Smrtonosni dež v Siriji

Smrtonosni dež v Siriji

Oddaja

Pozdravljeni v še eni izmed oddaj znanstvene redakcije na Radiu Študent. Nocojšnja oddaja bo govorila o bombah ter eksplozivnem in kemičnem orožju. Ukvarjali se bomo z različnimi vrstami eksplozivnega orožja in njihovo tehnično zasnovo. Pozanimali se bomo tudi, kako točno tovrstno orožje vpliva na človeško telo. V sklopu fokusa Sirija, ki ga meseca oktobra in novembra pripravljamo na našem radiu, pa bomo raziskali tudi, katere bombe padajo po tej deželi, v kateri divja vojna. Čisto na koncu vam bomo povedali, kako tudi doma iz kuhinjskih materialov izdelati lastno bombo.

Še preden pa začnemo z oddajo, naj vas spomnimo, da smo avdicijo znanstvene redakcije podaljšali do ponedeljka. Če vas torej zanimata znanost in tehnologija ter bi radi vsem povedali o temačnih podrobnostih vašega študija, pošljite svoj življenjepis in od dve do tri strani dolgo besedilo na temo poljubnega znanstvenega ali tehničnega področja na elektronski naslov: zr@radiostudent.si

 

Začnimo kar z aktualnostmi sirijskega fokusa. V zadnjih štirih letih se je sirska državljanska vojna razrasla preko večjega dela države, ki to več ni. Nekdanje teritorialne meje Sirije danes označujejo fluidno območje, ki je postalo poligon modernega vojaškega bojišča. Vanj so se zaradi lastnih geopolitičnih teženj na različne načine vključile tako bližnje države kot tudi velesile, kar je precej zabrisalo značaj državljanske vojne. Seveda pa na tem mestu ne smemo pozabiti na ključnega regijskega igralca – ISIS oziroma Daesh, paradržavno entiteto, ki je junija 2014 večji del regije razglasila za muslimanski kalifat in si za prestolnico izbrala sirijsko mesto Raqqa.

Vojna na območju Sirije je tako izjemno raznolika, z množico med seboj ideološko nasprotujočih si frakcij in milic, ki uporabljajo različne taktike in strategije bojevanja. Tudi omenjeni načini vpliva tujih sil na potek vojne so zelo različni. ZDA so začele s pošiljanjem nevojaške pomoči upornikom, kasneje nadaljevale z njihovim urjenjem in oboroževanjem, niso pa se odrekle tudi njim nadvse priljubljenim načinom bombardiranja. S koncem septembra je po letih pomoči v obliki vojaških svetovalcev in opreme sirski vladi z zračnimi napadi začela pomagati tudi Rusija.

Medtem večinoma v ozadju nad konfliktom ves čas skrbno bdita tudi Iran in Savdska Arabija skupaj z Zalivskim državami. Ob turški meji pa se za samoupravno avtonomno regijo borijo Kurdi oziroma ženske in ljudske obrambne sile YPJ IN YPG - edina emancipatorna in progresivna sila, ki tudi s pomočjo ameriških bombnikov uspešno kljubuje ter tudi prodira v teritorij kalifata.

Že hiter oris sirijskega klobčiča torej priča o zapletenosti situacije, skozi prizmo katere se bomo imeli danes možnost srečati z najrazličnejšimi tipi in aplikacijami eksplozivnega orožja. Ti bodo segali od najmodernejših raket dolgega dosega pa do improviziranih eksplozivnih sredstev.

 

Preden se poglobimo v specifike različnih bomb pa na hitro ponovimo osnove. Eksplozija je pojav zelo hitrega gorenja ali dekompozicije, pri katerem se hipno sprostijo energija, toplota in plin. Eksplozivna goriva imajo med različnimi atomi zelo močne kemične vezi, ki ob toplotnem ali električnem dražljaju razpadejo. Ob tem se energija iz vezi sprosti in molekule lahko med seboj tvorijo nove vezi ter oblikujejo plin. Večina energije pa se sprosti v obliki toplote, ki jo spremlja tudi svetloba.

 

Plin, ki ob tem nastane, je pod zelo visokim pritiskom in se zato hitro razširi, energija v obliki toplote pa ta pritisk še poveča. Pri zelo eksplozivnih snoveh se pritisk plina širi z nadzvočno hitrostjo in to fronto širjenja imenujemo udarni val.

Merilo za ocenjevanje moči eksplozij, oziroma koliko energije se pri eksploziji sprosti, je osnovano na ekvivalentu energije, ki se sprosti v enem gramu razstreliva TNT. Slednji se je veliko uporabljal v eksplozivnih orožjih na začetku 20. stoletja. Gram te snovi sprosti okoli 2673 do 6702 Joulov energije, kar je za merilo standardizirano na vrednost 4184 Joulov.

 

Obstaja preprost in poceni način, kako narediti bombo, ki je v zadnjem času postal zelo priljubljen pri sirskem režimu. Gre za bombe, ki jih naredimo tako, da vzamemo sod, ga napolnimo z gorivom, žeblji in vijaki ter drugimi delci, ki bodo delovali kot šrapneli. Na poljuben način moramo dovesti dovolj toplotne energije, da se začne kemijska reakcija, ki povzroči eksplozijo. Bombe, narejene iz sodov ali po angleško "barrel bombs", sirski režim s helikopterjev meče na upornike in civiliste.

Vlada Bašarja Al-Asada pa ni bila prva, ki se je spomnila teh preprostih bomb. Prvi primeri segajo v leto 1948, ko jih na palestinske vasi ni začel metati nihče drug kot Izvoljeno ljudstvo. Kasneje so jih uporabljali tudi Američani v Vietnamski vojni, dandanes pa zanje slišimo le še iz Sirije. A tudi tekom štiri leta trajajoče vojne se je njihova zasnova precej spremenila.

Navkljub govoricam o strahotah in učinkovitosti teh bomb je njihov sloves pretiran. Improvizirane bombe iz sodov so postale zloglasne med drugim tudi zato, ker so jim nemalokrat pripisovali učinke, ki so jih v resnici zadale iz helikopterjev odvržene ruske vojaške bombe. V resnici so improvizirane bombe iz sodov precej manj učinkovite, a so tekom vojne vseeno postale precej nevarne.

Sprva so bili to preprosti sodi in podobni predmeti, napolnjeni z eksplozivnimi sredstvi in jeklenimi koščki, ki jih je sirska vojska metala iz nizko letečih helikopterjev. Tak način je predstavljal zadovoljiv učinek, dokler ni njihovo odmetavanje po nekaj sestreljenih helikopterjih postalo prenevarno. Od takrat so začeli metati sode iz višin, do katerih rakete, izstreljene iz ročnih protiletalskih orožij, ne sežejo.

Bombe, ki so jih začeli metati iz večjih višin, pa so bile zelo nenatančne, ker so se v zraku prevračale in padale precej nepredvidljivo. Njihov učinek je bil tako predvsem poškodovanje infrastrukture in ustrahovanje civilnega prebivalstva. Sprva so uporabljale vžigalne vrvice, kar je zaradi netočnega poznavanja višine spusta in časovnih razlik med vžigom in spustom bomb privedlo do nezanemarljive vsote časovnih napak. Zato so take bombe nemalokrat eksplodirale kar v zraku ali pa so se razsule na tleh, ne da bi prišlo do eksplozije.

S fotografij razbitin je razvidno, da se snovalci teh preprostih orožij na fizikalne zakone ne spoznajo prav dobro. Med TNT-jem so bili kot načrtno dodani fragmenti nemalokrat najdeni večji predmeti, kot so ležaji, kosi odpadnega železa in podobno. Obstajajo enačbe, po katerih je možno izračunati optimalno velikost šrapnelov, pri kateri obstaja največja možnost poškodovanja tarče. Ker so bili v bombo vključeni tako veliki kosi, se je precejšnji del energije eksploziva izgubil v pretvorbi v kinetično energijo šrapnelov. Če bi bili ti manjši, bi vsak šrapnel potreboval prejeti manj energije, njihova številčnost pa bi bila večja in bi tako zadeli več tarč.

Tekom vojne so improvizirane bombe v sodih postale precej večje in začele kazati zametke aerodinamičnosti. Njihova masa se tako sedaj giba tudi okoli ene tone, repe pa jim krasijo primitivna privarjena krilca, ki povečajo stabilnost med padom. Za vžig eksploziva sedaj največkrat poskrbijo mehanizmi, ki se sprožijo ob padcu na tla. Izboljšane, a še vedno amatersko narejene bombe se v učinkovitosti ne morejo kosati s svojimi profesionalnimi tekmicami, a svoje pomanjkljivosti nadoknadijo s precej nižjo ceno.

 

V sirsko vojno so se vključile tudi profesionalne vojske tujih držav preko zračnih napadov. Sodobne vojske si zaradi močno razvitih orožarskih industrij lahko privoščijo uporabo namenskih eksplozivnih sredstev. Inženirski razvoj je v zadnjih stotih letih pognal velesile v še posebej silovito oboroževalno tekmo. To bi lahko primerjali s kovači oklepov in kovači mečev, ki nenehno kujejo nove odgovore na stvaritve enih in drugih. Z razvojem tehnologije pa smo prišli že tako daleč, da ne izdelujemo več mečev, torej orožij, ki zadajo sunek, in oklepov, ki ga zdržijo, temveč celo obratno. Že več kot 30 let tanki uporabljajo reaktivne oklepne dele, ki ob stiku z sovražnim izstrelkom eksplodirajo in ga poškodujejo. Ampak vrnimo se k delovanju bomb.

Bombe imajo več učinkov. Najbolj značilen je udarni val. Do udarnega vala pride pri detonaciji, ko se eksplozivni material skoraj v trenutku pretvori v pline. Ti zavzemajo sprva majhno prostornino pod izjemno visokim tlakom, nato pa se tlačna razlika z nadzvočno hitrostjo širi skozi prostor. Tako je bila tlačna razlika pri eksploziji v Oklahomi leta 1995 ocenjena na 28 megapaskalov, kar pomeni kar 280-kratno vrednost standardnega atmosferskega tlaka. Moč eksploziva je bila v tem primeru ekvivalent 2300 kilogramom TNT-ja.

Ker se glavni delež energije sprosti v obliki toplote, pa eksplozijo spremlja tudi termični val. Ta nastane, ker se del toplote ne porabi za povečanje tlaka v zraku, ampak direktno segreje zrak in ostalo materijo tudi do 2800 °C.

Tretji učinek, ki ga ima eksplozija bombe, je fragmentacija praviloma jeklene lupine, ki obdaja eksplozivno sredstvo. Lupina se zaradi velikih tlačnih napetosti ob eksploziji razleti na majhne koščke, ki poletijo v vse smeri in poškodujejo ljudi, stavbe in predmete. Od trdote, žilavosti in debeline lupine pa je odvisna tudi prebojna moč, ki jo ima izstrelek, v katerem se nahaja eksploziv.

 

Večina bomb, ki so bile odvržene med drugo svetovno vojno, je bila narejena tako, da so dosegle kompromis med tlačnim, fragmentacijskim in prebojnim učinkom. Sedanja napredna eksplozivna orožja pa so zaradi domiselnosti inženirjev in napredka tehnologije zasnovana na način, da se določen učinek optimizira.

Orožju, ki uporablja okoliški kisik v atmosferi, da čim bolj poveča učinek termičnega vala in udarnega vala, rečemo termobarično orožje. Prvi primerek je raketa RPO-A Šmel, ki jo iz rame izstreli vojak in je bila razvita sredi hladne vojne v Sovjetski zvezi. Trenutno najmočnejša konvencionalna bomba pa je tudi termobarično orožje in je bila preizkušena leta 2007 v Rusiji. Sliši na kratico AVBPM oziroma ljubkovalno ime Oče vseh bomb - kot odgovor na štirikrat šibkejšo ameriško MOAB oziroma Mater vseh bomb.

Ta vsebuje zgolj gorivno snov in nič oksidacijske - s tem pa se precej poveča gostota energije, ki jo ima tovrstno orožje. Da je lahko termobarično orožje učinkovito, mora najprej razpršiti gorivo v atmosfero. Za to poskrbijo navadna eksplozivna sredstva znotraj orožja. Če se pri tem gorivo segreje nad temperaturo samovžiga, začne pri širjenju in stiku s kisikom goreti.

Obstajajo pa tudi termobarična orožja, ki s prvo detonacijo pomožnega razstreliva zgolj razpršijo gorivo. To se zmeša z zrakom in tvori oblak, ki teče okoli objektov in prodre v stavbe. Smrtonosno mešanico nato vžge druga detonacija, kar povzroči ogromno eksplozijo na velikem področju, pri kateri se porabi ves kisik, zato je še posebej učinkovita znotraj stavb in drugih zaprtih prostorov, kot so jame.

Za razliko od prej opisanih učinkov pri eksploziji bomb pa so termobarična orožja nevarna tudi v primeru, ko oblak goriva ne eksplodira. Gorivo v tovrstnih bombah je velikokrat etilen oksid, katerega vdihovanje po navadi povzroči zastrupitev s smrtnim izidom.

Eksplozivno orožje pa je mogoče zasnovati tudi tako, da lahko preluknja več kot pol metra debelo jeklo. Čeprav je bil fenomen, ki to omogoča, znan že v 19. stoletju, pa se je šele sredi druge svetovne vojne pospešeno začelo razvijati eksplozivno orožje, ki bi lahko kljubovalo oklepom tankov.

Slednje je možno doseči tako, da v izstrelek namestimo jeklen stožec, ki gleda stran od tarče, za njim pa razstrelivo. Ko izstrelek zadene tarčo, se sproži detonator na konici izstrelka, ki povzroči detonacijo razstreliva. Eksplozija obrne stožec navzven in ustvari kovinski curek, ki poleti proti tarči in zaradi ogromne kinetične energije prebije zelo debel jeklen oklep ali pa betonski zid. Eksplozivno orožje s tako oblikovanim razstrelivom sedaj najdemo v vseh protitankovskih izstrelkih.

 

V strogem vojaškem smislu se kot bomba šteje le iz zraka odvrženo eksplozivno orožje brez lastnega pogona, ampak v nadaljevanju oddaje bomo govorili tudi o izstrelkih z vojnimi konicami in drugem eksplozivnem orožju. Najhitrejši način dostave bombe k tarči, ki ima tudi največji doseg in strateški potencial, je v glavnem preko zraka s pomočjo letal. Vojne konice so del orožja, kjer se nahaja eksploziv, in so lahko del prosto padajočih bomb ali pa izstrelkov z lastnim pogonskim sistemom. Vojne konice pa ne vsebujejo nujno samo eksploziva, ampak so lahko tudi samo biološko, kemično ali jedrsko orožje. O biološkem orožju smo že govorili v prejšnji oddaji, nekaj o kemičnem pa boste izvedeli v nadaljevanju oddaje. Jedrske energije in orožij se bomo lotili enkrat prihodnjič.

 

Natančnost eksplozivnega orožja je odvisna predvsem od načina dostave vojnih konic. V primerjavi s prosto padajočimi bombami, ki so se uporabljale med drugo svetovno vojno, se je sedaj precej povečala uporaba izstrelkov z lastnim pogonom, ki s pomočjo zaznaval, računalnikov in krmilnih mehanizmov popravljajo svoj let ali pa celo spreminjajo tarče. Najvidnejši primer tega so manevrirni izstrelki, kot so na primer ameriški izstrelki Tomahawk ali ruski H-55. Oboji so bili že uporabljeni v Siriji in so bili izstreljeni z ladij v Mediteranskem in Kaspijskem morju. Prepotujejo lahko tudi do 3000 kilometrov, pri čemer letijo izredno nizko, da se izogibajo prepoznavi z radarjem.

Sposobnost popravljanja leta pa imajo tudi bombe, ki so brez pogona in jih odvržejo letala. Te podobno kot manevrirni izstrelki s pomočjo navigacije GPS in uporabe giroskopov spremljajo svoj položaj ter s krilci popravljajo let. V zadnjih dvajsetih letih pa je prišlo tudi do razvoja bomb, ki lahko jadrajo tudi do 130 km daleč, če so odvržene z velike višine. To omogoča pilotom, da se držijo stran od manj zmogljivih protiletalskih sistemov.

Svojo uporabo v Siriji so doživele tudi kasetne bombe. To so eksplozivna orožja, ki vsebujejo precej manjših eksplozivnih teles, ki se pred padcev bombe na tla razpršijo in tako prizadenejo širše področje. 108 držav je leta 2008 v Dublinu podpisalo Konvencijo o prepovedi kasetnih bomb, med katerimi pa ni velikih proizvajalk orožja, kot so recimo ZDA, Rusija in Izrael. Problem kasetnih bomb je, da nek delež manjših eksplozivnih teles ne eksplodira, ti pa kasneje velikokrat poškodujejo civilno prebivalstvo - predvsem otroke, ki jih najdejo med igro.

 

Sedaj pa poglejmo, kako se znajdejo uporniki proti režimu in temna mavrica terorističnih skupin, ki prav tako rada ustvarja ognjemete v Siriji. V skoraj vseh sodobnih vojnih območjih se poleg vojaških izstrelkov in eksplozivov uporabljajo tudi improvizirane eksplozivne naprave, kakršne sestavlja opozicija Al-Assada.

Že kratica IED – improvised explosive devices nam pove, da se tovrstne eksplozivne naprave ne pojavljajo v eni sami obliki, njihova izvedba je namreč odvisna od namena uporabe. Uporniki naj bi uporabljali ogromno takšnih naprav, izdelanih iz predelanega orožja, ki so ga zasegli Assadovi vojski.

Improvizirane eksplozivne naprave se v vojnih področjih pogosto uporabljajo za uničevanje oklepnih vozil, denimo v obliki eksplozivnih penetratorjev. Tako v Iraku kot Siriji, je zabeležena uporaba IED v obliki cevi, napolnjenih z eksplozivom. Na koncu cevi je pritrjena konkavna bakrena plošča. Ob detonaciji se konkavni del bakrene plošče izboči in podobno kot pri protitankovskih konicah tvori koničasti projektil, ki odleti proti tarči in preluknja oklep vozil.

Improvizirane bombe so pogosto narejene iz debelih kovinskih cevi z eksplozivom, na katere položijo kovinske predmete, na primer žeblje, in vse skupaj oblepijo z lepilnim trakom. Ob detonaciji se kovinski premeti z visoko hitrostjo razletijo na vse strani in ljudem povzročijo strahotno škodo. Arsenal uporabljenih improviziranih eksplozivnih teles v Siriji zajema vse od ročnih granat, protioklepnih raketnih orožij in granat, ki jih s katapulti in z večjimi fračami streljajo proti svojim tarčam.

Samomorilski bombni napadi uporabljajo IED-naprave v obliki eksplozivnega pasu ali jopiča z dinamitom ali s plastičnim eksplozivom. Pri avtomobilskih bombah vozilo napolnijo z veliko količino eksploziva, ki ga ob samomorilskih napadih sprožijo ročno ali pa na daljavo z detonatorjem.

Detonacija eksploziva lahko poteka z vžigalnimi vrvicami, ki z gorenjem privedejo toploto do eksploziva. Lahko se zgodi zaradi priklopa višje napetosti, ki povzroči električni oblok ali iskro. Za detonacijo ob stiku s predmeti pa se uporablja udarne igle, ki fizično udarijo po netilni snovi, občutljivi na trenje.

Električni kontakt se lahko sproži s stikalom, časovnikom, daljšo žico ali pa preko različnih senzorjev. Ti so zmožni prepoznati radijske valove, ki jih lahko pošljemo tudi preko mobilnega telefona. Za slednje ponavadi uporabijo star telefon, v katerem odklopijo elektromotor, zadolžen za vibracije pri zvonjenju. Na te kontakte nato priključijo ojačevalec za povečanje signala, ki povzroči, da priključeno rele stikalo čez eksplozivo pošlje električni tok iz zunanje baterije.

Improvizirane eksplozivne naprave uporabljajo namreč vrsto različnih materialov. Eksplozivno sredstvo lahko nastopa v različnih kombinacijah, bodisi gnojila, smodnika, prosto dostopnih kemikalij, plina, ali vojaškega eksploziva.

IED-naprave so problematične predvsem zato, ker se pogosto uporabljajo v teroristične namene in v civilnih okoljih, kjer je veliko nedolžnih žrtev. To povzroča tudi velik psihološki pritisk, saj so tovrstne naprave dobro skrite in se pogosto nepričakovano sprožijo. Tudi bombe na časovnik seveda ne vsebujejo velikega LCD-zaslona, ki bi odšteval čas in vsem kazal čas do eksplozije.

Zato njihova uporaba večinoma upravičeno sproža strah pred terorističnimi napadi in povzroča zakonodajne spremembe na področju varnosti. Včasih tudi do absurdne mere kot na primer pri nedavnem incidentu v Teksasu, ko so štirinajstletnega Ahmeda Mohameda aretirali, ker je za znanstveni šolski projekt sestavil uro z velikim zaslonom in jo vgradil v kovček.

 

Dobrodošli nazaj v oddaji Radia Študent o eksplozivnem orožju, kjer smo predstavili različne vrste bomb. Sedaj pa vas bomo z eksplozijami seznanili pobližje in povedali, kaj točno ob njih doživlja človeško telo.

Eksplozije telo poškodujejo na načine, ki jih ne najdemo nikjer drugje v medicini. V vojnih razmerah zaradi njih nastane 80 odstotkov vseh poškodb. Pri eksploziji telo poškodujejo šrapneli, opekline, dušeči plini, biološke in radiološke kontaminante, odvisno seveda od sestave eksploziva. Poleg tega pride še do porušenja infrastrukture in dislokacije bližnjih oseb, ki udarijo ob predmete v okolici in ob tla. Načinov za poškodbo je torej veliko, omeniti pa moramo še najpomembnejšega, to je udarni val.

Udarni val najbolj poškoduje tiste dele človeškega telesa, ki vsebujejo največ zraka, ki je za razliko od človeških tkiv dobro stisljiv medij. Pojav opišimo na primeru pljuč, saj na tem organu največkrat nastane smrtna poškodba zaradi eksplozije oziroma udarnega vala. Ko skozi telo potuje val pozitivnega tlaka, ta močno stisne pljučno tkivo okoli njega. Sledi prehod nizkega tlaka ali relativnega vakuuma, ki tkivo nenadoma raztegne. Pri tem se tkivo in njegove žile raztrgajo, kar povzroči prenehanje delovanja pljuč in notranje krvavitve.

Če bi se znašli v tem nadvse neprijetnem položaju, pa tega procesa ne bi zaznali po opisanih korakih, saj običajno traja le nekaj 10 milisekund. Najverjetnejši učinek na naše telo, ki bi ga občutili, bi bila huda bolečina zaradi prehoda udarnega vala, ki stimulira bolečinske receptorje oziroma “nociceptorje” na površini in v globini celotnega telesa, ter dušenje zaradi poškodovanih pljuč. Poškodba možganov bi bila primerljiva s topim udarcem, ki pa ne povzroči niti smrti niti nezavesti, zato bi dušenje trajalo tudi do nekaj minut pri polni zavesti.

To je le najverjetnejši scenarij, obstaja pa še veliko drugih. Oseba lahko umre zaradi odpovedi srca, ki pri eksploziji sploh ni bilo poškodovano. Srčno-žilni sistem se na eksplozijo odzove nenavadno in na nepojasnjen način. Srce sprva zaradi prehoda udarnega vala skozi pljuča težje črpa kri, zato padeta njegova frekvenca in količina prečrpane krvi. Krvni tlak tako pade na zelo nizko vrednost. Žile po telesu se iz neznanega vzroka ne morejo odzvati s skrčenjem in pomagati srcu, da bi lažje delovalo, zato odpove.

Vse te dogodke pa skoraj vedno spremljajo poškodbe ušesa, ki je narejeno zato, da se odzove že na najmanjše spremembe zračnega tlaka. Bobnič se zato poškoduje že pri manjših eksplozijah, kjer tlak naraste do pol bara, medtem ko je za druge organe prag za poškodbe pri enem baru ali več. Težave s sluhom, piskanje v ušesu ali tinitus ter motnje v ravnotežju so danes težave, ki tarejo večino nekdanjih vojakov. Vzrok pa ni samo v poškodbi v ušesu, temveč tudi poškodbe slušnih, vestibularnih in drugih centrov v možganih.

Oči so pogosta tarča eksplozije, vendar v nasprotju s splošnim prepričanjem vzrok ni v udarnem valu, ki bi povzročil nenaden porast tlaka v očesu, saj je bil do zdaj opisan le en tak primer. Oči so veliko bolj občutljive na snovi, ki se sproščajo ob eksploziji, in na šrapnele kot preostala površina telesa.

Kot že rečeno poškodbe možganov zaradi udarnega vala praviloma niso hude. Kljub temu pa so tovrstne poškodbe, kjer lobanja ostane cela, v vojnih razmerah pogostejše od penetrantnih, kjer je na primer zaradi projektilov ali hudih udarcev zdrobljena tudi lobanja.

Udarni val ob bližnji eksploziji poškoduje možgane, ki so obdani z možgansko tekočino ali likvorjem, voda pa je podobno kot zrak bolj stisljiva od človeškega tkiva. Poškodba nastane tako, da možgani udarijo ob notranjost lobanje, podobno kot ob topem udarcu, vendar ima blaga poškodba možganov, nastala zaradi udarnega vala, hujše posledice kot enaka poškodba zaradi udarca. K njej namreč prispevajo tudi sile trenja, ki se ustvarijo med občutljivimi sosednjimi strukturami v možganih, ki imajo različno gostoto. Takšna poškodba možganov povzroči takojšnje težave ter lahko tudi več let po dogodku prispeva k nastanku telesnih in psihičnih motenj.

Običajna psihološka reakcija na preživetje bližnje, potencialno življenje ogrožajoče eksplozije je akutna stresna reakcija. Med te spada tudi granatni šok, za katerega se danes uporablja izraz bojna stresna reakcija. To reakcijo poznamo že od prve svetovne vojne. Vojaka namreč popolnoma onesposobi za delovanje, saj se ne odziva na okolico, v hujših primerih pa tudi izgubi sposobnost vida, sluha ali govora ter premikanja, se nekontrolirano trese in izgubi spomin. V zadnjem času več raziskav kaže, da bojna stresna reakcija ni le psihološkega izvora, saj so slikovne preiskave v več raziskavah pokazale edinstven vzorec poškodbe možganov.

Možgani po bojni stresni reakciji kažejo edinstven vzorec poškodovanih in odebeljenih nevronov, ki tvorijo obliko čebeljega satovja. Raziskave pa največ poročajo o povezavi med blastno poškodbo možganov in posttravmatsko stresno motnjo, ki nastane nekaj mesecev ali let po dogodku. Organska poškodba možganov morda pojasnjuje, zakaj se nekateri ljudje te motnje kljub dolgotrajnim terapijam nikoli več ne morejo znebiti.

 

Določena dejanja puščajo veliko hujše posledice kot običajne vojaške taktike, zato nekateri posegajo po manj konvencionalnih metodah, kot sta kemično ali biološko orožje, o katerem smo govorili v prejšnji oddaji. In ker opustošenje, ki so ga v Siriji za sabo pustile bombe, ni bilo dovolj, se je nekdo domislil uporabe živčnega strupa sarina.

 

Tako so bile 21. avgusta 2013 na Ghouto, predmestje Damaska, izstreljene rakete, ki so vsebovale kemično orožje. Sodeč po različnih poročanjih je umrlo med 180 in 1700 ljudmi, ni pa povsem jasno, koliko prebivalcev je bilo prizadetih, saj bodo lahko posledice vidne šele čez čas. Rakete so vsebovale sarin – gre za zelo hlapljivo snov brez vonja in okusa. Sarin je izjemno močan živčni strup, ki je smrtonosen že v mikrogramskih količinah, deluje pa tako, da encimom v sinapsi prepreči razgradnjo živčnega prenašalca acetilholina.

Kot vsi živčni prenašalci tudi acetilholin deluje v sinapsi, na stiku dveh živčnih celic. Ukaz iz možganov potuje tako, da se prenašalec vsakič veže na receptor naslednje celice. Posebnost acetilholina pa je v tem, da posreduje signale tudi med živčno in mišično celico, torej igra pomembno vlogo pri krčenju gladkih mišic, denimo mehurja. Bistveni člen tega edinstvenega sistema pa so encimi, ki prenašalce razgradijo in s tem preprečijo neprekinjen pretok signalov.

Če se v igro vključi sarin, ki je močan inhibitor acetilholin-esteraze - torej encima, ki razgrajuje omenjeni prenašalec - se tok signalov ne prekine, kar povzroči značilne simptome: nenadzorovani krči ter izločanje sline, urina in blata, solzenje, bruhanje. Smrt zaradi zadušitve nastopi v časovnem razponu od ene do 10 minut.

Sarin so leta 1936 odkrili Nemci, in sicer v tovarni pesticidov, s katerimi si deli podobno organofosfatno strukturo in način delovanja. Sarin se na encimu usede na vezavno mesto za acetilholin, vezavno mesto pa predstavlja prav aminokislina serin. Od tod podobnost med imenoma. Serin, nedolžna aminokislina, ter sarin, smrtonosen živčni strup.

Žrtve lahko reši le hitro vbrizganje dveh protistrupov – biperidena [bíperidena] in pralidoksima [prálidoksima], ki izničita učinke presežnega acetilholina. Manj učinkovit, a še vedno uporaben protistrup je atropin [atropín], ki je sam po sebi prav tako strupen. V naravi ga najdemo v listih in plodovih volčje češnje, v obliki kapljic pa ga kapamo v oči nekaj dni pred pregledom pri okulistu, saj širi zenice.

Posledice sarina se pri preživelih kažejo v nevroloških motnjah. Prizadetost živčevja se v primeru izpostavljenosti nosečnice kaže tudi na zarodku. Zato napad s kemičnim orožjem lahko zaznamuje več generacij.

Posledice uporabe živčnih bojnih plinov so prvič izkusili v 1. svetovni vojni, nato pa so se občasno uporabljali v Iraku, Iranu ter v posamičnih atentatih – tako so denimo pospravili enega izmed socialističnih nasprotnikov čilenskega diktatorja Pinocheta. Proizvodnja in uporaba kemičnega orožja sta bili dokončno prepovedani šele leta 1997, kar pa seveda ni zagotovilo, da se ne bosta ponovili. Saj vemo, v vojni je vse dovoljeno. Večjo težavo predstavlja shranjevanje sarina, saj je zelo nestabilen in razpade že ob stiku z vlago. Zato se uporabljajo bombe, ki vsebujejo samo sestavine, iz katerih pa ob eksploziji nastane smrtonosni sarin.

 

Kako izdelati bombo.

V prazno rumeno posodico kinder jajčka natresete nekaj gramov pecilnega praška, dodate žličko tople vode, posodico zaprete, jo pretresete in tečete stran.

To počnite le ob prisotnosti skrbnikov ali staršev. Za morebitne poškodbe pri procesu znanstvena redakcija ne odgovarja.

 

Poslušali ste oddajo Frequenza della scienca znanstvene redakcije Radia Študent. O eksplozivnem orožju smo govorili v sklopu oktobrskega in novembrskega fokusa Sirija. Če želite zvedeti še več o tej prelepi deželi, ki se je znašla v vrtincih vojne, obiščite našo spletno stran in nas poslušajte še naprej na frekvenci 89,3 megahertza. V sklopu znanstvene redakcije pa bomo v eni iz med naslednjih oddaj obdelali jedrsko energijo in orožje, sledi pa tudi oddaja o virtualni resničnosti, ki je v zadnjih nekaj letih zopet postala zelo aktualna.

Ne izdelujte in ne podpirajte uporabe bomb ter poslušajte modrosti misic z lepotnih tekmovanj!

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.