V današnjem prispevku se bomo dotaknili dogajanja v študentski organizaciji Univerze na Primorskem. Tamkajšnji direktor Sebastijan Kokl se namreč sooča z dvema obtožnicama. Po prepričanju tožilstva in policije, ki je zasegla veliko internih dokumentov, je Kokl storil kaznivo dejanje ponarejanja listin oziroma statuta ŠOUP, tožilstvo pa ga preiskuje tudi zaradi izdajanja fiktivnih računov za svetovanje in izplačevanje denarja študentske organizacije njegovemu podjetju. A stvar se vleče že dolgo let. Kaj točno se je dogajalo in kaj se še vedno dogaja nam je pomagal razjasniti Željko Urumovič, nekdanji predsednik študentskega zbora ŠOUP:

Izjava

Gre za podjetja Gorana Sambta, ki je bil del Koklove ekipe, natančneje nadzornik ŠOUP. Preko njegovih podjetij Garmond in Duval ter preko poslovanja s hostlom Stara šola naj bi Kokl olajšal ŠOUP za 150.000 eurov.

Kakorkoli že - Kokl obvladuje tamkajšno študentsko organizacijo že od samega začetka, od njene ustanovitve. Najprej kot predsednik, kasneje, s sporno spremembo statuta, pa kot direktor. Kako pa je Kokl prišel na idejo o ustanovitvi študentske organizacije? Odgovarja Željko Urumovič:

Izjava

Ko pa se je Koklu iztekel predsedniški mandat in ko je izgubil status študenta, naj bi samovoljno in “pod mizo” spremenil statut tako, da je pooblastila predsednika prenesel na nadzorni odbor in direktorja, torej sebe. V sredo je tudi imel sodno obravnavo o tej zadevi, a po njegovih besedah ni storil nič napačnega. Šlo naj bi za nekakšno zaroto proti njemu s strani “zunanjih posameznikov, ki hočejo rušiti ŠOUP”. Urumovič pa opozori tudi na iluzornost teh zunanjih napadalcev:

Izjava

Med drugim je Kokl na sredini sodni obravnavi izpostavil in okrivil po njegovih besedah odgovornega za celotno stvar - Patrika Perošo. A Žejko Urumovič razjasni ozadje tudi te zgodbe:

Izjava

Dogajanje na ŠOUP nikakor ni osamljen primer v slovenskem študentskem prostoru. Samovolja študentskih funkcionarjev, pretakanje javnega denarja v privatne žepe in sumljive naložbe so praktično stalna praksa vseh takšnih organizacij. Opozicijski glasovi študentk in študentov, ki opozarjajo na nepravilnost pa so apriori zavrnjeni in označeni za rušenje organizacije. Zdi se, kot da študentski funkcionarji in njihovi priskledniki venomer pozabljajo, da študenti in študentke trdo garajo za denar, ki si ga njihovi samooklicani predstavniki nato prisvajajo. A ne gre za nikakršno pozabo ali nevednost. Funkcionarji in funkcionarke se še kako dobro zavedajo, da lahko razkošno živijo na podlagi denarja, ki se jim iz študentskega dela steka v njihove žepe. Predvsem pa lahko to počnejo, ker se nihče ne zgane in ne stori ničesar, da bi se zadeve spremenile. Če pa takšna skupina sprememb željnih študentov slučajno obstaja, naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi svoje privilegije ohranili.

Ilustrativen in simptomatičen primer takšnih praks je tudi Študentski zbor ŠOU v Ljubljani, ki seje, na katerih se sprejemajo pomembne in sporne odločitve, zapira za javnost. Prav tako pa si dovolijo zaračunavati za dostop do informacij javnega značaja(!). Hkrati obstajajo močne tendence, da bi Študentska organizacija postala subjekt zasebnega in ne javnega prava - v te namene so se poslanci in poslanke celo odločili spreminjati statut organizacije.

Kot smo lahko slišali, gredo koruptivnost, nedemokratičnost in netransparentnost skorajda z roko v roki z institucionalnim študentskim organiziranjem. Sebastijan Kokl je imel zgolj to nesrečo, da so ga ujeli s prsti v marmeladi - na njegovem mestu bi lahko prav tako pristali katerikoli drugi študentski funkcionarji. Mogoče pa v prihodnosti še koga doleti podobna usoda.

Bez ograničenja mandata vedno vaša Tine in Andrej