V devetdesetih so se pričeli večji založniki znanstvenih zbornikov oziroma posameznih člankov ozirati na pojave interneta. Njihova takratna prehodna praksa je bila dokaj poenostavljena. Zbornike in članke so pričeli iz printane verzije prenašati v digitalno. Tudi za današnje stanje založniškega modela znanstvenih zbornikov, če se osredotočimo samo na njih, bi lahko rekli, da sega nazaj v enake formate in protokole, ki so tu že od polovice 17. stoletja. Tudi nastanek znanstvenih zbornikov ima svojo zgodovino, ko je bilo treba v njihovih začetkih zajeti razširjajočo se literaturo specializiranih znanstvenih raziskav. Vendar to ne bo poglavitna tema današnje oddaje. Razlika danes verjetno vseeno ni velika, samo da je zbornik do nas posredovan na nove načine, večinoma v obliki PDF datoteke, a ob tem ohranja isti format. Raziskovalci morajo še vedno pisati članke za zbornike. Nato morajo popustiti založnikom, se odpovedati oziroma predati pravice do dostopa do članka in materialne avtorske pravice intelektualnega dela. Ob tem pa obvelja soodvisnost raziskovalcev po objavljanju v zbornikih, saj jim lahko to prinese citate, torej bibliometrične točke. Vrednotenje raziskovanega je osredotočeno predvsem na način “objavi ali izgini”, kjer so raziskovalci prej ovrednoteni glede na to, kje objavljajo, kot pa da bi se vrednotenje znanstvene raziskave dotikalo, no, raziskave same. Dobički, ki jih kujejo največji založniki znanstvenih zbornikov in člankov, kot so Elsevier, Springer Nature, Taylor & Francis in Wiley & Sons, gredo v veliki meri za dividende lastnikov. Te dobičke pa nenazadnje financirajo predvsem državljani posameznih držav, kjer si lahko njihove javne institucije, ki jih ti, kot rečeno, financirajo, sploh privoščijo plačevati visoke naročnine na zbornike. Krogotok odvisnosti raziskovalcev od uveljavitve svojega dela in reden prihodek od naročnin se tako sklene. V primeru založbe Elsevier se je zgodilo tudi to, da je založba pozabila omeniti, da v enem izmed svojih zbornikov objavlja sponzorirane raziskave enega večjih farmacevtskih podjetij. Tudi tako se da priti do prihodka. Konglomeratsko založniško kolobarjenje letno znaša okoli deset milijard dolarjev. Kot je pred časom v oddaji Pod katedrom komentiral Miro Pušnik, bi se lahko zdrznili ob podatkih iz poslovnega poročila družbe RELX [relks], lastnice založbe Elsevier. Ta je v letu 2017 ustvarila prihodke v višini 2,4 milijarde funtov ter dobiček v višini 913 milijonov funtov, kar je za okoli 60 milijonov več kot v letu 2016. Stopnja dobička je znašala 36,7 odstotkov, kar je štirikrat več od stopnje dobička prvih 100 podjetij na londonski borzi. Velike stopnje dobička imajo tudi druge založbe mednarodne znanstvene literature. Založbi Springer Nature in Taylor & Francis naj bi imeli leta 2012 35-odstotno stopnjo dobička, založba Wiley & Sons pa 29-odstotno. Zaradi oderuških naročnin, ki so si jih nekatere večje javne institucije še lahko privoščile, pa se sedaj te iste institucije obračajo proti večjim založnikom. Spletni portal Scholarly Publishing and Academic Resources Coalition, krajše SPARC, tako v zadnjih 10 letih beleži različne univerze, knjižnice in observatorije, ki so prekinili s tako imenovanimi “Big deal” pogodbami z omenjenimi konglomeratnimi založniki. Zaradi takšnih odpovedi se je založba Springer Nature odločila, da svoj del zaradi premajhnega zanimanja izvzame z evropske borze. Ta najava je prišla nekaj dni za tem, ko je francoski konzorcij Couperin odpovedal naročnino na zbornike založbe Springer Nature. Ob tem so svojo naročnino pri Elsevier odpovedale švedske in nemške univerze, kar nanje ni pustilo nobenih posledic razen malo večjega prihodka za knjižnice. Vse to pa na koncu prinese minimalne možnosti dostopnosti, saj je odprt brezplačen dostop do znanstvenih člankov brez naročnine na zbornike še vedno ocenjen na le okoli 25 odstotkov celotnega korpusa znanstvenih raziskav. K odprtosti znanstvenih člankov sta veliko prispevala baza oziroma iskalnik Sci-hub in pa “metaknjižnica” Library genesis, čeprav so že pred njima obstajali forumi in razni peer-to-peer strežniki. Do odprtega dostopa do znanstvenih člankov se je pred časom opredelila tudi Evropska komisija in si v strategijah zastavila cilje odprte znanosti, odprtega dostopa do raziskav, odprtih zbornikov in tako dalje. Rok za doseg polne odprtosti celotne znanstvene literature, financirane iz javnih sredstev, si je zadala za leto 2020, ko poteče njen program za inovacije in razvoj “Obzorje 2020”. V začetku tega leta je objavila tudi razpis za projekt “Open science monitor”, ki bo pomagal pridobiti podatke glede napredovanja “odprte znanosti” po Evropi, kar bo podlaga za zakonodajne spremembe na področju odprtega dostopa do znanstvenih raziskav. Projekt bodo sestavljale tri skupine in eden podizvajalec. In kot podizvajalec je bil izbran nihče drug kot pravna oseba s sedmimi lobisti v evropski komisiji. Oseba, katere uredniška ekipa enega izmed njenih zbornikov je zaradi protesta proti visokim naročninam in njegovih produkcijskih praks zapustila celotno založbo in ustanovila svoj zbornik. Pravna oseba, ki je tožila Sci-hub in tožbo dobila. Oseba, ki je ponaredila zbornik in pozabila povedati, da gre za sponzorirano vsebino. Dame in gospodje, nihče drug kot založba, katere lastnik je družba RELX [relks]. To je kot edini podizvajalec založba, da, ugotovili ste, Elsevierrrr. Pogodba, ki jo je Elsevier dobil kot podizvajalec, šteje za obdobje dveh let, v katerih bo založba prejela okoli šest in pol milijona dolarjev, kar glede na trenutne standarde v znanstvenem založništvu niti ni veliko. Predvsem bode v oči to, da je Evropska komisija najela samo enega podizvajalca, ki bo lahko v očitnem navzkrižju interesov uveljavljal svoja metrična orodja. Hkrati je Elsevier v zadnjih letih rahlo spremenil igro in se spustil v odprto dostopne zbornike, kar bo še dodatno otežilo omenjeno analizo, ki jo skuša uvesti Evropska komisija. Lahko bi našteli vse načine iskalnikov in metrike, ki jih uporabljajo posamezni zborniki, ampak bi nam to vzelo preveč časa za to oddajo. Jon Tennant, paleontolog, ki upravlja stran fossilsandshit.com, se je zadnjih nekaj mesecev z Evropsko komisijo kregal o tem, zakaj Elsevier niti ni primeren niti ne bi smel biti edini podizvajalec za takšen projekt. Preko časopisa Guardian, portala Aeon in skupne pritožbe, ki jo je podpisalo preko 1000 raziskovalcev in so jo naslovili na Evropsko komisijo, je hotel argumentirati, zakaj dafuq Evropska komisija posluje z založbo, ki jo bodo počasi zapustile skoraj vse evropske znanstvene institucije. Omenjenih šest in pol milijonov, ki jih bo prejel Elsevier [elzevir], bi se lahko po njegovih besedah uporabilo za drugačne namene oziroma bi se lahko zagotovilo nekaj drugega, kot še eno specifično stran za “odprto znanost”, ki bo na domenah .eu namenjena sama sebi. Izjava: Jon Tennant je še dodal, da obstajajo boljši načini za organizacijo raziskovalnih izsledkov in razširitev izven po njegovem trenutno anahronistične oblike zbornikov. Pri tem, pravi, bi lahko pomagalo že, če članki ne bi bili dostopni večinoma samo v PDF datotekah. Prav tako pa bi reorganizacija bolj pripomogla k razumljivosti znanstvenih izsledkov pri širši javnosti, ki jo nenazadnje financira, pravi. Izjava: Jon Za konec smo se s Tennantom dotaknili še odvisnosti znanstvenega raziskovanja od njegovega ovrednotenja. Tennant pravi, da so raziskovalci potisnjeni v sistem bibliometrike, citatov in tako dalje, ki jih ocenjuje po tem, kje objavljajo, namesto po tem, kaj so dejansko naredili oziroma raziskali, kar pa tudi sami raziskovalci potrebujejo, da si sploh lahko utrdijo kariero v svoji profesiji. Izjava: Jon Če bi resno želeli pospešiti razgradnjo tega “pisanega” formata, bi si lahko predstavljali recimo idealen program in strežnik, ki bi združevala aplikacije, kot so GitHub, Wikipedia in Stack Exchange? GitWikiStack, mogoče. Odgovor na vprašanje oddaje: kaj pa odprti dostop? Informacije so lahko čist fajni biznis as usual.