Mnogi izmed nas smo se rodili prepozno, da bi imeli spomin na čase, ko smo še živeli v skupni državi z ostalimi balkanskimi narodi, kaj šele, da bi imeli izkušnjo visokošolskega izobraževanja v tem sistemu. Od bolj ali manj enotnega sistema izobraževanja je ostalo bore malo, razen dejstva, da bodo nekateri postali nostalgični ob omembi imena »usmerjeno izobraževanje« in da vam bodo nekateri starejši prebivalcih nekdanjih bratskih držav lahko navdušeno zaupali, da so »studirali v Ljubljani kad so služili vojsku«. Zdi se, kot da se po razpadu Jugoslaviji nihče več ni pretirano ukvarjal z vprašanjem visokošolskih trendov v tej regiji. Po obdobju tranzicije pa je vse bolj v ospredje namesto povezovanja stopal diskurz konkurenčnosti in približevanja evropskim standardom ter čim hitrejši pobeg stran od specifičnih negativnih konotacij, ki jih tudi na tem področju prinaša pripadnost balkanski regiji.

A vendar se skupne preteklosti ne da zanikati, posledično pa prav tako ne potrebe po temeljiti primerjavi, saj nam podrobni pregled pokaže precej več podobnosti v manifestaciji visokošolskih trendov kot bi si jih morda želeli videti. Na to je pokazala tudi raziskovalna skupina na Centru za študije edukacijskih politik, ki je zadnja 3 leta izvajala obsežno študijo prav na primeru Zahodnega Balkana. Predstavitev, ki je v sredo potekala na Pedagoški fakulteti, je tako zaobjemala reforme visokega šolstva, vzpon zasebnega visokega šolstva, njegove vloge in študentsko organiziranje in vloga v upravljanju. Današnja oddaja se tako osredotoča na rezultate ugotovitev, ki so ji podali raziskovalci Manja Klemenčič, Janja Komljenovič, Klemen Miklavič in Pavel Zgaga.

Povzetek raziskave najdete na: http://issuu.com/ceps.ljubljana/docs/hewb