V torek je Center za študij edukacijskih politik v okviru Šolskega seminarja gostil mednarodno priznano norveško raziskovalko, profesorico Åse Gornitzka. Profesorica prihaja z Univerze v Oslu, kjer se ukvarja z evropskimi politikami izobraževanja in raziskovanja. Osredotočila se je predvsem na temo upravljanja univerze. Govorila je o napetosti, ki zaradi vse večje profesionalizacije upravljanja vlada znotraj vodilnih evropskih univerz. Drugače rečeno, kako novi načini vodenja univerz vplivajo na resnično avtonomijo akademske skupnosti.

Zadnja leta smo tako v Evropi kot tudi drugod po svetu priča vztrajnim poskusom reformiranja visokega šolstva. Zakaj do tega prihaja, Åse Gornitzka razloži s sledečimi besedami:

Izjava v posnetku

A razlaga o vzrokih reform v terciarnem izobraževanju deluje poenostavljeno. Predpostavlja namreč, da se v preteklosti nismo soočali z velikimi družbenimi spremembami, do katerih bi se morala univerza opredeljevati. Ključna sprememba v odnosu družbe do univerze je ta, da v isti sapi goji nasprotujoča si pričakovanja: družbeno kritičnost in podreditev zahtevam trga. Logika slednjega se kaže tudi v razumevanju družbene kritičnosti kot produkta, ki ga mora univerza podati, da upraviči svoj obstoj.

Visokošolske reforme naslavljajo predvsem vprašanje avtonomije univerze ter izboljšanje njenega institucionalnega upravljanja. Na kakšnih predpostavkah te reforme temeljijo oziroma kakšna je njihova agenda razloži Åse Gornitzka:

Izjava v posnetku

Profesorica se je v svoji raziskavi spraševala, kako večanje obsega profesionalnega upravljanja univerze vpliva na prakticiranje njene notranje avtonomije. V raziskavo je bilo vključenih 8 evropskih univerz, ki se uvrščajo visoko na šanghajski lestvici. Gre za univerze, ki se nahajajo v večjih urbanih središčih in imajo v svojem okolju dolgo tradicijo in ugled kot izobraževalne ustanove. Večina dosedanjih raziskav, ki prevprašujejo avtonomijo univerze, temelji na preučevanju pravnoformalnih dokumentov, ki definirajo delovanje univerze. Åse Gornitzka razloži, zakaj slednji pravzaprav ne dajejo vpogleda v dejansko stanje avtonomije univerze:

Izjava v posnetku

V kolikor se vodstvo univerze odloči reforme tudi implementirati, se omenjena nesoglasja kažejo predvsem na oddelčni ravni univerzitetnega delovanja, saj pride na tej točki hierarhične lestvice pogosto do navzkrižja interesov akademskega sveta in vodstva univerze. In kakšne so prve očitne posledice reform?

Izjava v posnetku

Raziskavo, v kateri so preučevali stanje avtonomije na področju raziskovanja in politike zaposlovanja na univerzi, so izvedli na petih vsebinsko zelo raznolikih oddelkih prej omenjenih univerz. Več o tem Åse Gornitzka pove:

Izjava v posnetku

Razhajanja med uradnimi zahtevami in prakso znotraj univerze pridejo močno do izraza prav pri procesu zaposlovanja novih kadrov. Profesorica izpostavlja pomembnost zaposlovanja akademskega osebja zgolj zaradi uspešnosti na področju raziskovalne dejavnosti univerze. Pri tem pedagoške dejavnosti, ki je poleg raziskovanja ena pomembnejših nalog univerze, sploh ne omenja. To je predvsem odraz ambicij vodilnih evropskih univerz. Vendar glavni motiv ne leži neposredno v finančnem prilivu, ki jih uspešne raziskave prinašajo univerzam. V igri je predvsem vprašanje prestiža:

Izjava v posnetku

V luči reform na področju visokega šolstva, ki gredo v smer večanja avtonomije univerz in hkratne profesionalizacije vodenja teh istih ustanov, ostaja vprašanje o avtonomiji univerze izjemno relevantno. Pojem avtonomije namreč univerze in država razumeta različno. Slednja se pri avtonomiji referira predvsem na finančno avtonomijo, pri čemer v praksi avtonomija univerze pomeni prepustitev pravilom, ki vladajo na trgu. S tem se de facto zmanjša avtonomija univerze, saj se mora njena raziskovalna dejavnost podrediti tistim, ki jo financirajo. Odgovornost vzpostavljanja dejanske avtonomije za svoje zaposlene na področju raziskovanja in poučevanja država tako prevali na pleča univerze. S tem se opravičuje profesionalizacijo upravljanja univerze.

Hkrati tudi tiste univerze, ki želijo slediti reformam do pike natančno, ugotavljajo, da so za zagotavljanje normalnega delovanja univerze primorane znotraj sebe ustvariti lastne prilagojene različice reform. Da lahko producirajo kakovostne raziskovalne rezultate in s tem obstanejo na izobraževalnem vrhu, morajo  ustvariti tako imenovane otočke akademske svobode. To so prostori, ki sledijo idealni podobi univerze in se na nek način uspejo  izogniti zahtevam tržne logike.

O prestižni avtonomiji je premlevala vajenka Aicha.