Digitalno igranje?
V ponedeljek, 25. februarja, je v prostorih Pedagoškega inštituta potekala tiskovna konferenca ob rezultatih COST raziskave E-READ: Evolution of Reading in the Age of Digitisation, evolucija branja v času digitalizacije, ki se je ukvarjala s primerjavo branja s papirja in branja z digitalnih predlog. Pri predstavitvi so sodelovali Miha Kovač, član jedrne skupine projekta E-Read in profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, dr. Matjaž Mihelčič, optometrist, in dr. Igor Žagar, član Upravnega odbora projekta E-READ in direktor Pedagoškega inštituta.
Evolution of Reading in the Age of Digitisation (E-READ) združuje več kot sto raziskovalcev s področja branja, učenja, založniških študij in pismenosti iz vse Evrope, ki se skupaj trudijo, da bi razumeli vpliv digitalizacije na različne bralne prakse. Večina se osredotoča na vprašanje, kako bralci, predvsem otroci in mladi odrasli, razumejo in si zapomnijo prebrano besedilo, kadar ga berejo v tiskani in/ali digitalni obliki. Člani te akcije in nekateri drugi udeleženci so se v začetku oktobra 2018 zbrali v Stavangerju na Norveškem, kjer so razpravljali o svojih ugotovitvah. Stavengerska deklaracija, ki so jo omenjeni trije raziskovalci predstavili na tiskovni konferenci, je povzetek teh razprav.
Na samem začetku so izpostavili temeljno ugotovitev, do katere so po rezultatih prišle vse tri zajete metaštudije; razumevanje daljših predvsem neumetnostnih besedil je pri branju z zaslona slabše kot pri branju s papirja, na rezultat pa vplivata tudi dolžina in zahtevnost besedila. Dve od teh raziskav sta se izvajali v ZDA, ena pa v okviru projekta E-READ v špansko-portugalsko-izraelski navezi. Slovenski otroci in mlajši odrasli v raziskave torej niso bili vključeni, zato rezultatov ne moremo neposredno povezati z našo državo, čeprav je situacija podobna. Leta 2017 so namreč v sklopu mednarodne raziskave bralne pismenosti PIRLS prvič preverjali tudi bralno pismenost otrok pri spletnem branju, kjer so slovenski otroci dosegli nižje rezultate, kot pri branju s papirja.
Druga pomembna ugotovitev treh omenjenih raziskav je bila, da pri branju z zaslona bralci precenjujejo svojo sposobnost razumevanja, kar je, po teorijah nekaterih, eden izmed razlogov za hitro širjenje lažnih novic oziroma fake news. Digitalni mediji, z lažnimi novicami ali brez, “evocirajo način površinskega branja s preskakovanjem z ene vsebine na drugo, ki se počasi prenaša tudi na branje s papirja,” kot je povedal Kovač. Zato je pomembno, da so otroci predhodno socializirani, da znajo poglobljeno brati. To se lahko zaenkrat zgodi samo z branjem na papirju, saj, kot omenjeno, tudi tako imenovani digitalni domorodci, torej mlajši otroci, besedil na ekranu ne razumejo bolje od besedil v zvezku ali knjigi.
Presenetljiv je tudi rezultat, da prav ti mlajši udeleženci besedilo na ekranu razumejo celo slabše kot starejši, kljub predhodni domnevi, da so starejše generacije manj vešče uporabe in branja z zaslona. Predvidevamo lahko, da so takšni rezultati posledica nedigitalnega otroštva starejših, ki so znanje in informacije lahko črpali le s papirja, s tem pa pridobili bralne navade in veščine, potrebne za razumevanje zahtevnejših besedil.
Poglobljeno branje daljših besedil s papirja je vsaj zaenkrat pomembno za boljše razumevanje informacij na ekranu, zato je nujno, da prav takšno branje še naprej ohranjamo, saj tako širimo besedni zaklad, usvajamo besedne zveze, nove pomene že znanih besed in raznolike jezikovne kode, z vsem tem pa se v bistvu učimo misliti, kar je izpostavil dr. Žagar.
V vzgojno-izobraževalnih institucijah je treba razmišljati predvsem o tem, kaj digitalizacija sploh predstavlja in kakšna je njena vloga, ter o potencialnih efektivnih strategijah za kvalitetno branje z ekrana, ki jih zaenkrat še nimamo. Prenos besedila s papirja na ekran ni nekaj nevtralnega, zato je temeljna znanja treba še naprej predajati v tiskani obliki. Tudi uporaba predstavitev v Powerpointu ni smiselna sama na sebi, ker velikokrat samo zamenja učiteljevo funkcijo poučevanja s hitrim prepisovanjem, ne omogoči pa enako kvalitetnega prenosa znanj, povezovanja informacij in abstraktnega posploševanja.
Otroke je v šolskem prostoru treba seznaniti z različnimi tipi informacij in kritično uporabo medijev, saj so se drsanja po zaslonu že naučili z relativno lahkoto. Po domnevah nekaterih strokovnjakov na padajočo koncentracijo in pomanjkanje aktivnega sodelovanja otrok v razredu vplivajo prav digitalni mediji, drugi menijo, da bi z inovativnimi tehnološkimi pristopi lahko šolsko aktivnost povečali.
A optometrist Matjaž Mihelčič je na konferenci predstavil še eno zaskrbljujočo posledico branja z ekrana, to je stres bližinskega vida. V raziskavi je sodeloval kot specialist za primerjavo vidnega sistema pri uporabi tablice in zvezka. Povzel je izsledke mnogih študij, ki so prišle do sklepa, da kognitivna aktivnost, ki je prisotna pri učenju, povzroča napor, ki je pri uporabi zaslona večji kot pri uporabi papirja, saj je fokus manj natančen in očem povzroča stres. Mihelčič je opozoril na kritično naraščanje kratkovidnosti v nekaterih državah.
Kaj se je spremenilo, da je v tako kratkem času kratkovidnost tako zelo narasla in s kakšnimi vodili lahko to preprečujemo?
Za ohranjanje zdravega vida je pomembno imeti primerno razdaljo ob branju, ki je zasloni ne spodbujajo. Dodaten zaskrbljujoč domnevni vzrok pa naj bi tičal tudi v nesposobnosti bralcev, da iz okolja izločijo motilce, zato si zaslon približajo kolikor je mogoče. Nedavno opravljena italijanska študija je pokazala, da je spontana razdalja uporabe zaslona pri otrocih 18 cm, kar je občutno preblizu za ohranjanje zdravega vida. Dvodimenzionalnost tablic, ki so najpogostejša alternativa knjigi v šolah, je problematična tudi, ker se vid vedno razvija ob trodimenzionalnih dražljajih. Nastavitev vidnega sistema na bližinsko delo je namreč povezana s tem, kaj držimo in kako to obračamo, česar zgolj drsenje s palcem ne omogoča.
V boju proti nezaželeni kratkovidnosti so bili ponekod že uspešni.
Igor Žagar, direktor Pedagoškega inštituta, je kot primer skrajne rabe digitalizacije opisal šole Steva Jobsa. V šolah, ki so bile ustanovljene v Amsterdamu, je edini učni pripomoček učencev in učenk iPad. V šolah ni knjig, urnik je fleksibilen. Maurice De Hond, ustanovitelj šol, je prepričan, da bodo otroci zaradi digitalnih sposobnosti bolje usposobljeni za prihodnost, čeprav so se na dozdajšnjih primerjalnih testih učenci iz šol Steva Jobsa izkazali občutno slabše kot otroci iz običajnih šol. Prihodnost se, brez sposobnosti poglobljenega branja in pomembnih kvalitet, ki jih to prinese s sabo, zdi šibka in kratkotrajna, saj brez znanja, ki ostaja na papirju, ne moremo biti usposobljeni za uporabo digitalnih veščin, ki bi koristile družbi.
Žagar kot še en primer posledic pretirane in neprimerne rabe tablic izpostavi:
Še en pomemben izsledek raziskav iz ZDA v zadnjih dveh letih kaže, da delitev na papir in zaslon postaja tudi socialno vprašanje. Višji družbeni razredi knjige bolj cenijo in uporabljajo, medtem ko so digitalne naprave bolj prisotne v nižjih družbenih razredih. Rezultati slovenskih otrok na mednarodni raziskavi PIRLS iz leta 2016 so pokazali, da se razlike v bralni pismenosti z leti povečujejo glede na socialno-ekonomski status družin. Eden izmed kazalnikov je na primer količina knjig doma.
Ob zaključku raziskave se postavlja vprašanje, katere bi lahko bile tiste strategije, ki bi nesporno pripomogle h kvalitetnemu branju na zaslonu, saj jih zaenkrat še ni. Pomembno je, da pedagogi in drugi strokovnjaki razvijajo nesporne didaktične principe za delo z digitalnimi napravami, kar bo omogočalo nove funkcionalne prenose znanj in pomnenja ter vrednotenja informacij. Vsi raziskovalci se strinjajo, da bo poglobljeno branje z zaslona smiselno, če bo s primerno obliko omogočalo enako kvaliteten in obširen spekter spretnosti, ki jih zaenkrat lahko pridobimo le z branjem tiskanih besedil.
Neumetnostno besedilo je spisala vajenka Hana.
Dodaj komentar
Komentiraj