Akademske elektronske baze
Pokaži mi študentski lajf hek, ki si ga enkrat po naključju videla, zdaj pa je nezavedna praksa v tvojem življenju. Samo da ni hek, pač pa predvidena raba sistema, za katerega različne javne ustanove in agencije namenijo več milijonov evrov letno, da lahko me potem vseeno po nepotrebnem Sci-hubbamo svojo pot do diplome, magisterija in doktorata.
V današnji oddaji Kaj pa univerza se bomo sprehodile čez akademske elektronske baze, dostop do katerih nam pripada s članstvom v knjižnicah in s študentskim statusom. Premalo namreč vemo, kaj vse obstaja, kako javne ustanove izbirajo svoje investicije in kako nam lahko različna orodja pridejo prav pri študiju in raziskovanju.
Univerza v Ljubljani sodeluje v konzorcijih, ki sklepajo pogodbe z mednarodnimi znanstvenimi založniki in tako zagotavljajo dostop do publikacij in baz. Za našo današnjo oddajo so povedali, da letni znesek deleža Univerze v Ljubljani z DDV v slovenskih konzorcijih za pogodbe z največjimi mednarodnimi znanstvenimi založniki ocenjujejo na 2,5 milijona evrov. Ob tem večino zneska krije Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije na podlagi vsakoletnega javnega razpisa za sofinanciranje nakupa mednarodne znanstvene literature, medtem ko nakup študijske literature in specializiranih znanstvenih revij ter baz v večji meri plačajo fakultete članice UL.
Kako pa se določa, dostop do česa naj zakupijo? Na UL so pojasnili, citiramo: »O nakupu študijske literature in specializiranih znanstvenih revij ter baz odločajo in ga izvedejo članice UL glede na sezname obvezne in priporočene študijske literature ter predloge študentov, visokošolskih učiteljev in raziskovalcev.« Konec citata.
Verjetno najkoristnejši naslov za pregledno iskanje znanstvene in strokovne literature je tako Digitalna knjižnica Univerze v Ljubljani ali DiKUL. Ta namreč združuje dostop do cele množice baz, kot so Nature, Oxford University Press, SAGE Publications in JSTOR.
Vse slovenske javne raziskovalne organizacije imajo dostop tudi do baz Web of Science in Scopus. Obe bazi podatkov zajemata več tisoč istih publikacij in revij ter določeno število teh, ki so dostopne le preko ene ali druge. Na splošno se glede na obseg baze Scopus zdi boljša izbira za iskanje, a nikoli ne škodi preveriti obeh. Tudi na splošno namreč velja, da se vnosi in dostop med posameznimi bazami zelo pogosto podvajajo, tako da je izbiro baze smiselno prilagoditi tematiki in namenu iskanja.
Če je vaše iskanje bolj tematsko specializirano, imajo knjižnice na fakultetah članicah UL tudi druge podatkovne zbirke. Tako lahko na Icondi najdete znanstveno in strokovno literaturo s področja gradbeništva in arhitekture, na eKumbi prebrskate arhiv gledaliških in filmskih kreacij AGRFT-ja, na PeFprints pa se spoznate z akademskimi in umetniškimi izdelki študentske in profesorske populacije Pedagoške fakultete UL. Verjetno bolje poznana, a zato nič manj uporabna baza je tudi Repozitorij Univerze v Ljubljani, ki nudi pregled diplomskih, magistrskih in doktorskih del, ki so nastala na univerzi, mnoge od fakultet članic pa vzdržujejo tudi svoje lastne spletne baze zaključnih del in seminarskih nalog. Enako seveda velja tudi za fakultete Univerze v Mariboru in Univerze na Primorskem.
Kako se najbolje znajti v tej množici baz in portalov, pojasni Mojca Kotar iz univerzitetne službe za knjižnično dejavnost.
Če niste prepričane, ali ima vaša fakulteta kakšno bolj specializirano bazo informacij, za katero še ne veste, se splača pobrskati po statističnih podatkih o visokošolskih knjižnicah, ki jih vsako leto objavlja BibSiSt, spletni portal s statističnimi meritvami pod taktirko Nacionalne univerzitetne knjižnice. Ali pa potrkati na vrata fakultetne knjižnice in vprašati, tudi to baje deluje.
Tako, pa smo se okvirno pregrizle čez kaj in kako. Morda je zdaj smiselno nasloviti še zakaj. Prednosti uradnih baz akademskih virov za študentko je namreč kar precej, kot pojasni Mojca Kotar:
Direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani ali CTK, Miro Pušnik, razloži, zakaj študentska uporabnica ni edina, ki ji takšne informacijske baze koristijo, temveč ima sistem velik pomen tudi za vzpostavljanje širšega znanstvenega korpusa literature in omogočanje manj izkoriščevalskih objav znanstvenicam.
Ob tem Pušnik razloži še, da je tudi dostop do piratskih spletnih baz lahko pogojen z uradnim zakupom informacijskih baz na nacionalni ravni.
Univerza in knjižnice stremijo k uvedbi čim večjega števila odprtodostopnih virov in mehanizmov, študentki pa poskušajo uporabo teh baz približati tudi z organiziranimi predstavitvami uporabe baz in elektronskih virov v organizaciji knjižnic, ki so članice UL, ter Narodne in univerzitetne knjižnice. Če vam posamezna baza podatkov dela težave, se lahko tako oglasite na enem od teh izobraževanj ali pa, kot omenjeno že prej, potrkate na vrata svoje izbrane knjižnice in za rokav pocukate »your friendly neighbourhood knjižničarko«.
Dodaj komentar
Komentiraj