S prvim januarjem letos je začela veljati novela zakona o davku na dodano vrednost, ki uvaja znižanje davka za knjige in druge publikacije tako na fizičnih kot elektronskih nosilcih. V Sloveniji trenutno veljata splošna stopnja DDV-ja, ki znaša 22 odstotkov, in znižana v višini 9,5 odstotka. Slednja je do konca minulega leta veljala tudi za knjige, časopise, brošure in druge publikacije.  

Razprave o znižanju davka na knjige in ostale publikacije so se v slovenskem prostoru odvijale že kar nekaj časa, junija lani pa so poslanci državnega zbora v parlamentarni postopek vložili predlog novele zakona za vpeljavo dodatne nižje stopnje DDV-ja v višini 5 odstotkov. Pod predlog so se podpisali vsi poslanci.

Slovenija se je leta 2020 tako pridružila 12 državam članicam Evropske unije, ki že imajo DDV na knjige in ostale publikacije znižan na do 6 odstotkov. Treba je poudariti, da se je posebna, 5-odstotna stopnja DDV-ja v Sloveniji uveljavila več kot desetletje po pobudi, da knjige pravzaprav sploh ne bi bile obdavčene. Vendar trenutno evropska zakonodaja ničelnega davka ne dopušča. Kljub temu da je januarja znižan davek na knjige bolj ali manj uspešno stopil v veljavo, vlada dodaja, da bodo z Evropsko komisijo začeli pogajanja za neobdavčene knjige in brošure.

Omenjeni ukrep znižanja davka naj bi po besedah poslancev pripomogel narediti slovensko besedo bolj dostopno oziroma poceni in s tem spodbuditi bralno kulturo. Da je stanje bralne kulture v našem prostoru zaskrbljujoče, kažejo statistični podatki. Mednarodna raziskava PISA 2018 je pokazala, da so slovenski 15-letniki na področju bralne pismenosti sicer nad povprečjem članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj, vendar je med slovenskimi dijaki občuten padec pismenosti v primerjavi z enako raziskavo, izvedeno leta 2015. 

Zaskrbljujoč pa ni zgolj upad bralne kulture, temveč tudi razpolovitev prometa založniške panoge v času krize – z nekdanjih 120 milijonov evrov je ta padel na 60 milijonov evrov. Prav tako so se skoraj za tretjino znižale tudi državne subvencije, ki jih Javna agencija za knjigo oziroma JAK podeljuje izbranim knjižnim naslovom. Razpoložljiva sredstva za odkup knjig so se v obdobju desetih let razpolovila tudi v splošnih knjižnicah, ki so velik in pomemben kupec vseh vrst gradiv. Naglo upada tudi naklada tiskanih časopisov. Med letoma 2012 in 2016 se je zmanjšala za več kot četrtino. 

Pa vendar upad tiskanih medijev in knjig smiselno sovpada z obdobjem digitalne dobe in procesom digitalizacije. Z razvojem interneta, aplikacij in socialnih omrežij so se razvile tudi elektronske knjige in elektronski portali, na katerih tako časopisne kot tudi radijske in televizijske hiše dnevno objavljajo izbrane prispevke. Kar je dostopno na internetu, je pogosto brezplačno. 

Branje spletnih izvodov časopisov in elektronskih knjig je priročnejše kakor branje fizičnih izvodov z več vidikov – knjig in časopisov ni treba prenašati s seboj, hkrati pa elektronski zasloni poskrbijo za primerno svetlobo tudi zvečer. Branje natisnjenih besedil bi bilo tako v temnih, neosvetljenih prostorih – kot je na primer večerna vožnja z avtobusom – nemogoče. Pomemben dejavnik pri izbiri elektronskih zapisov je prav tako prilagodljiva velikost črk, ki olajša branje starejšim in slabovidnim. Ali je torej zamenjava tiskanih knjig in časopisov z elektronskimi zares povzročila upad bralne kulture?

Z nižjo obdavčitvijo čtiva želijo poslanci vplivati na večjo dostopnost knjig, vendar kljub vsemu ni nujno, da bodo knjige v knjigarnah pravzaprav sploh cenejše. Prav lahko se zgodi, da bodo založniki zvišali davčno osnovo in bo tako cena knjige ostala enaka, le da bo država pobrala manj davka. Založniške hiše se sicer zavezujejo, da bodo prihranjena sredstva uporabile strogo namensko, kako natanko pa, ostaja njihova izbira. 

Po ocenah Javne agencije za knjigo bi z uveljavitvijo novele lahko srednje velike založbe, ki izdajo med 30 in 50 naslovov letno, prihranile okoli 15.000 evrov. Prihranjeni denar bi sicer po besedah Čanderja, direktorja in odgovornega urednika založbe Beletrina, bilo možno porabiti za večjo profesionalizacijo dela avtorjev in drugih sodelavcev, vključenih v nastanek knjige. Vendar ni možno z gotovostjo trditi, ali se bo denar, ki bi ga z dvigom davčne osnove založbe lahko privarčevale, zares namenil za večjo profesionalizacijo dela.

Cene knjig se tako kljub znižanemu davku ne bodo drastično znižale – če se sploh bodo, državni proračun pa bo na letni ravni prikrajšan za skoraj osem in pol milijona evrov. Cene se namreč oblikujejo na podlagi delovne sile, povpraševanja in drugih dejavnikov. V ceno knjige so poleg DDV-ja vključeni tudi znesek avtorskega honorarja, oblikovanje, tisk, vezava, distribucija … Na to, da so lahko cene knjig včasih očitno višje, kot bi bile primerljive knjige v tujini, pa vpliva predvsem majhnost slovenskega trga. Prav zaradi njegove izrazite majhnosti prihaja do pomanjkanja pritiska tržne konkurence, ki sicer uspešno niža ceno knjig na večjih tujih trgih. Očitno je, da so tuji trgi in tam prodane naklade precej večje. Slovenske knjige bodo tako kljub znižanemu davku in možni pocenitvi v primerjavi z razmerami na tujih trgih še zmeraj ostale drage.

Ali je znižanje in želena ukinitev davka na čtivo pravi način za povečanje bralne pismenosti? Vsekakor je pozitivna spodbuda za kvalitetnejše knjižne produkcije, vendar kvalitetna knjižna produkcija ni dovolj za dejanski dvig bralne pismenosti. Morda bi bil za povečanje ravni branja tako med mladimi kot tudi starejšimi primeren kakšen drugačen, nedavčni javnofinančni instrument, ki ne bi v tolikšni meri omejil dotoka denarja v državno blagajno. 

Kakšen bi bil ta nedavčni javnofinančni instrument, pa je zgolj vprašanje iznajdljivosti. Morda bi država lahko posegla na področje knjižnic in njihovih članov. Za državljane, ki v preteklih letih niso bili včlanjeni v nobeno knjižnico, bi lahko za obdobje začetnega leta ali dveh uvedli nižjo članarino - ali pa članarine sploh ne bi bilo. Tako bi se denar namenjal izključno za zviševanje bralne pismenosti tistih, ki resnično najmanj berejo.

Kljub vsemu je od spremembe davčne stopnje upravičeno pričakovati, da bo dvignila število letno prodanih knjig in časopisov. Morda pa znižanje davka na dolgi rok niti ne bo prineslo cenejših knjig, temveč izboljšanje položaja avtorjev in založnikov. Seveda zna do višjih honorarjev za avtorje in ostale producente priti zgolj, če jim bodo založbe namenile presežek dobička, ki se bo z znižanjem davka tako lahko stekal v njihove blagajne.

O novem zakonu je razmišljala vajenka Anja.