20. stoletja, so vidne še danes. 50 odstotkov učencev v ameriških javnih šolah je danes različnih, nebelih rasnih pripadnosti. Pričakujejo, da bo ta odstotek v naslednjih letih le še naraščal. Za učence je pomembno, da imajo učitelje, s katerimi se lahko poistovetijo in ki bodo v njih zaznali potencial. Zato je podatek, da je kar 80 odstotkov učiteljev v teh istih šolah belih, zaskrbljujoč. Nebeli učenci imajo tudi pogosteje učitelje z nižjo izobrazbo in slabši dostop do predmetov na višjih ravneh, ki so predpogoj za odprtje vrat v kolidže.

Če vse to še ni dovolj, so temnopolti otroci s strani svojih sošolcev in sošolk ter drugih zaposlenih na šoli izpostavljeni tudi mikroagresijam. To so subtilni izrazi, pravila ali opazke, ki imajo negativno rasno konotacijo. Tak primer so učitelji, ki imajo že od začetka nižja pričakovanja do temnopoltih otrok ali pa se jih bojijo. Sošolci, ki pričakujejo, da jim bodo temnopolti otroci kaj ukradli, in v njihovi prisotnosti bolj pazijo na svoje stvari. Ali pa šolska pravila, ki prepovedujejo določene pričeske, ki jih imajo zaradi svoje strukture las Afroameričani.

V današnjem Ciciganu smo dobili malo boljši vpogled v to, kako Amerika podpira in ohranja rasno diskriminacijo. Še vedno trajajoči protesti, ki so sledili smrti Georgea Floyda, opozarjajo na probleme, s katerimi se soočajo temnopolti Američani. Čeprav se rasna neenakopravnost v Ameriki in njena dolga zgodovina ne moreta primerjati z razmerami pri nas, je pomembno, da se zavedamo, da rasizem vseeno ni le stvar Donalda Trumpa in belih Američanov iz Teksasa. Rasizem je nekaj, kar je lahko vpleteno v sistem tako spretno in podkrepljeno s tako retoriko, da ga sprva sploh ne opazimo. Naša odgovornost je, da smo na to pozorni in poskrbimo, da nihče ne bo preslišan.

 

O rasni neenakopravnosti je razmišljala Tara. 

Brali sta Pia in Ajda , tehniciral je Linč, lektorirala Višnja.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super prispevek!!!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.