Ko bom velika, bom znanstvenica!

Ko bom velika, bom znanstvenica!

Oddaja
15. 4. 2016 - 14.00

Na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani se je v tem tednu od torka do četrtka zvrstila paleta dogodkov, ki jim je skupen naslov Feminizem in ženske v znanosti. Teden Lise Meitner, kot je bil letos uradno naslovljen dogodek, ni popolna novost na fakulteti. V organizaciji študentskega društva Iskra je potekal že lani, takrat v čast matematičarki Emmy Nöether.  Glavno organizatorko, študentko Jasno Kolar, smo povprašali, kakšni so bili začetki tedna žensk v znanosti in kakšen je njegov namen:

Izjava

Letošnji teden žensk v znanosti je bil, kot rečeno, posvečen jedrski fizičarki Lisi Meitner. Kakšen pečat je ta fizičarka pustila v svetu znanosti?

Izjava

Zadnji, včerajšnji dan je bilo govora o jedrski energiji. Poleg očitnega dejstva, da gre za dosežke Lise Meitner, nas je zanimalo, kakšni so bili dodatni razlogi za obravnavo te teme:

Izjava

Vprašanje položanja žensk oziroma spolne diskriminacije in segregacije v znanosti je bilo tudi letos vodílo že drugič organiziranega tedna žensk v znanosti. Zato si bomo v današnji oddaji podrobneje ogledali predavanje doktorice socialne psihologije Mirjane Ule, ki se je predstavila prav s to problematiko.

Mirjana Ule je v uvodu poudarila, da znanosti ne smemo dojemati kot objektivne, saj je zgodovinsko pogojena in deluje znotraj vladajoče ideologije svojega časa. Tako kakor vsaka sfera človeškega delovanja. Iz tega razloga tudi znanost reproducira diskriminatorne prakse ter diskriminacijo pogosto tudi opravičuje.

Kot je povedala Ule, se je o položaju žensk v znanosti začelo intenzivno govoriti šele v devetdesetih letih prejšnjega  stoletja. Takrat so v Evropsko unijo vstopile skandinavske države, ki so imele veliko izkušenj z uveljavljanjem načela enakih možnosti in so na to področje začele preusmerjati tudi pozornost evropske politike. Leta 1999 je bila na ravni EU tako ustanovljena Helsinška skupina za ženske in znanost. V Ljubljani pa je na pobudo Evropske unije leta 2001 luč sveta ugledala Komisija za uveljavitev vloge žensk v znanosti.

Sledilo je spreminjanje zakonov in pravnih dokumentov v smeri odpravljanja diskriminacije na podlagi spola. A s tem se, kot razloži Ule, spolna neenakost ni razrešila:

Izjava

Ženske so si sicer v zadnjih desetletjih na področju Evropske unije priborile veliko pravic, tako imajo danes enake možnosti pri doseganju izobrazbe. Podatki kažejo, da sedaj diplomira celo nekaj več žensk kot moških, tudi na področju doktorskega študija je med spoloma zaznati izenačitev. Če se ozremo v zgodovino položaja žensk v znanosti, vidimo, da so se torej zgodili veliki premiki. Kje torej tiči problem?

Izjava

Pojdimo še korak dlje in si oglejmo število žensk na vodilnih položajih slovenskih akademskih institucij. Rektorski stolček so do nedavnega greli sami moški, prvo rektorico smo v slovenskem prostoru dobili leta 2003 na Univerzi na Primorskem, dve leti za tem, leta 2005, pa na Univerzi v Ljubljani. Do  leta 2010 je bilo zgolj 8 odstotkov žensk na vodilnih pozicijah rektorice ali dekanje. V senatu univerze je bilo do leta 2013 11,5 odstotkov predstavnic žensk, medtem ko habilitacijska komisija ni premogla nobene.

Tudi vpogled v podeljevanje častnih nazivov na področju znanosti, ki prejemnika nemudoma izstrelijo na vrh znanstvene hierarhične lestvice, je zelo zgovorno. Med dobitniki naziva častni senator univerze, ki se podeljuje vse od leta 1979, ni bilo nikoli nobene ženske. Kaj nižje število žensk na višjih položajih predpostavlja in kakšne so njegove posledice? Mirjana Ule:

Izjava

Poleg nedoseganja višjih položajev imajo ženske z istim nazivom občutno nižje plače, saj moški pogosto opravljajo funkcije, za katere prejemajo dodatne nagrade v obliki plačila. Ko govorimo o položaju žensk, je nujno omeniti diskriminacijo na osnovi spolnih razlik. Veliko truda je bilo na primer vloženega v to, da se čas, ki ga ženska preživi na porodniški, ne šteje v habilitacijsko dobo. Raziskave kažejo tudi, da ženske še vedno opravijo veliko več gospodinjskega dela kot njihovi partnerji, kar jih avtomatično postavlja v deprivilegirano pozicijo v odnosu do njihove znanstvene kariere. Kako se ženske znanstvenice odzivajo na neenakosti in diskriminacijo na delovnem mestu?

Izjava

Ta opažanja niso tako zelo presenetljiva, saj je boj proti institucionalnemu zatiranju vse prej kot enostaven in ga izolirane posameznice težko bijejo. Za resničen preboj je potrebna kritična masa.

Ob koncu smo tako zaplavali tudi v morje drugih težav, ki pestijo znansveno sfero in so posledica širših tendenc v družbi. V akademskih institucijah govorimo o akademskem kapitalizmu oziroma o spreminjanju univerz v podjetja. Priča smo zahtevam po večji učinkovitosti in konkurenčnosti, ki niso prinesle večjih uspehov v znanosti, se je pa povečalo število prekarnih oblik zaposlitev. Obenem je zaznati tudi porast v stopnji obremenitev tako na področju pedagogike kot raziskovanja.

Akademski kapitalizem pa nenazadnje tudi utrjuje hierarhijo in razmerja moči znotraj univerz. Eden izmed udeležencev predavanja se je na to odzval z izjavo, da je boj, ki bi ga morali biti, boj proti kapitalizmu in boj za delavski razred. Seveda se je z njim delno strinjala predavateljica, a, kot je pokazala zgodovina, izboljšanje položaja delavcev ne pomeni avtomatičnega izboljšanja položaja žensk. Za to se morajo ženske boriti same.

Teden žensk v znanosti je odličen študentski projekt, ki v ospredje postavlja sicer zanemarjeno tematiko in ozavešča študente in študentke o družbeni neenakosti, ki se ji tudi svet znanosti še ni uspel ogniti.

 

O znanstveni karieri je premišljevala Aicha.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness