V četrtek, 12. maja, se je s koncem stavke belgijskih letaliških uslužbencev začela 24. mednarodna filozofska olimpijada v Gentu, v Belgiji, na temo vojne in miru. Organizirala jo je blagohotna armada mož in žena v upanju, da bi Minerva zaščitila mir in skenslala Marsa. Tako smo obujali spomin na padle v prvi in drugi svetovni vojni, obenem pa se s človeško modrostjo zbrali in složno izrazili nasprotovanje terorističnim napadom.

Letos se je olimpijade udeležilo skoraj 100 dijakov in dijakinj iz 45 držav s celega sveta. Vsa ta eksotika se je prvi dan zedinila v katedralski dvorani, podobni jedilnici iz Harry Potterja, v kateri se je odvil kulturni program. Na oder sta priskakljala pevka in harmonikaš, oblečen v kot nekakšno flamsko narodno nošo. Odpela sta par komadov za predstavitev gentsko-flamske dediščine, ki jo sveže zapečeno pravkar poslušate v ozadju. Med glasbenimi vložki se je obujalo spomin na mrtve in tiste zaslužene za to, da smo se lahko zbrali in minutno molčali. Potem ko je še gentska univerza pomežiknila vsem mladim nadobudnežem, se je procesija zaključila z evrovizijsko razglasitvijo držav in njihovih delegatov. Spet so nam najbolj ploskali Srbi in Hrvati, najmanj pa nekateri Belgijci, ki niso bili prepričani, kje Slovenija sploh je. Se je pa zato pojavil toliko bolj geografsko vešč indijski tekmovalec, ki v prostem času študira balkansko regijo, ker jo planira poleti obiskat s kolesom. Zgleda še ni slišal, da se je ta pot zaprla. Ko je odigrala še zadnja nota Lili Marleen, sem enega izmed ustanoviteljev filozofske olimpijade, nemškega gimnazijskega profesorja Gerta Gerharda, vprašal, kaj je glavni namen tega letnega dogodka.

Izjava

V tem duhu in sledeč motivacijskemu napisu na brošuri gentske univerze, ki je bojda kot naše misli – zanimiva zgolj, ko je odprta, sem začel premagovati državno-kulturne razlike. Imperativu družbene kritičnosti je še najbolj sledila grška dijakinja, ki mi je povedala, da je ogromno njenih sošolcev in sovrstnikov aktivnih članov Zlate zore. Sama analizira, da je razlog za to predvsem neuspešnost Sirize, nadaljno slabšanje stanja v državi in občutek mladih, da nacionalistična gibanja predstavljajo edino močno alternativo s prepričljivo agendo. Drugače so bili tekmovalci in tekmovalke večinoma usmerjeni v klasično ali analitično filozofijo, do olimpijade so se prebili po večstopenjski selekciji, zanimivo pa je bilo predvsem to, da v nekaterih državah filozofija kot predmet v srednješolskem učnem načrtu sploh ne obstaja. V Rusiji in nekaterih šolah v Belgiji imajo na primer enoten predmet humanističnih študij, v Litvi pa zgolj etiko, ki je ne nujno poučujejo profesorji filozofije, zato ta predmet predstavlja zelo raznolik način podajanja vsebin – od klasičnega verouka do filozofskih teorij o morali. Tovrstno reduciranje in združevanje filozofije in sociologije z ostalimi humanističnimi smermi v nekakšne družboslovne konglomerate je, po mnenju profesorjev in profesoric na olimpijadi, rezultat splošne predstave o filozofiji kot manj relevantnem predmetu v primerjavi z recimo naravoslovnimi. O tem je spregovoril tudi eden izmed belgijskih organizatorjev, srednješolski ravnatelj in profesor filozofije Pascal Vanhoecke, ko sem ga vprašal o financiranju in organizaciji letošnje olimpijade.

Izjava.

Povedal je tudi več o težavah pri organizaciji in posebnem namenu letošnje olimpijade.  

Izjava.

V pravkar slišani izjavi lahko razberemo dva različna vidika letošnje filozofske olimpijade. Po eni strani je organizacija tovrstnega letnega dogodka zelo pozitivna, saj veča popularnost filozofije in spodbuja povezovanje na tem področju. Kot svetovno tekmovanje, primerljivo z na primer olimpijadami iz biologije, matematike in fizike predstavlja način oziroma referenco za boj proti ukinjanju, reduciranju in izločanju humanističnih študij iz srednješolskih učnih programov. Po drugi strani pa, kot je razvidno iz drugega dela izjave in kulturnega spremljevalnega programa, zapada v apolitičnost in prazno humanistično držo, pri čemer ne aplicira teorije za analizo družbenih fenomenov, temveč se od njih distancira s pozivi k prepoznavanju naših skupnih človeških lastnosti proti silam, ki ogrožajo to imanentno človeškost. Filozofska olimpijada je torej znotraj svoje pedagoške namenskosti osnovana na ideologiji nadideološkosti. Predstavlja humanistično alternativo politično polariziranemu svetu z argumenti kot so »strnimo vrste, vsi smo ljudje«. Z ozirom na to tudi teorije ne obravnava kot nečesa, kar bi prispevalo k reševanju ali razumevanju političnih konfliktov in struktur, temveč kot diskurz onkraj razmer in okoliščin njegove lastne produkcije. Zgodovina se tu konča, avtorji so prepoznani kot večni, neodvisni od svojega časa, vedno relevantni. Filozofija torej v tem kontekstu ni kritika ideologije, poosebljene v družbenih strukturah, temveč ideologija pobega iz ideologije, k sklicevanju na samoumevno človeškost in razum, namesto analize tvorjenja subjektivitet.

Dvostranskost olimpijade se je kazala tudi v predavanjih, ki so potekala kot del izventekmovalnega programa na temo vojne in miru – od uporabe brezpilotnih letal v tako imenovanih sivih conah do kritike liberalizma in liberalne demokracije. Nobeno od predavanj, ki sem se jih udeležil, se ni dvignilo nad predpostavljeno samoumevnost pojmov svobode, terorizma in uporabe humanističnih ex machina zagovorov kot na primer »če človeško sožitje in liberalna demokracija nista možna, na svetu ni vredno živeti«. Vseeno pa je zlasti predstavitev kritik liberalizma poskušala shematizirati in razložiti široke implikacije, ki jih nosita pojma liberalizem in demokracija. Tako je kljub svojim končnim izpeljavam predavanje pravzaprav ponudilo orodja za analizo lastnih ideoloških postavk. In ravno v tem je pozitivni aspekt in potencial dogodka kot je filozofska olimpijada – predstavlja možnost srečanja dijakov in dijakinj z vsebinami in načini obravnave, ki pri drugih predmetih niso prisotni.

http://www.ipo2016.be/results/

https://www.facebook.com/jak.dijak