Roke, noge, ples, vse je aktivirano, samo da se pogovarjajo

Roke, noge, ples, vse je aktivirano, samo da se pogovarjajo

Oddaja
12. 1. 2017 - 12.00
 / Cicigan

Današnja oddaja unikompleksa bo namenjena raziskovanju pozitivnih praks s področja vključevanja otrok priseljencev v slovenski šolski sistem. Natančneje, poslušate pogovor o projektu Izzivi medkulturnega sobivanja, pri katerem učitelji predstavljajo primere iz njihove vsakdanje prakse dela z učenci priseljenci. O Izzivih medkulturnega sobivanja govorita Mojca Jelen Madruša, učiteljica z Osnovne šole Koper, ki je koordinatorka projekta in Sladjana Jović Mićković, učiteljica in inkluzivna pedagoginja na ljubljanski osnovni šoli Livada. Učitelji, ki sodelujejo pri projektu, na seminarjih predstavljajo zelo konkretne primere in spoznanja iz vsakdanje prakse. Na seminarju, ki se ga je udeležila tudi avtorica prispevka, so učitelji obravnavali temo učenja jezika. Učitelji in strokovni delavci so predstavljali svoja spoznanja, so drug drugemu postavljali zrcalo glede pretiranih ali premajhnih pričakovanj do otrok, pristopov učenja in pričakovanj do samih sebe kot učiteljev. V delo je vključenih 90 vzgojnoizobraževalnih zavodov -  vrtcev, šol, dijaških domov. Ti so razdeljeni med 15 strokovnih delavcev, imenovanih multiplikatorji, vsak od njih torej deluje na šestih vzgojnoizobraževalnih zavodih, tako da program doseže precejšnje število otrok iz 11-ih slovenskih regij. Več razloži Mojca Jelen Madruša:

Izjava

 

Kot je povedala Madruša, so v projekt vključeni tudi otroci, ki v Sloveniji živijo že dlje časa. To je zelo dobrodošlo dejstvo, vseeno pa ne odtehta odsotnosti tovrstnih projektov v preteklih letih. Takoj po slovenski osamosvojitvi je bil za otroke priseljence izveden podoben in obširen projekt begunske šole. V času med zdajšnjim projektom in projektom begunskih šol, se je v slovenskih šolah šolalo na tisoče otrok priseljencev, za katere pa ni bilo poskrbljeno z nobenim večjim projektom. Zato je projekt zelo dobrodošel, še posebej glede na nekatere nedavne raziskave, ki so pokazale, da večina študentov pedagogov med študijem in pri kasnejšem delu ne dobi znanj, ki bi jim pomagale pri delu z otroki priseljenci. Dobrodošlo je tudi zavedanje o konkretnih problemih, ki jih imajo otroci priseljenci. Fokus programa in nekatere splošne cilje predstavi Mojca Jelen Madruša:

 

Izjava

 

Mojca Jelen Madruša glede splošnih ciljev doda še naslednji poudarek.

 

Izjava

 

Na vsakdanji ravni se zgoraj našteti splošni cilji prevedejo v konkretne vsakodnevne dejavnosti. Učenci priseljenci, vsi, ki se jezika šele učijo in so v Sloveniji šele kratek čas, imajo pravico do tega, da napredujejo v naslednji razred, tudi, če so neocenjeni. Poleg tega imajo možnost za individualne dogovore glede ocenjevanja ter precej drugih prilagoditev. Na šolah izvajajo pouk maternega jezika za otroke priseljence v obliki dodatnega ali dopolnilnega pouka. Kako to izvajajo in, zakaj je tak način dela pomemben, razloži Sladjana Jović Mićković:

Izjava

 

Veliko vlogo pri vključevanju otrok priseljencev v novo okolje igra vrstniška podpora.
 

Izjava

 

Ne smemo pozabiti da gre pri otrocih, ki prihajajo, pogosto za otroke, ki iz vojnih okolij prihajajo s precejšnjimi travmami. Sogovorki sta opozorili na pomen psihosocialne pomoči, sestavljanja mreže strokovnjakov, ki otrokom namenjajo svoj čas in jim pomagajo pri navajanju na novo družbeno in šolsko okolje. Psihosocialna pomoč je pomembna, saj se lahko otroške travme manifestirajo na nepričakovane načine, kar lahko privede do prezrtja otrokovih težav. Pomen psihosocialne pomoči opiše Sladjana Jović Mićković.

 

Izjava

 

Velikokrat pozabimo, da je za dobro vključenost otrok v šolski sistem treba sodelovati s starši. Pogosto na dan pridejo predsodki, ki so problematični predvsem, kadar prihajajo s strani šole in so naperjeni proti staršem otrok priseljencev. Predsodki zajemajo tihe, včasih pa kar glasne ideje, da bodo v šoli pa tudi kasneje v življenju “uspeli” otroci, katerih starši so samoiniciativni, pridni, predani. Prevlada prepričanje, da so za neuspešno vključenost v šolo povsem odgovorni starši. Ali celo otroci sami. To prepričanje je slepo za dejstvo, da nekateri starši, zaradi objektivnih dejavnikov, kot je na primer neznanja jezika, nekaterih ovir ne morejo premagati sami. Mojca Jelen Madruša izpostavi nekatere ključne ukrepe, s katerimi šole pomagajo staršem.

 

Izjava

 

Ko je Svit, Diamantni maturant povedal, da bo šolski sistem pravičen, ko bo na mestu zlatega maturanta stal begunec, je imel prav. Pravičnost v šolskem sistemu se kaže skozi izenačevanje začetnih možnosti, pozitivno diskriminacijo in različno obravnavo različnih učencev. Program Izzivi medkulturnega sobivanja v praksi cilja na udejanjanje vseh omenjenih ravni. Skozi dejavnosti programa se kaže, da gre za dobro premišljene aktivnosti, ki ciljajo na prave učinke. Gre za prelom z idejo, da je za “uspeh” posameznika dovolj  brezplačna skupna šola. Nadaljevati se mora s tem, da se na ravni vseh šolskih delavcev prekine z mišljenjem “vse vam damo, pa še ne dosegate pričakovanj” in “sami ste si krivi, zakaj pa niste naši”.

 

Snovalci programa se očitno zavedajo pomena širokega inkluzivnega pristopa, ki se nikakor ne konča pri učenju jezika. Kot je bilo v oddaji poudarjeno, je pri inkluziji otrok priseljencev pomembno razumevanje kulture in otrokovih značilnosti, vključevanje lokalnega okolja, kulturnih društev in govorcev otrokovega maternega jezika v vsakdanje življenje in pouk otrok. Nenadkriljiva je vloga vrstnikov, dobra mreža za psihosocialno pomoč, nujen korak naprej pa bi bila tudi mreža knjižnic z bogatejšim izborom tuje literature. Ideja inkluzije še vedno ostaja težavna na drugi ravni - na ravni sistemskaga izobraževanja vseh strokovnih delavcev, ki sodelujejo v slovenskem šolskem sistemu. V ospredju programov izobraževanja učiteljev takorekoč ni vsebin, ki bi učitelje in druge strokovne delavce pripravljale na delo z učenci priseljenci. Ponudba predmetov in vsebin, ki usposabljajo učitelje za delo v kulturno in jezikovno raznolikih oddelkih je v večini držav, ne samo pri nas, rezultat osebne motiviranosti in zavzetosti posameznih učiteljev. To pomeni, da delo z učenci manjšin, kulturno in jezikovno raznolikih področij ni sprejeto kot kot pomembno področje, ki bi moralo biti deležno podrobnejše obravnave.

 

Raziskave in poročila pa, na drugi strani, izpostavljajo, da bi izobraževanje učiteljev moralo biti obvezni sestavni del podiplomskih in dodiplomskih programov. Pri tem je pomembno, da se vsebine ne vkljkučujejo samo v splošne in predmete in predmete specialnih pedagoških smeri, ampak da so celostno vključene v predmetnik in se združujejo s praktičnim usposabljanjem. Inkluzija zato pogosto ostaja le črka na papirju. Tokratni projekt Izzvi medkulturnega sobivanja pa s praktičnim delom daje misliti, da se izobraževanje in miselnost vsaj v enem delu šolskega okolja spreminjajo na bolje.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness