Dober večer v poletni ediciji oddaje Cicigan, v kateri se tokrat pogovarjamo z Markom Štempiharjem, profesorjem filozofije na Gimnaziji Bežigrad in asistentom na filozofskem oddelku ljubljanske filozofske fakultete ter avtorjem knjige Eseji iz kritične pedagogike: O solidarnosti in skbi za obče dobro v neoliberalnem svetu. Uvodoma nekaj o strukturi in vsebini. Knjiga je razdeljena na tri dele: prvi del nosi naslov Eseji, intervencije / Vita contemplativa, sestavlja ga 14 esejev, ki tematizirajo koncepte, kot so morala in etika, enakost, svoboda, solidarnost, avtoritarnost, kritično mišljenje in podobno. Drugi del se imenuje Prispevki za filmsko vzgojo / Vita activa in je razdeljen na sedem poglavij, v katerih avtor predstavlja ideje in izkušnje, ki jih je pridobil med šolskimi urami, pri katerih so z otroki gledali filme ter o njih razpravljali. V zadnjem, tretjem delu, ki se imenuje Čuječnost skozi kritično pedagogiko, se Štempihar ukvarja ー kot je zgovoren že sam naslov ー s čuječnostjo in skrbjo zase ter v poglavju z naslovom Manifest za filozofijo sprašuje in razmišlja, ali je človekova dolžnost spraševati in razmišljati. 

Knjiga prvenstveno predstavlja ideje in potenciale kritične pedagogike ー njena glavna predstavnika sta Paulo Freire in Henry Giroux ー, katere osrednji namen je v vzgojno-izobraževalnih institucijah zapopasti rigidne učne ure in otrokom ponuditi način dela, s katerim poglobljeno spoznavajo in razmišljajo o sebi ter svetu. Kritična pedagogika se upira neoliberalnim prijemom, ki poskušajo komodificirati tako učence kot izobraževanje, šolski proces pa zvesti na uporabne veščine in kompetence. Pristop predvideva, da imajo otroci vselej že neko znanje, izkušnje in odnos do stvari. Prostora, v katerem bi o tem govorili v navezavi na družbene razmere, pa v šolah skorajda ne najdemo. Nadalje tudi učitelji, podrejeni učnim načrtom in ocenjevanju, malokdaj uvidijo, da bi razprave o vsakdanjem lahko pozitivno vplivale na otroke ter učni proces. 

Štempihar o kritični pedagogiki piše prav v navezavi na aktualne dogodke in zgodovinske prelome, za reprezentacijo rešitev in najbolj perečih problemov pa uporablja tudi knjige ter filme. Medtem ko prikazuje realno sliko posledic življenja v poznem kapitalizmu, vztrajno niza elemente kritične pedagogike, ki naj bi ー če jih ponotranjijo vsi otroci ー spremenili svet.

Štempiharjevi eseji bi lahko bili uporabljeni recimo kot gradivo na pedagoškem bralnem krožku, ki bi se ga spomnila kakšna osnovna ali srednja šola, ali pa kot gradivo, o katerem se v času študija razpravlja na pedagoških programih. Namreč: pristopi, ki jih opisuje in pri pouku uporablja Štempihar, ter optimističen pogled na subverzivni potencial ne samo vzgoje in izobraževanja, ampak tudi otrok kot avtonomnih in razmišljujočih bitij predstavljajo zanimivo in plodno podstat za nujno potrebne premisleke o stanju sodobne šole. 

Četudi nas ob branju ー kot smo že povedale ー lahko spremlja vtis, da zgolj tovrstna sprememba ne more zrušiti sistema in da so ideje kritične pedagogike mestoma idealistične ー v negativnem pomenu besede ー, da preprosto preveč nalagajo na pleča mladih in učiteljev, ki ー kljub temu da ga lahko kritizirajo ー še vedno živijo v neoliberalističnem svetu, se ob razmišljanju o vsakodnevnih osnovno- in srednješolskih urah vseeno zavemo, da bi si želeli učitelje, ki razumejo družbene odnose in mehanizme ter z otroki o njih tudi govorijo. Kot pravimo: želeli bi si učiteljice, ki od mladih zahtevajo razpravo in razmislek o najbolj običajnih dogodkih ter stvareh, saj bi lahko prav tovrstno preizpraševanje otroke soočilo z dejstvom, da trenutni družbeni ustroj ne obstaja od nekdaj in se morda lahko kdaj tudi konča ー če vsi sodelujemo v uporu, kajpada. 

Z Markom Štempiharjem se je pogovarjala Hana, bral je Biga, lektorirala Lana, tehniciral pa Seliškar.