AKADEMSKA TIŠINA PO BOLONJSKO

V torek, 9. decembra, je na pobudo Visokošolskega sindikata Slovenije na Filozofski fakulteti v Ljubljani potekala javna razprava o novih varčevalnih ukrepih. Na razpravi so sodelovali člani Visokošolskega sindikata Slovenije Gorazd Kovačič, Luka Omladič in Mojca Kovač Šebart ter vodstvo Filozofske fakultete na čelu z Martinom Germom, ki je govoril v imenu, zaradi bolezni odsotne, dekanje. Kamen spotike so bili predvsem varčevalni ukrepi Filozofske fakultete, ki so stopili v veljavo novembra 2014, in bodo zaradi novega načina izplačevanja pedagoških nadobremenitev močno posegli v plače zaposlenih. Katere so največje bojazni sindikatov, nam pove predsednik visokošolskega sindikata Univerze v Ljubljani, Gorazd Kovačič.

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Ti ukrepi naj bi stopili na žulj že tako najbolj obremenjenemu kadru na fakulteti: asistentom, lektorjem, docentom in izrednim profesorjem na asistentskih delovnih mestih. Omenjeni že sedaj delajo nad dovoljenimi obremenitvami.

Med drugim sindikate skrbi, da z uvedbo novih varčevalnih ukrepov obstaja možnost, da bi se določene delovne obveznosti plačevale premalo ali nasploh ostale neplačane. Izpostavili so predvsem predloge, ki obračunsko vrednotijo predavanja, pri katerih bi bilo manj kot 10 študentov, kot izvedbo konzultacij. Te očitke je vodstvo fakultete ostro zavrnilo in označilo za nesporazum, oziroma kar za dezinformacije. Prodekan Martin Germ je pojasnil, da se vodstvo zaveda težav, ki izvirajo iz neenakih pravic akademskih delavcev. Obenem si prizadeva izogniti težavam in dodatnemu varčevanju, ki bi poseglo v delavske pravice in v samo kvaliteto izvajanja študijskih programov. Ker ima vodstvo zožen manevrski prostor, mora sredstva uporabljati racionalno.

Vodstvo Filozofske fakultete se je s sindikatom strinjalo, da problem financiranja obstaja in da optimalne rešitve, ki bi bila zadovoljiva za vse, ni. Na tem mestu prodekan Predrag Novaković predloži nekaj številčnih dejstev.

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Očitne nejasnosti med zaposlenimi na isti fakulteti, ki le na videz stojijo na nasprotnih bregovih, so po mnenju vodstva fakultete le še ena izmed negativnih posledic bolonjske reforme. Študijski programi, preoblikovani z bolonjsko reformo, naj bi bili po mnenju vodstva s strani nekaterih pedagoških delavcev izvajani netransparentno in posledično neustrezno. Predrag Novaković:

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

//////////////////////////////////////

Sindikati predlagajo, naj bodo prihodnji ukrepi podkrepljeni z akti, ki bi onemogočali subjektivne razlage zakona. S tem bi se vsaj deloma izognili prej omenjenemu manku transparentnosti.

Kljub vsemu dejstvo ostaja: denarja na fakulteti ni, Univerza in Ministrstvo pa rešitev vidita izključno v varčevanju.

Še vedno globoko vpeti v tako imenovano kulturo krize očitno ne poznamo alternative večnemu varčevanju, rezanju in odrekanju osnovnim pravicam. Asketsko se uklanjamo dogmatični ideologiji varčevanja, ki z veseljem destruktivno lomasti po javnem sektorju, katerega pomemben del je javno in brezplačno šolstvo. Sredstva, ki jih Univerza dobi so vsako leto manjša, med fakultete pa se le-ta razdelijo neproporcionalno. Tako dobijo večji kos pogače fakultete z bolj tržno usmerjenimi programi. Filozofska fakulteta pa je v tem primeru soočena s konstantno eksistenčno grožnjo. Če se omenjena ustanova ne bo prilagodila trgu, ponotranjila logike kapitala ter se posledično po njej ravnala, je obsojena na propad.

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Odnos neoliberalne države do humanistike je očitno netovariški. Poleg že utečene prakse vse večje komercializacije programov je zdaj na udaru še preživetje nekaterih oddelkov. Na ta način se pri nas vestno opravlja naloga periferne države, katere funkcija je skrb za razvoj aplikativnih študij, ki de facto ne omogočajo razvoja, saj le reproducirajo že obstoječe. Medtem se bazične znanosti degradira ter se jih prepušča državam centra. To delovanje povzroča reproduciranje obstoječih odnosov moči med državami.

Kaj lahko storimo na lokalni ravni? Eno od možnosti nam na razpravi ponudi Mojca Kovač Šebart.

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Prelaganje odgovornosti z Ministrstva na Univerzo in vse do fakultete lahko pripelje, kot smo videli na dotični razpravi, do nepotrebnih konfliktnosti med akterji, ki so v resnici pravzaprav na istem. Situacija je v obstoječih okvirih nerazrešljiva in posledično nujno konfliktna. Potrebna je akcija in ne, kot se izrazi tudi Mojca Kovač Šebart, tišina. Moči bi se moralo usmeriti v produciranje rešitev za nastalo situacijo, namesto da se delovanje usmerja v krčenje že tako prizadetih in oškodovanih področij. Če se bo problematika še naprej razreševala na področju posameznih fakultet in ne na področju celotne Univerze, se lahko poslovimo od nekaterih oddelkov in počasi tudi od brezplačnega visokega šolstva. Oddelki pač lahko obstajajo še na en način, ki ni zagotovljen s financiranjem iz državnega proračuna, s šolninami.

V globinah akademske tišine sta vedno manj financirana vajenca Tine in Staša.