Vic in RIC

Vic in RIC

Oddaja
14. 6. 2016 - 7.30

Pred začetkom mature sem se bolj kot s samimi izpiti in njihovo težavnostjo obremenjeval z disciplinskimi protokoli, ki naj bi s strogo natančnostjo narekovali njihov potek. To se od januarske oddaje, ko sem predstavil nekatera pravila, do zdaj, nekaj dni pred začetkom ustnega dela mature, ni kaj dosti spremenilo. Skupaj z opredelitvami časa in prostora opravljanja ustnih izpitov, so bila nedavno izobešena tudi navodila za kandidate in šolsko izpitno komisijo. »Stoli in mize v izpitnem prostoru morajo biti postavljeni tako, da je enemu kandidatu omogočena priprava na ustni izpit, drugemu pa nemoteno odgovarjanje na vprašanja z izpitnega listka. Predsednik pokliče kandidata in ga identificira. Kandidat vstopi na poziv. Člani ŠIK morajo skrbeti, da je v prostoru mir in da je njihovo komuniciranje s kandidatom zgledno.« Vse mora torej biti kot se šika. Poleg nemogoče naloge zagotavljanja miru v učilnici, v kateri sta hkrati kandidat, ki se na izpit pripravlja, in tisti, ki ga medtem že oralno opravlja, pa mora »predsednik komisije zagotoviti, da se ustrezno uničijo zapiski kandidatov, ki nastanejo pri ustnem izpitu.«

Dijak postane kandidat v trenutku, ko ga komisija vpokliče in identificira, torej umesti v strukturo pravil, ki narekujejo opravljanje mature – ta umestitev je pravzaprav predpogoj za pristop k izpitu. Glede na natančnost odredb izpitnega centra, ki podrobno obravnavajo vse od uživanja snovi do njihovega izločanja, se zdi, da je enoznačno opredeljen vsak posameznikov gib in način njegovega oziroma njenega delovanja. Vendar pa se je tekom pisnega dela mature pokazalo prav nasprotno – čim bolj natančna in podrobna so pravila, več popravil je možnih. Namesto da bi bili podvrženi vsemogočni disciplini, se je pokazala njena pomanjkljivost, v smislu, da nikoli ne more vzpostaviti popolnega nadzora h kateremu stremi, saj se z vsako določitvijo odpira nova nedoločenost.

Najbolj drastičen primer tega zloma v disciplinskem aparatu se je pokazal ob pisanju eseja iz slovenščine, ko je dan pred izpitom ušel v javnost precej natančen približek navodil razpravljalnega eseja. Čeprav se do neke mere strinjam z državnim izpitnim centrom (RIC), ki je v izjavi za javnost zatrdil, da mu ni nič ušlo in je bilo to zgolj posrečeno naključje, ki ni bistveno vplivalo na potek izpita, pa mi je zdaj še toliko manj jasno, zakaj je potreben tako strasten nadzor in pregled straniščnih kotličkov, v katere bi dijaki lahko skrili prepovedane informacije.

Ta nezmožnost discipline, da bi delovala v popolnosti, ki si jo zadaja, prihaja najbolj očitno do izraza kakšnih 20 minut pred začetkom vsakega izpita, ko so kandidati najbolj napeti, obenem pa je naše gibanje najnatančneje normirano. Rezultat tega so lahko neumestna vprašanja, ki zgolj izražajo živčnost, kot na primer »ali je minca mojega šestila lahko daljša od enega centimetra« ali pa odprtje možnosti za smešenje samega sistema, ki te razmere vzpostavlja. Primer tega je, ko se zgodi, da kljub strogi časovni opredelitvi kazalec na uri stoji točno med dvema minutama ali ko eden izmed dijakov vpraša, če mora dvigniti roko, da lahko dvigne roko. Tovrstni dogodek pravzaprav izpostavi nujnost popravljanja pravil – popravil, obenem pa je v dani situaciji komičen, ker sprosti siceršnjo napetost. Humor tukaj ne predstavlja neke revolucionarne zmožnosti zatiranega, temveč nekaj potencialno subverzivnega, nekaj, kar ošibi oblastna razmerja, čeprav njegov pojav omogoča prav pomanjkljivost same oblasti oziroma discipline, ki jo ta oblast skuša vzpostaviti.

Tovrstno smešenje pravil oziroma trollanje oblasti pa ima lahko različne učinke. Ti so v veliki meri odvisni od odziva osebe, ki v danih okoliščinah zastopa avtoriteto – v primeru mature, sta to nadzorna učitelja. Na dogodek, ki karikira disciplinske mehanizme tako, da izpostavi njihovo bizarnost, se zastopnik avtoritete lahko odzove na različne načine. Prvi je ta, da stopi na stran tistega, ki smeši oblast, saj se z njo ne identificira, temveč prepozna paradoksalnost protokolov, ki jih mora kot zastopnik avtoritete izvajati. Primer tega je profesor oziroma profesorica, ki se norčuje iz tega, da mora dijake spraševati za osebne dokumente, ali pa v situaciji nenatančne ure začne diskusijo o pomenu časa. Pri tem smešenju in odzivu nanj torej pride do spoznanja, da je tudi zastopnik podrejen oblasti, ki naj bi jo izvajal, in posledično do izenačitev pozicij moči med nadzornikom in nadzorovanim. Rezultat te spremembe pozicij v odnosu do oblasti je omilitev pravil in določb – dijaku oziroma dijakinji ni več merjen čas, ki ga preživi na stranišču, kar naenkrat ima lahko na stolu obešeno oblačilo, plonkanje, ki se je pred tem zdelo nemogoče, se spet vrača v igro itn. Seveda pa to smešenje ni revolucionarno na način, da bi proizvedlo popolno odpravo teh pravil in vlog.

Drugi, nasproten možen odziv je zatiranje humornega dogodka. Avtoriteta brani oblast, ki jo pooseblja, namesto, da bi sodelovala pri njenem smešenju. Zanimivo je, da deteritorializiranega kandidata poskuša vpoklicati nazaj v strukturo pravil s pozivi kot so »nehaj se zafrkavati« in »nehaj filozofirati«. V dani situaciji sta karikiranje in prevpraševanje disciplinskih mehanizmov izenačena, saj oba načina delovanja – zafrkavanje in filozofiranje - rahljata rigidnost postavljenih predpisov.

Humor pa lahko uvede in se ga poslužuje tudi oblast, pri čemer se ta smešnost bistveno razlikuje od prejšnje, saj pravzaprav služi kot sredstvo proti pojavljanju subverzivnega humorja. Najboljši primer tega je figura pokroviteljske avtoritete. Nadzorni profesor oziroma profesorica fura imidž »kul oblasti«, ki hoče ustvariti vtis materinskosti disciplinskega aparata. V ta namen svoje odredbe opremi z domnevno prikupnimi besednimi zvezami, kot na primer »sej vi ste itak brihtne buče« in toplim cinizmom: »pazte, da ne boste šifre nalepili tam, kjer piše ocenjevalec, ker to zaenkrat še niste, he he«. To pa je pravzaprav najbolj mačehovski odnos do smešenja - zatira namreč možnost smešenja samega, saj opredeli in si prilasti polje humornega. S tem, ko avtoriteta uvede svojo šaljivo, kul, dobrohotno, cinično podobo lahko vse provokacije, uperjene zoper pravila, odpravi v pokroviteljskem slogu. Ko torej dijak nadzornega učitelja vpraša »Kako boste nadzorovali mojo defekacijo?« mu avtoriteta lahko ponudi plenico. Tako je smešenje disciplinirano s smešenjem samim. Da bi bilo trollanje sistema sploh mogoče, bi moral torej kandidat sprovocirati nadzornega učitelja do te mere, da bi avtoriteta v svojem ne-kul, živčnem odzivu na to provokacijo izgubila svoj zafrkantski imidž.

Humor gre torej razumeti kot mikropolitično dejanje ali dogodek, ki ne nujno prinaša revolucionarnih sprememb, omogoča pa rahljanje oblastnih razmerij v smislu profanacije odnosa med disciplinskim aparatom in subjektom, nad katerim je disciplina izvajana. Z drugimi besedami, karikiranje in vulgarizacija pravil nadzorovanemu dopuščata, da si izbori gibanje, ki ni več tako strogo opredeljeno kot naj bi sicer bilo. Po drugi strani pa med potikanjem po pravilnikih tudi sam humor postane duhamoren.

 

https://www.facebook.com/jak.dijak

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.