Akademiki za mir
Da turški predsednik Erdogan svojemu ljudstvu vlada z železno roko, izvaja cenzuro in represijo tako v virtualnem kot realnem svetu, podtika bombe, za katere nato obtoži svoje nasprotnike – da skratka državi, ki si na vse pretege želi v Evropsko unijo, vlada avtokracija, je dandanes jasno že skoraj vsakemu, zgolj evropskim birokratom ne. Jasno je tudi nekaj več kot 4400 prominentnim akademikom tako v Turčiji kot širom po svetu, ki so se v te namene združili pod sloganom “Akademiki za mir” ter pripavili peticijo, s katero želijo opozoriti na in ustaviti teror, ki ga turška država izvaja nad svojim ljudstvom. Med podpisniki peticije je bilo moč zaslediti marsikatero svetovno znano ime, kot na primer Slavoj Žižek, Noam Chomsky, Judith Butler, Etienne Balibar in David Harvey, vsi skupaj pa so Turčijo obtožili državnega terorizma. Med drugim Turčiji očitajo kršitev tako lastnih kot mednarodnih zakonov, saj na primer nad svojim ljudstvom na jugovzhodu uporablja težko artilerijo, ki bi sicer lahko bila uporabljena zgolj v vojnem stanju. S svojimi dejanji Turčija državljanom krši osnovne pravice in svoboščine, kot so recimo pravica do življenja, svobode in varnosti.
Erdogan se je na objavo peticije hitro in ostro odzval. V govoru je akademike označil za podpornike terorizma in posledično državne sovražnike, ki morajo po njegovem mnenju biti hipoma kaznovani. Za njegovimi obtožbami seveda ni nikakršnih dokazov. Govorili smo s turškim novinarjem Ragipom Duranom:
Mnogim podpisnikom grozi izguba službe in kazenske obtožbe, poleg tega pa so se na vratih kabinetov akademikov začeli pojavljati rdeči križi in grozilna pisma. Nadaljuje Ragip Duran:
Provladni profesorji so tudi spisali peticijo, v kateri podpirajo vlado in vojsko, a peticija ni imela večjega vpliva. Več o tem novinar Duran:
Odziv Sveta za visokošolsko izobrazbo je v precejšni meri odmev Erdoganovih besed. Podpisnike so obsodili podpore terorizma in zagotovili, da bodo, seveda v okviru zakona, naredili vse potrebno, torej se bodo sestankovali z rektorji, dekani in meduniverzitetnimi komiteji. Tako kot je v svojem govoru poudaril Erdogan, je tudi Svet opravičeval pregon tako imenovanih 'akademskih teroristov' v imenu varnosti državljanov, kar je bistvena in glavna naloga države.
Turški akademiki so se na odziv Erdogana in Sveta za visokošolsko izobrazbo hitro zganili in ju obtožili napada na svobodo izražanja, ki je zadnje čase v Turčiji precej na udaru. Nekateri podpisniki celo primerjajo nedavne dogodke s tistimi, ki so se zgodili po državnem udaru 12. Septembra leta 1980, ko so brez sodniške odločbe z univerze odpustili 150 uslužbencev.
Prav tako zanimiv pa je tudi odziv ameriške ambasade, ki v izjavi sicer izraža zaskrbljenost glede aretacij akademikov, hkrati pa stališča, zavzeta v peticiji, med vrsticami označuje kot kontroverzna in nepopularna.
Zaskrbljujoči, vendar ne presenetljivi, pa so tudi mlačni odzivi Združenih držav in Evropske unije. Jasno je, da bo ostalo le pri zaskrbljenih izjavah, ki na delovanje Turčije pač ne bodo vplivale. Tako Evropa kot tudi Amerika sta preveč odvisni od Turčije, da bi si upali ostreje obsoditi dogajanje in zahtevati ustavitev preganjanja akademikov. Za ZDA je pomoč Turčije pri boju proti IS in uveljavljanju lakomnih geopolitičnih apetitov nepogrešljiva, za Evropo pa je Turčija nepogrešljiva pri reguliranju in zaustavljanju vala beguncev. O tem smo povprašali novinarja Ragipa Durana:
Poslušajmo še, zakaj Turčija ne posluša nasvetov Evrope in očitno krši osnovne kriterije, ki bi jih morala izpolnjevati za vstop v EU. Komentira Ragip Duran:
Za konec nas je zanimalo, kam se v vso to zgodbo umešča kurdsko prebivalstvo. Za mnenje smo povprašali kurda Hevala:
Usoda kurdskega predbivalstva je torej v kurdih samih. Peticije, ki jih podpisujejo v svoje kroge zaprti akademiki lahko, kot smo slišali, imajo več negativnih učinkov kot pozitivnih. Prihodnost torej leži v kurdskih rokah in samo od njih je odvisno, kakšno prihodnost si bodo izborili.
»Biji kurdistan« pravita Andrej in vajenka Ana.
Dodaj komentar
Komentiraj