Na fotografiji so študenti Univerze v Washingtonu, ki so oktobra 2018 demonstrirali za višjo minimalno urno postavko.

Včeraj sta potekali seji odborov državnega zbora, na katerih so obravnavali predloge v zvezi s študentskim delom in subvencioniranim prevozom. Na mizi je bil predlog stranke Levica za dvig minimalne urne postavke za študentsko delo: izjava.

Kot je povedal Kordiš v izjavi, si v stranki Levica prizadevajo za razširitev delavskih pravic študentov na primerljivo raven s splošnimi osnovnimi pravicami delavcev. Te vključujejo višjo postavko za delo ob praznikih, nedeljah in nočno delo ter nadomestilo za malico in prevoz. Na njihov predlog so predstavniki koalicije vložili amandma, ki je odpravil vse dodatne pravice razen samega dviga postavke. V tej obliki so včeraj predlog sprejeli - minimalna postavka študentskega dela bo zdaj znašala pet evrov neto*.

*POPRAVEK: Poslanci koalicije so na seji odbora v amandmaju predlagali nižje zvišanje, kot ga je predvidela Levica, zato bo dvig s trenutnih 4,13 € neto postavil minimalno urno postavko na 4, 56 € neto in ne 5 € neto, kot je bilo predvideno.

Študentska organizacija Slovenije, nadalje ŠOS, katere predstavniki so se tudi udeležili sej odborov, je pri predlogu Levice pogrešala obravnavo na Ekonomsko-socialnem svetu in podrobno analizo posledic dviga urne postavke. Sama dvig postavke ocenjuje kot potencialno nevaren. Poleg dviga minimalne urne postavke so na odborih potrdili tudi dodatne ugodnosti pri javnem prevozu za študente s posebnimi potrebami, gibalnimi ovirami in za študente s statusom športnika ter konec starostne omejitve pri subvencioniranemu prevozu za dijake in študente. Toda danes se bomo nekoliko dlje zadržali pri urni postavki in stališču ŠOS-a o tem predlogu.

ŠOS je mnenja, da je študentsko delo upravičen socialni korektiv, torej način, da si manj premožni študenti pridobijo dohodek, ki bi jim omogočal študij. V ŠOS-u prav tako trdijo, da študentsko delo omogoča pridobivanje izkušenj, relevantnih za študij oziroma kasnejšo zaposlitev, ustrezno izobrazbi. O trditvi, da je najpogostejše delo ob študiju v gostinstvu, pravijo, da gre za “trdovraten stereotip”.

Raziskave, ki jih ŠOS pri tem navaja, so med naključno izbranimi podjetji pridobile podatek, da je delež študentov, ki dela v gostinstvu in turizmu, 15 odstotkov. Dejanskega celostnega pregleda nad različnimi področji ni, zato v raziskavah trdijo, da ta podatek nima statistične teže. Na drugi strani je svojo raziskavo opravil Martin Kovač, pobudnik peticije za preusmeritev sredstev, ki jih ŠOS pridobi iz študentskega dela vsakega izmed nas, v štipendije. Kovač je v raziskavi, pri kateri je pregledal oglase na največjem zasebnem posredniku študentskega dela, ugotovil, da je delež oglasov za strežbo v gostinstvu največji in sicer znaša 31 odstotkov.

Kompatibilnost dela in študija je, kot kažejo podatki, tista prava nevarnost, ki jo ŠOS rad spregleda. Raziskava Univerze na Primorskem je nedavno primerjala verjetnost, da bo povprečni študent ponavljal letnik, če dela ob študiju. Verjetnost za ponavljanje je pri študentih, ki ne delajo, 12-odstotna, medtem ko se delež ponavljalcev z dejavnikom študentskega dela dvigne tudi nad 50 odstotkov. Kovač je že v preteklosti ocenil, da podatki Evroštudenta, na katere se sicer sklicuje tudi ŠOS, dokazujejo, da študentsko delo negativno vpliva na zmožnost študenta, da sledi študijskim obveznostim. Mnogi študija nikoli ne končajo ali pa zgolj podaljšujejo status študenta, da lahko delajo.

Kaj pa samo nasprotovanje dvigu minimalne urne postavke, ki jo ŠOS ocenjuje kot “nevarno”? Pogost argument proti temu ukrepu je ta, da višja minimalna postavka v končni fazi vodi v revnejše zaposlene. To nekateri utemeljujejo z ravnanjem delodajalcev, ki sledi zvišanju urne postavke, saj bodo za ohranitev nizkih produkcijskih stroškov določen del zaposlenih odpustili, delo pa porazdelili med ostale. V končni fazi bi dodatno delo v primerjavi s skromnim zvišanjem postavke pomenilo, da je glede na presežno vrednost, ki jo delavec ustvari, plačan še manj kot prej.

Pri tem protiargumentu se nasprotniki dviga postavke seveda ne motijo, ko predvidevajo ravnanje lastnikov podjetij. A kiks naredijo v tem, da prikrivajo dejstvo, da delodajalci že tako ali tako posegajo po istih ukrepih s tem, ko pada profitna stopnja. Ta padec je neizogiben v kapitalizmu, kar vodi v ciklično varčevanje na delovni sili. Višja minimalna urna postavka je en način, kako to varčevanje zamejiti - ni njegov vzrok.

Poleg tega je ŠOS-ovo stališče, ki se naslanja na omenjeni protiargument, zelo protislovno. Ključni akter, ki bi v imenu delavcev nosil odgovornost, da se zvišanje minimalne postavke ugodno izide za delavce, naj bi bil sindikat. Študentska organizacija je v trenutni konstelaciji na strukturnem položaju sindikata študentov. ŠOS-ovo stališče zato kaže na zavračanje vloge zastopnika študentov in jih umešča v čuden presek med delodajalci in zakonodajno vejo oblasti.

Pomembno je gledati tudi na odnos med študentskimi delavci in ostalimi delavci, saj je v luči delodajalske težnje po nižanju stroškov produkcije ta odnos konkurenčen. Študentski delavci so preprosto cenejši. Lastnikom podjetij ugaja, da se poleg študentskega dela razraščajo tudi druge oblike nestalnega dela, ki jih odvezujejo mnogih stroškov. ŠOS bi moral upoštevati dejstvo, da so dvojni, trojni in še kakšni standardi pri najosnovnejših pravicah delavcev enostavno pogubni za možnosti delavskega razreda kot celote, da si izbori boljše pogoje dela.

Vztrajanje ŠOS-a pri tem, da je višanje minimalne urne postavke za študente “nevarno”, ker bodo kmalu predstavljali podoben strošek za lastnike podjetij kot so delavci za nedoločen čas, je tudi precej nesmiselno. Študentski delavci bodo kljub usklajeni urni postavki z minimalno plačo ostali cenejši, ker ne prejemajo regresa, nadomestila za bolniško in niso deležni socialne varnosti, ki pripada zaposlenim za nedoločen čas. In tako bo ostala nezaključena zgodba tudi odnos študentov do drugih delavcev, ki bo ostal konkurenčen in vodil v nižanje cene dela.

Nenazadnje pa je motiv ŠOS-a, da ohranja visok delež študentov, ki ob študiju delajo, očiten, saj se iz našega dela napaja. Vsak od nas je brez privoljenja avtomatično član nekakšnega sindikata, ki to pravzaprav ni. Upravičenost ŠOS-a do teh sredstev je milo rečeno vprašljiva.

V humanitarni sklad za ŠOS bo z odtegljajem od plačila za to oddajo prispevala Hana R.