Na trgu dela je vse bolj zaželjen proaktiven posameznik s skoraj nemogoče velikim naborom znanj, veščin in izkušenj. Študente, pa tudi dijake in osnovnošolce, se čedalje bolj usmerja k vse večji hiperprodukciji lastnih kompetenc in izkušenj na področju podjetništva. Lep primer so že številni podjetniško usmerjeni krožki in tekmovanja, kot sta tekmovanje Popri in Mladi podjetnik.

Le za tiste redke posameznike, ki se lahko postavljajo s široko razvejanim omrežjem poznanstev in dobrim finančnim zaledjem, je študij zadosten ali celo nepotreben pogoj za uspešno tekmovanje za delovna mesta na trgu delovne sile. Vsa preostala večina pa se mora poleg študija neutrudno osredotočati na stalno usposabljanje in pridobivanje kompetenc. 

V procesu usposabljanja in pridobivanja kompetenc in izkušenj pa ni ključna le študentova zagnanost, temveč tudi nabor možnosti, ki jih nudijo univerza, država in delodajalci. Univerza na tem mestu nima lahke naloge. Kot institucija znanja je v družbi, v kateri gospodarsko rast povezujemo s splošnim družbenim napredkom in blagostanjem, prisiljena spodbujati študij v smer podjetništva ter vključevanja študentov v različna delovna in druga okolja.

Poglejmo torej, kako se na zahteve trga odziva najvišja izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska ustanova. Univerza v Ljubljani na svoji uradni spletni strani poudarja, da je soustvarjanje in povezovanje znanosti, izobraževanja, gospodarstva in širšega družbenega okolja nujnost vsakdana. Kot zahteva globalni trend, tudi Univerza v Ljubljani čedalje več vlaga v pospeševanje podjetništva med študenti in akademskimi delavci. Tako je februarja 2018 ustanovila Pisarno za prenos znanja, ki si v svojem bistvu prizadeva za trženje univerzitetnega znanja in povezovanje s podjetji, to pa uresničuje z nudenjem pravnega varstva izumov znanja in s pomočjo pri ustanavljanju podjetja. 

Pisarno za prenos znanja smo vprašali po načinih povezovanja gospodarstva z univerzo. Izjavo je podala Teja Stamać.

Teja Stamać iz Pisarne za prenos znanja razloži še vključevanje študentov v tovrstno povezovanje univerze z gospodarstvom: 

Pisarni za prenos znanja ob boku stojijo še Ljubljanski univerzitetni inkubator, Središče za socialno podjetništvo in Informacijsko-razvojni inštitut Univerze v Ljubljani v sodelovanju z desetimi podjetji, med katerimi so tudi Krka, Mercator, Sava, Akrapovič in drugi.

Namen vseh omenjenih delujočih organizacijskih organov Univerze v Ljubljani je seveda učinkovit in aktualen prenos znanja med univerzo in gospodarstvom ter širšo družbo. Pri prenosu znanja gre za to, da tretje osebe, navadno podjetja ali organizacije, pridobijo dostop do univerzitetnega znanja z namenom širjenja tega znanja za oblikovanje produktov ali storitev, ki se nato lansirajo na trgu. Navadno podjetja kontaktirajo univerzo ali posamezno fakulteto glede možnosti sodelovanja, vendar pa občasno vzpostavijo stik s podjetji tudi fakultete z namenom komercializacije ustvarjenega produkta. A kdo tu največ pridobi? Kljub temu, da gre za dvosmerno sodelovanje, se težko izognemo dejstvu, da na dolgi rok največ pridobi gospodarstvo in ne univerza, ob tem pa gre tudi za pretok javnega denarja v zasebne roke. 

Jošt Vadnjal, študent magistrskega študija strojništva, razloži, kako poteka sodelovanje med Fakulteto za strojništvo in gospodarstvom:

Posamezne fakultete imajo tudi svojo notranjo mrežo organiziranega prenosa znanja. V njihovem okviru delujejo karierni centri, ki nudijo študentom pomoč pri izgradnji kariere in sodelovanje s poslovnim svetom pri strokovnih praksah ter posredujejo prosta dela. Konec februarja smo med delavnicami, ki jih ponuja mreža Kariernih centrov Univerze v Ljubljani, na primer zapazili delavnico z naslovom “Kako postati denar?”. Gre za delavnico razumevanja in uporabe energije pri ustvarjanju denarja. Kakšna je sploh efektivnost tovrstnih delavnic, ki se zdijo same sebi namen? Prav tako je ponudb za delo, ki so posredovane prek takšnih pisarn in centrov, izredno malo, kar kaže na pravi deficit v partnerstvih univerze z gospodarskim in negospodarskim sektorjem.

Najpogostejša oblika samostojnega vključevanja študentov v delovno okolje je praktično usposabljanje. Praktično usposabljanje naj bi omogočilo študentom, da dobijo vpogled v realne delovne razmere in pogoje ter delovne naloge, ki jih bodo opravljali na določenem tematskem področju. Problem pri samoorganizirani praksi pa je ta, da veliko število študentov tekom svojega študija ni seznanjenih z vsemi možnostmi aplikacije pridobljenega študijskega znanja in tako ostajajo v temi neskončnih možnosti. Nekateri zato prakso pri različnih delodajalcih opravijo le fiktivno , s tem pa izgubijo možnost pravega stika z delom.

Drugi problem praktičnega usposabljanja pa je oblikovanje nove prekarizirane delovne sile. Študenti so namreč potisnjeni v nujna, a vendar pogosto slabo plačana ali celo neplačana praktična usposabljanja in druge dejavnosti. Le spomnimo se na lanskoletno pismo študentov arhitekture, v katerem so opozarjali na izkoriščevalske prakse arhitekturnih birojev. Brez tekom študija pridobljenih izkušenj in referenc študenti arhitekture niso kompetentni na trgu delovne sile, zato so prisiljeni delati v arhitekturnih birojih številnih pedagogov na Fakulteti za arhitekturo in zunanjih delodajalcev. To delo je seveda pogosto delo na črno. 

Univerza sodeluje tudi v partnerstvu z državo. Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije skrbi za prenos znanja ter pridobivanje kompetenc in praktičnih izkušenj s projektoma Po kreativni poti do znanja ali krajše PKP ter Študentskim inovativnim projektom za družbeno korist, krajše ŠIPK. Tudi tukaj gre za povezovanje univerze, države in gospodarstva oz. negospodarskega sektorja. Program ŠIPK se izvaja v partnerstvu visokošolskih zavodov Republike Slovenije in nevladnih ter neprofitnih organizacij, program PKP pa v sodelovanju visokošolskih zavodov z gospodarstvom in negospodarskim sektorjem. 

Vsekakor projekti, kot sta ŠIPK in PKP, pomenijo zelo širok in pozitiven doprinos k pridobivanju praktičnih izkušenj ter dodatnih znanj in veščin za vse udeležene, a vendar se postavlja vprašanje, v kolikšni meri resnično prihaja do sodelovanja med visokošolskim zavodom in na primer nevladno organizacijo. Sodelovanje med njima je formalno urejeno, a mnogokrat do realnega povezovanja in prenosa znanja ne prihaja. 

Vprašati se je treba, kakšno avtonomijo ima univerza v takšnih partnerstvih in koliko so rezultati in znanstvena dognanja resnično upoštevani pri nadaljnjih razpravljanjih in morda celo ustvarjanju sprememb in splošnega razvoja družbe. Na trenutke se zazdi, da so takšni projekti ustvarjeni sami zase, brez večjega smisla in namembnosti, ki bi obrodila pozitivne sadove sprememb. Prav tako je izredno zaskrbljujoče dejstvo, da univerza postaja naročnik projektov, kar zelo velja za fakultete družboslovnih smeri. 

V tujini na vprašanje avtonomnosti univerz odgovarjajo tako, da znotraj univerze ustanavljajo uspešne inštitute in zavode, jim podeljujejo avtonomnost delovanja in zagotavljajo njihovo kredibilnost v gospodarskem in negospodarskem sektorju. Dober primer tega je The Institute of Place Management, ki ga je ustanovila Univerza v Manchestru. Inštitut tvori partnersko vez med univerzo ter mestno občino, univerza pa tako ohranja svojo avtonomnost na področju znanosti in razvoja, kot tudi sodeluje z drugimi akterji. 

Globalni trendi torej narekujejo vse večje povezovanje univerze z gospodarstvom in negospodarstvom, a vendar je treba vključevanje strokovnjakov iz gospodarstva in negospodarstva v izvajanje študijskih programov na univerzi postaviti pod velik vprašaj. Vprašanje je torej: Kakšna je prihodnost vloge in avtonomije univerze in do kakšne mere se bo podrejala potrebam trga dela?

Oddajo je pripravila vajenka Maruša.