Pravo v praksi
Ministrstvo za pravosodje je lani oktobra javnost seznanilo z idejnim osnutkom novega Zakona o pravosodnem izpitu. Predpis, ki bi nadomestil trenutni Zakon o pravniškem državnem izpitu, predstavlja zapozneli in dolgo pričakovani odziv ministrstva na številne pobude za reformo trenutne ureditve preverjanja pravniškega znanja. Pravniški državni izpit ali PDI je namreč nujna kvalifikacija, ki jo morajo pridobiti pravnice in pravniki po končanem študiju za opravljanje večine pravnih služb. Za nekatera dela v pravosodju, na primer sodniška, državnotožilska, odvetniška in notarska, ga predvideva že sam zakon, za druga pa jih zahtevajo posamični delodajalci. Prav zahteva slednjih naj bi bila velikokrat neprimerna po mnenju ministrstva, ki je idejni osnutek sprejelo ravno z namenom, da bi omejilo dostop do opravljanja pravosodnega izpita na tiste pravniške poklice, za katere naj bi bil zares potreben. To naj bi rešilo tudi problem prevelikega števila pravnikov s pravosodnim izpitom in preobremenjenost sodišč, v okviru katerih se izvajajo obvezna pripravništva.
Kot odziv na poziv ministrstva h komentiranju osnutka je bila prejšnji teden v sodelovanju Študentskega sveta Pravne fakultete in Sindikata Mladi plus organizirana diskusija z namenom oblikovanja mnenja o predlogu. Poleg njiju je svoj komentar ministrstvu posredovala tudi skupina študentov in profesorjev Pravne fakultete. Jedro razprave se je gibalo predvsem o vprašanju pripravništva, ki je tako po obstoječem kot potencialno novem zakonu nujni pogoj za pristop k opravljanju PDI. Iza Thaler, ena izmed študentk, ki je sodelovala pri pripravi mnenja fakultete, je razložila trenutno ureditev sodniške in odvetniške prakse.
Kot nam pove Tea Jarc iz Mladi plus, so se v sindikatu začeli ukvarjati z reformo PDI prav v povezavi s problemom pripravništev.
Ministrstvo za pravosodje torej razpisuje dve vrsti sodniških pripravništev – plačana in volonterska. O razmerju med obema, Tea Jarc:
Poleg tega, da idejni osnutek predvideva odpravo volonterskega pripravništva, naj bi uvedel tudi poseben vstopni izpit, ki bo služil kot nov kriterij uvrščanja na čakalno listo za plačana sodniška pripravništva. Več o tem pove Tanja Krstova iz Sindikata Mladi plus:
Na vstopni izpit se bodo lahko študentje po zaključeni drugi stopnji faksa prijavili dvakrat na leto, pristop k izpitu pa bo plačljiv. Točen znesek stroškov v osnutku še ni določen in bo po odgovorih ministrstva predvidoma znan šele s končnim predlogom zakona. Prav tako okvirno dodelana je tudi vsebina vstopnega izpita, ki naj bi obsegal preverjanje sposobnosti logičnega in analitičnega mišljenja, reševanje primerov iz kazenskega in civilnega prava, naloge iz splošne razgledanosti na področju političnega sistema, pravne države in človekovih pravic ter esejsko vprašanje o pravno-etični ali pravno-filozofski temi. Ker konkretni primeri izpitnih nalog še niso na voljo, ni znano, ali bo tu šlo za pravniško variacijo etične dileme z vlakcem, ali pa se nam obeta povečana uporabnost Kantovega kategoričnega imperativa. Bolj gotov pa je, kot nam zopet razloži Tanja Krstova, sestav komisije, ki bo ta veleumja ocenjevala:
Študentka ali študent, ki se bosta uspešno prebila skozi moralno kontrolo upokojenih pravosodnih delavcev, se bosta uvrstila na listo za pravosodna usposabljanja. O novi ureditvi njune nadaljnje poti in postopnega prehajanja na trg dela, Tea Jarc:
Medtem ko je bil po stari ureditvi kandidat pozvan k sklenitvi delovnega razmerja trideset dni po opravljenem izpitu, reforma zakona spreminja ta rok na eno leto in s tem daljša obdobje, v katerem mora kandidat pod grožnjo vračila bruto zneskov prejetih plač ostati fleksibilen in ne more iskati drugih trajnejših priložnosti. Neodvisno od tega je ukrep, ki predvideva odvzem plače za opravljeno delo, izrazito sporen z vidika delovnega prava in prepovedi neplačanega dela. Določba celo uvaja kaznovalni element, ko zahteva povračilo bruto zneskov. S tem pravzaprav prenaša sankcijo, analogno tisti, ki je predpisana za nekatere kršitve štipendijskih razmerij, kar je neustrezno, v kolikor gre pri pripravništvu in štipendiranju za ločena instituta. Zakon o delovnih razmerjih namreč z izjemo volonterskega pripravništva predvideva, da se pripravništvo načeloma opravlja na podlagi sklenjenega delovnega razmerja, medtem ko je štipendiranje namenjeno financiranju izobraževanja v času izobraževanja. Vendar je Ustavno sodišče leta 2012 prav glede sodniškega pripravništva zavzelo nasprotno stališče – pri njem naj bi bil poglaviten predvsem izobraževalni namen in ga zato ni mogoče enačiti s splošnim pripravništvom po Zakonu o delovnih razmerjih. Da se zadeva še dodatno zaplete, idejni osnutek ne daje odgovorov, kako bi se morebitna vrnitev bruto zneskov plač usklajevala s pokojninskim in zdravstvenim zavarovanjem ter izračunom delovne dobe za sankcioniranega.
Tudi terminološka sprememba 'sodniškega pripravništva' v 'pravosodno usposabljanje', ki bi ga po novem opravljal pravosodni kandidat in ne več sodniški pripravnik, presega jezikovne razsežnosti in posega na področje delovne zakonodaje. Služila bi namreč lahko kot podlaga za vzpostavitev izjemnega pravnega režima, ki bi bil izvzet iz določb o pripravništvu v Zakonu o delovnih razmerjih.
Za študentke in študente, ki se ne bodo kvalificirali za pravosodno usposabljanje, osnutek predvideva nekatere druge možnosti opravljanja obvezne prakse, ki trajajo bistveno dlje:
Čeprav je eden izmed namenov novega zakona, ki bi potencialno omejil prehodnost med odvetniškim poklicem in ostalimi pravosodnimi službami, spodbujanje študentov in študentk k čim hitrejši izbiri svoje karierne poti, je ena izmed njegovih največjih pomanjkljivosti prav zamudnost. V prehodnem obdobju med zadnjimi pripravništvi in izpiti po stari ureditvi ter začetkom izvajanja novega predpisa bo nekaj generacij študentk in študentov na čakanju:
Dodaj komentar
Komentiraj