V torek, 1. decembra, so udeleženke in udeleženci na 13. redni seji Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino podprli predlog Zakona o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju. Gre za pomemben korak na področju obravnave in dela z otroki s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami, ki bivajo v vzgojnih zavodih. O predlogu pa mora sedaj odločati še državni zbor. 

Namen priprave zakona je vzpostavitev enotne sistemske rešitve za celostno obravnavo vseh otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgojnih zavodih. V Sloveniji trenutno deluje 9 tovrstnih zavodov: Mladinski dom Malči Beličeve Ljubljana, Mladinski dom Jarše, Mladinski dom Maribor, Vzgojni zavod Kranj, Vzgojno-izobraževalni zavod Frana Milčinskega Smlednik, Osnovna šola Veržej - enota Dom, Vzgojni zavod Planina, Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora ter Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec. 

Število otrok z omenjenimi motnjami in težavami zadnja leta narašča, zakonodaja pa je zastarela - spremembe prihajajo po 40 letih. Še vedno gre za eno izmed najbolj marginaliziranih in najranljivejših skupin otrok, katerih možnosti za uspešno šolanje in vključevanje v družbo ter kasnejše samostojno življenje so zaradi življenjskih okoliščin zmanjšane. Odsotnost ureditve na ravni države pa integracijo v širše družbeno okolje še otežuje. Več o otrocih in mladostnikih v zavodih pojasni Mitja Krajnčan z Oddelka za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. 

Izjava

V vzgojne zavode so nameščeni otroci, ki so ogroženi v družini, otroci, ki so sami ogrožajoči, ter otroci in mladostniki, ki so mladoletni storilci kaznivih dejanj. V zavode, ki so v pristojnosti Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, krajše MIZŠ, se jih namesti z odločbo sodišča na podlagi družinskega ali kazenskega zakonika. V procesu aktivno sodeluje center za socialno delo, delovanje zavodov pa je vpeto tudi na področja socialnega varstva in pravosodja, zaradi specifik obravnavane populacije pa tudi zdravstva ter policije. Zato je pri obravnavi otrok nujno kvalitetno medresorsko sodelovanje, za njegovo učinkovitost pa je smiselno zastaviti enotno pravno podlago. To je ena izmed osrednjih in najpomembnejših točk novega predloga zakona.

Na dileme in ovire, ki izhajajo iz neusklajenih postopkov nameščanja otrok v zavode, stroka sicer opozarja že dolgo. Leta 2010 je delovna skupina v okviru Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije sestavila nekaj predlogov za spremembe. Ugotovili so, da bi bilo treba preoblikovati in nadgraditi sodelovanje z zunanjimi institucijami v lokalnem okolju ter olajšati pridobivanje dokumentacije, poročil, zapisnikov in drugih informacij, ki so nujne za dosledno in učinkovito spremljanje otroka ali mladostnika v zavodu. Prav tako so zagovarjali okrepitev sodelovanja z družino in dodelavo postopka nameščanja. Zaposleni in zaposlene v zavodih namreč navajajo, da prejmejo le del informacij o otrokovem ozadju, torej o njegovi družini in na primer zdravstvenem stanju, zaradi tovrstnega pomanjkanja informacij pa delo z otroki ne more biti dovolj uspešno.  

Če bo zakon sprejet, se bo vzpostavila mreža strokovnih centrov, ki bodo nudili celostno pomoč otrokom s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami. S povezovanjem več institucij bo tako lažje pridobiti informacije, na podlagi katerih si bodo strokovne delavke in delavci lahko ustvarili celostno sliko o posameznem otroku oziroma mladostniku. 

Ureditev strokovnih centrov bi se po navedbah iz zakona lahko delila na tri glavne stebre. Prvi steber predvideva preventivno dejavnost kot obliko pomoči mladim in njihovim družinam ter vrtcem in šolam, ki jih obiskujejo. Drugi steber bi okrepil celostno obravnavo in prilagodljive oblike dela z nameščenimi, tretji pa tudi določeno obliko skrbi za mladostnike, ki so vzgojni dom že zapustili. Krajnčan pojasni, zakaj bi bila vzpostavitev strokovnih centrov velika prelomnica, ki bi lahko izboljšala življenje otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami. 

Izjava

Pomanjkljivosti v delovanju zavodov so strokovnjaki in strokovnjakinje z različnih področij izpostavili tudi s projektom MIZŠ, ki je s sredstvi evropske kohezijske politike razpisalo projekt Celostna obravnava otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgojnih zavodih v vrednosti 2,8 milijona evrov. V projektu, ki je trajal med letoma 2017 in 2019, so preizkusili nove metode in oblike dela, ki naj bi prispevale k čimprejšnji vrnitvi otrok in mladostnikov v domače okolje oziroma pomagale mladim, da začnejo samostojno življenje ali se vključijo v eno izmed stanovanjskih skupin, ki delujejo pod okriljem vzgojnega zavoda. Krajnčan, ki je projekt spremljal, predstavi napredek. 

Izjava

Če strnemo in povzamemo predlog zakona, je šlo za oblikovanje novih oblik in metod dela v stanovanjskih in vzgojnih skupinah v vzgojnem zavodu. Nadalje so se oblikovali programi za intenzivno obravnavo mladih, predvsem tistih, ki imajo težave v duševnem zdravju, in odvisnikov. Vzgojne oblike in metode dela so poskusili povezati z zaposljivostjo mladostnikov ter zagotoviti spremljanje otrok in mladostnikov tudi po odpustu iz zavoda. Kot enega izmed ciljev pa so izpostavili še zagotavljanje strokovne podpore družinam in vzgojno-izobraževalnim zavodom za zmanjševanje števila vključitev v vzgojne zavode. 

Kot je navedeno v dokumentu predloga zakona, bi bilo organiziranost vzgojnih zavodov nujno prilagoditi tako, da bi zavodi izhajali iz skupnih in individualnih potreb otrok, ne pa obratno. Trenutno se mora otrok ali mladostnik prilagoditi organizaciji institucije, z novo ureditvijo pa bi ustanove prvenstveno pozornost namenile posameznikom in posameznicam ter njihovim željam in močnim področjem, nato pa glede na njihove specifike oblikovale skupine in načine dela.