V četrtek, 9. januarja 2014, je v okviru 17. letnika predavanj z naslovom »Socializem«, ki z novim letom potekajo pod okriljem Inštituta za delavske študije, predaval Marko Kostanić, član in soustanovitelj Centra za radničke studije iz Zagreba. Kostanić je v izhodišču zastavil vprašanje, kako združiti analizo kapitalizma in način organiziranja na levici. K temu premišljevanju sta ga spodbudila dva momenta. Prvi so težave in protislovja, s katerimi se sodobna levica srečuje vse od propada stare levice tako na Zahodu kot na Vzhodu. Nastanek majhnih strank in organizacij, ki so svoje organizacijske modele in politične programe utemeljevale na zgodovinskih razkolih, ni bil posledica pomanjkanja znanja zgodovine, ampak simptom popolnega uničenja levice. Prvi korak pri poskusu temeljitejše analize je tako po Kostanićevem mnenju historično-materialistična analiza same levice.

Drugi moment je obravnava pozicije, s katere levica premišljuje o svojih težavah in strategijah ter analizira kapitalizem. Koherenca političnega stališča in analize po Kostaniću ne izhaja zgolj iz notranje koherence oziroma epistemološke pravilnosti, temveč iz odnosov družbene moči, ki tej koherenci dajo vezivno tkivo.

Namen predavanja je tako bil v umestitvi vprašanja organizacije v konkretne zgodovinske in družbene odnose, ne pa v iskanju modelov organiziranja glede na izkušnje iz prejšnjih obdobij. Toda po Kostaniću preteklih modelov ne smemo zanemariti, temveč moramo razumeti, da so vedno bili konkretni odgovori na konkretne zgodovinske situacije.

Pri vprašanju, kje se na levici nahajamo danes, se je Kostanić oprl na avtorja Phillipa Mirowskega, ki po njegovem mnenju natančno detektira dominantne obrazce družbenega delovanja zahodne levice. Zaradi izkušenj realnih socializmov Mirowski pri levici opaža strah pred bolj organiziranim političnim delovanjem, ki bi impliciral tip hierarhizacije oziroma drugačen način konsolidiranja organizacije. Meni tudi, da se levica premalo angažira na področju intelektualnega delovanja, pri tem pa kot zgled navaja neoliberalne miselne kolektive, ki naj bi odločilno vplivali na utrditev neoliberalizma kot vladajoče ideologije. Vendar po Kostanićevem mnenju Mirowski prevelik poudarek daje intelektualni zgodovini, zanemarja pa konkretne materialne pogoje, ki so tem idejam omogočili hegemonijo in dominacijo.

Kljub temu je zanj zanimiva vstopna točka marksizem kot teoretsko izhodišče, ki služi kot legitimacijsko oporišče za socialistične transformativne projekte. Po njemu je za oblikovanje socialističnega projekta sicer nujno imeti uvid v delovanje sistema, vendar je analizo treba združiti z organizacijskim in programskim modelom.

Izpostavil je, pri tem pa črpal iz analiz Michaela Heinricha, da je pri Marxu šlo za znanstveno revolucijo, ki je spremenila paradigmo razumevanja družbenih razmerij. Ključno pri tem je, na kakšen način se ta revolucija preliva v tip političnega delovanja za spremembo teh razmerij. Gre za sklop razmerij, ki se individuom kažejo kot racionalna in skozi katere so prisiljeni delovati, pri tem pa jih reproducirajo. Način prevladovanja kapitalističnega razmerja tako ni stvar racionalnega dojemanja delovanja kapitalizma, temveč mora priti do spremembe materialnih pogojev. Zato Kostanić ponovi, da za spremembo ne zadošča razumevanje delovanja sistema, temveč je nujno delo na organizaciji in infrastrukturi.

Od začetka sedanje gospodarske krize smo priča poskusom upora – pojavila so se množična, spontana gibanja, ki so legitimnost sistema postavila pod vprašaj. Tudi akademska levica je krizo dočakala pripravljena. Tako imamo na eni strani upor in izbruh nezadovoljstva, na drugi sofisticirane, celo konkurenčne analize. Vendar pa Kostanić zaključi, da med intelektualnim aparatom in uporom od spodaj ni prišlo do željenega srečanja - kanaliziranja politične energije skozi ustrezno intelektualno proizvodnjo. Ključen razlog za to po njemu leži v dejstvu, da sta bili v zadnjih 30 letih vsa levičarska infrastruktura in organizacija uničeni.

Predavanje je sklenil z očrtom dveh pomembnih momentov pri iskanju odgovorov na organizacijsko vprašanje. Prvi je pozicija države kot prostora, skozi katerega in s katerim lahko delujemo. Kljub marksistični predpostavki o strukturni nenevtralnosti države in odvisnosti države in kapitala, obstaja sorazmerna avtonomija države. Tako pa tudi način, da si delavski razred skozi različne aspekte boja zagotovi nekoč že izborjene pridobitve. Drugi ključni moment je reprodukcija organizacije, tj. zagotovitev institucionalnega spomina in reprodukcije politične delovne sile, za kar pa je potreben denar. Ključno je, zaključi, da pri iskanju odgovorov na organizacijsko vprašanje vedno izhajamo iz konkretnih materialnih pogojev, v katerih se organizacija nahaja. Ponovil je, da so za uspešnost delovanja bistveni materialni pogoji, ki jih je treba ponovno zgraditi. Pri delovanju pa je nujno iznajti način demokratičnega nadzora, ki nas bo približal političnim vrednotam, na katerih bi temeljil sistem, za katerega se organizacija bori.

Posnetek predavanja Marka Kostanića si lahko ogledate na spletni strani ali na Youtube kanalu DPU. Naslednje predavanje bo v četrtek, 16. 1., ob 18. uri v ljubljanski Stari Mestni elektrarni. O zgodovini sovjetske kolektivizacije v tridesetih letih prejšnjega stoletja bo predaval Lev Centrih.

Poročilo je pripravila Anita Tolić.