V letošnji zadnji oddaji Dijakobincev bomo govorili o učenju, v Glasbenem žmohtu se nam bo pridružila skupina Alter Ace, na koncu pa nas čaka prava znanstvena poslastica o Soncu in polarnem siju.

Non schólae, sêd exámini díscimus ali kaj je to kampanjsko učenje

Učenje doma in v šoli je najpomembnejši del izobraževanja, saj je to njegov osnovni smisel. Velja rek »Non scholae, sed vítae discimus« – ne učimo se za šolo, ampak za življenje. Ali lahko to dosežemo samo s kampanjskim učenjem? V tem članku se bom osredotočil na dve najpogostejši metodi učenja: kampanjsko in sprotno učenje kot njegovo nasprotje. Kot smo slišali iz izjav, se večina dijakov in dijakinj uči kampanjsko. Med zbiranjem mnenj sem ugotovil tudi, da mnogo sogovornic sploh ni vedelo, kaj je to kampanjsko učenje. Gre za metodo učenja v kratkih intervalih – kakšen teden, nekaj dni ali celo par ur pred testom. Na tak način se resda naučimo snov za test, vendar jo kmalu po testu tudi pozabimo, saj se znanje, razen delčkov, ne ohrani dolgoročno. Iz tega sledi vprašanje – ali je to potem res odraz znanja? Je ocena testa res odraz znanja?

Odgovor na to je – presenetljivo – da. Znanje je namreč po Franovi definiciji celota podatkov, ki se nam vtisne v glavo med učenjem. Slovenska pedagoga Šílih in Strmčnik na drugi strani trdita, da je znanje sposobnost za opravljanje neke dejavnosti. Drugi pravijo, da je znanje rezultat lastne, individualne konstrukcije pomenov. Tretji se z omenjenima definicijama ne strinjajo in pravijo, da je znanje to, kar učenec izve od učitelja. Vendar ni nujno, da to tudi razume. Angleški filozof pedagogike Hirst pa trdi, da je znanje razvijanje novih poti razumevanja, da ga lahko objektivno opredelimo in je zato vsakomur dostopno skozi učenje.

V grobem znanstveniki znanje delijo na tradicionalno znanje – zbirka podatkov – in ostala pojmovanja znanja. Definicijo znanja še vedno raziskujejo in predstavlja jabolko spora med mnogimi znanstveniki in znanstvenicami. Kaj pa znanje predstavlja dijakom in dijakinjam? Prisluhnimo njihovim opredelitvam znanja.

V tem prispevku bom besedo znanje opredelil kot pomnjenje informacij na dolgi rok. Šolski sistem je zgrajen na temeljih sprotnega učenja. To je zapisano že v samem drugem členu Zakona o gimnazijah, ki opredeljuje cilje splošnih in strokovnih gimnazij. Ta navaja, citiramo: »Gimnazija ima nalogo, da spodbuja vseživljenjsko učenje, načrtovanje in vodenje kariere« konec citata. Če vseživljenjsko učenje tolmačimo kot učenje na dolgi rok, ki poteka skozi celotno šolsko leto in se nadaljuje skozi življenje, dobimo sistem sprotne metode učenja. O tem nam priča tudi sistem domačih nalog, ki nas silijo v sprotni način dela, vendar je mnogokrat od nas odvisno, ali jih bomo naredili ali ne.

Za osnovnošolski program je bil tako že določen nov program podaljšanega bivanja – učenje učenja, pri katerem se učenci in učenke dejansko učijo učiti, poleg tega pa se učijo še sodelovanja, ostalih veščin in konec koncev spoznavajo samega sebe. Ob novosti učenja učenja je osnovnošolski pravilnik programa bogatejši še za eno točko, in sicer, da se večine ocen ne sme pridobiti s pisnimi preizkusi. Pravilnik na tak način spodbuja druge tehnike pridobivanja ocen.

Srednješolke in srednješolci pa takšnih sprememb nismo deležni in smo tako pri učenju prepuščeni sami sebi. Izobraževanje v osnovnošolskem sektorju se razvija in postaja vedno bolj prilagojeno potrebam mladostnikov – ne pa vedno lažje. Na srednješolskem področju pa se sistem tako drastično ne spreminja in ne prilagaja našim potrebam – mislijo si pač: »Saj so dijakinje in dijaki že dovolj stari in razviti, da se znajdejo sami«. Tako mišljenje je po mojem mnenju težava in ne omogoča napredka, hkrati pa povečuje razlike v zahtevnosti osnovnošolskega in srednješolskega sistema.

Zakaj se tudi mi ne učimo učenja? Ker smo dijakinje in dijaki že naučeni učenja iz osnovne šole? Nekaj malega nam o tem predavajo še pri razrednem pouku, toda to najbrž ni dovolj. Večina nas še vedno raje posega po kampanjski metodi učenja. Iz tega lahko sklepamo, da nas sistem kot tak premalo ozavešča o pomembnosti sprotnega učenja. Samo z nagovarjanjem se ne zgodi nič.

Kaj pa profesorice in profesorji? Ura je v celoti odvisna od tega, kako je izvêdena. Če se profesorica odloči, da se ne bo držala vseh ciljev, ki so predpisani za gimnazije, bo učna ura kljub temu potekala nemoteno. Za izpolnitev čim večjega dela zastavljenih ciljev je potreben izobražen in usposobljen kader. Pri tem pa dandanes vlada pomanjkanje.

Profesorji nimajo samo nadzora nad urami, ampak tudi nad sestavo testov. Ti se lahko razlikujejo od profesorice do profesorja. Eni so lahko zastavljeni podrobneje, drugi splošneje. Morda je tukaj težava tudi v preizkusih znanja. Morda so ti zastavljeni preveč različno. Morda nas nagovarjajo h kampanjskemu učenju, saj ne vsebujejo celostne snovi iz vseh let izobraževanja. Celostne in ne zgolj celoletne, saj se znanje nadgrajuje in bi morali testi zajemati snov vseh učnih let. Ne pozabimo reka »Non scholae, sed vitae discimus« in Zakona o gimnazijah. Cilj je vseživljenjsko učenje – vendar ali to dosežemo s pisanjem polletne snovi? Tukaj ne pomaga niti sprotno učenje, saj z njim prenehamo po testu in se tako osredotočimo na novo snov za test. Torej je sprotno učenje v bistvu kampanjsko učenje, ampak v mnogo manjšem intervalu. Ponovno se namreč učimo za test in ne zase.

Ozrimo se še na področje pozabljanja snovi. Za ta del obstaja prav posebna krivulja – Ebbingausova krivulja. Ebbinghaus  je bil nemški psiholog in pionir raziskav spomina, ki je izrisal Ebbingausovo krivuljo pozabljanja informacij. Ta namreč pravi, da ob prejemu informacije vemo 100 odstotkov snovi, že po eni uri pa naše znanje obsega le še 44 odstotkov snovi. Da pozabljanje preprečimo, snov ponavljamo v vedno večjih intervalih – najprej jo ponovimo po desetih minutah, nato čez uro, dan, teden in tako naprej. Tako ohranimo snov v dolgoročnem spominu.

Preizkusi znanja v šoli se – z izjemo jezikov, matematike in predmetov, pri katerih se snov nadgrajuje – tega ne držijo. Če torej za primer vzamemo zgodovino, opazimo, da se znanje ocenjuje le po polletjih in ne po vseh letih učenja. Če smo Rimljane torej jemali v prvem letniku, jih zagotovo ne bo v preizkusu v tretjem letniku, kaj šele v četrtem, razen za maturantke in maturante. Poleg tega smo jih nazadnje obravnavali v osnovni šoli in je preteklo več kot preveč časa, da bi temu lahko rekli Ebbinghausova metoda ponavljanja. Pa brez zamere, profesorice in profesorji zgodovine, ste le primer in niste krivi vi, ampak zanimivo narejen učni načrt.

Pisni in ustni preizkusi pa še zdaleč niso edini način preverjanja znanja. Osnovnošolcem in osnovnošolkam so zato v načrt zapisali drugačne metode preverjanja znanja. Testi namreč preverjajo bolj zbranost dijakov in dijakinj ter njihovo zmožnost zapomnitve podatkov. To pa seveda ni odraz znanja, saj ne ustreza vsaki dijakinji ali dijaku posebej, ampak gre za standarden preizkus znanja.

Zaradi univerzalnosti preizkusov kot pomanjkljivosti se nekateri dijaki in dijakinje odločajo za sistem »za dve bo« učenja. To pomeni, da se snovi naučijo toliko, da dobijo najmanj 50 odstotkov na testu. Omenjeno vodi do najmanjšega možnega razumevanja snovi, ki pa je v resnici sploh ne razumemo. Rek »Non scholae sed vitae discimus« tukaj spodleti, saj se v bistvu snovi naučimo samo za potrebe šole, potem pa se je najverjetneje izogibamo in do nje gojimo strah še do konca življenja. 

Če imamo tako radi kampanjsko učenje, zakaj ga potem v šolah ne spodbujajo? Saj je Ebbinghausova krivulja narejena iz kampanjskega učenja, samo da se pri njej to kampanjsko učenje ponovi večkrat v vedno manjših intervalih. Učimo se na kratko, ampak večkrat. Tako znanje vzdržujemo in tako bi ga lahko vzdrževali do naslednjega preizkusa.

Nekateri profesorji so – sicer neuradno – že začeli s tako imenovanimi malimi ocenami. Gre za spodbujanje pogostejšega kampanjskega učenja z malimi in ne nujno obveznimi preizkusi, v katerih se preverja del znanja, ki bo na testu. Nekateri to izvajajo vsak teden – za ponovitev znanja iz dotičnega tedna –, nekateri pa v drugačnih intervalih ali pred testi. Poglejmo idealen primer »mini testa«: snovi se najprej naučimo v ponedeljek pri pouku. Isto snov ponovimo za namene »mini testa«, ki je na urniku v petek. Čez nekaj tednov pa jo ponovno ponovimo za pisni preizkus. Torej smo snov ponovili trikrat kampanjsko in v vedno večjem intervalu, kar mimogrede ustreza Ebbinghausovi krivulji. Če pa privzamemo, da smo na dan, ko smo snov vzeli, naredili še domačo nalogo, smo snov ponovili kar štirikrat. Vse pa je seveda potekalo kampanjsko.

Toda tudi tukaj naletimo na težavo, da smo se snovi spet – sicer kakovostneje – naučili samo za potrebe preizkusa. Po preizkusu pa lahko z znanjem počnemo, kar se nam zahoče. Izgleda, da je to ena večjih pomanjkljivosti našega sistema, saj rek: »Ne učimo se za šolo, ampak za življenje« ne velja. Velja namreč rek: »Ne učimo se za šolo, ampak za test«, latinsko: »Non scholae, sed exámini discimus«. Torej se dandanes ne učimo niti za potrebe izobraževanja niti za naše splošno znanje, ampak za test in samo za naš preljubi test in samo za končno številko, ki mora biti čim bližje željenemu cilju.

Po vsem tem sledi: kakšnega znanja si potem sploh želimo? Že ves čas govorimo o kampanjskem učenju in pomnjenju, ampak kaj s tem sploh dosežemo? Še s sprotnim učenjem se je možno snovi samo »napiflati«. To pomeni, da poznamo določene besede, ne znamo pa jih uporabljati. Da dosežemo celosten pomen znanja, je treba narediti več kot le prebrati učbenik.

Toda zakaj bi se naučili snovi na bolj razumljiv način, če pa test tega od nas sploh ne zahteva? Standardizirani pisni preizkusi želijo od nas samo naučeno stališče in ključne besede iz učbenika. Težava naučenega stališča je v tem, da slepo sledimo besedam iz učbenika, kar pa omejuje naše kritično mišljenje in vrednotenje informacij. Smo kot ovce, ki sledijo svojemu pastirju. Naloga šole pa je po drugem členu Zakona o gimnazijah ravno to, da spodbuja kritično mišljenje, saj navaja, citiramo: »Gimnazija ima nalogo, da spodbuja kritično presojanje in odgovorno ravnanje« konec citata. Tukaj je ponovno težava izobraževalni sistem. Se nam torej matematika zdi zapletena, ker od nas ne želi le besede iz učbenika, ampak logično povezovanje informacij?

Kampanjsko učenje je resda najlažja metoda prejema in zapomnitve informacij, toda ne deluje na dolgi rok in odraža bolj učenčevo sposobnost pomnjenja podatkov kot pa njegovo znanje. Da prejmemo dolgoročno znanje, potrebujemo več časa.

Dolgoročno znanje. Ampak kakšno si želimo doseči? Obstaja namreč več vrst znanja, in sicer strokovno, poklicno in splošno. Strokovno in poklicno znanje sta znanji, namenjeni izobraževanju za nek poklic, neko delo. Splošno znanje pa je bolj zapleteno. Gre namreč za znanje, ki ni ne poklicno ne strokovno, vendar pa svobodno pridobljeno. Cilj splošnega znanja je v tem, da ne gre samo za osvojitev knjige s podatki. Poleg tega učencu pomaga v izobraževalnem sistemu. Torej tudi s sprotnim učenjem po definiciji ne prejmemo splošnega znanja, prejmemo pa vsaj bolj dolgoročno znanje. Vendar se tudi tukaj učimo za potrebe pisnega preizkusa in ne iz lastnega nagiba. 

Dokler nas bo šolski sistem s politiko »Non scholae, sed exámini discimus« – »Ne učimo se za šolo, ampak za pisni preizkus« neprestano silil v učenje za test in k pomnjenju informacij iz delovnih zvezkov, bo naše znanje ostajalo podrejeno šoli in bo bolj strokovno kot splošno.

Znanje in šolo je tokrat povezoval Julij.