Da je univerza že nekaj časa v rdečih številkah, ni skrivnost. Jasno in glasno so to izrazili tudi dekani in dekanje Univerze v Ljubljani. Kakovostno in brezplačno javno šolstvo dodatnih rezov ne bo preživelo. Fakultete se z vedno večjimi finančnimi rezi spopadajo na precej podobne načine. Od zmanjševanja vpisnih mest, odpuščanja zaposlenih, prilagajanja in predvsem kleščenja ter združevanja študijskih programov, do varčevanja pri raznih nujnih sredstvih za kvalitetno študiranje. Na univerzo se vse močneje pritiska, naj ta še dodatno sodeluje z gospodarstvom in tako pridobiva sredstva za preživetje zunaj, na trgu, s tem pa je seveda močno okrnjena njena avtonomnost. Z raznimi komercialnimi dejavnostmi, ki še dodatno izčrpavajo že tako preobremenjene kadre. Posledica je seveda vedno bolj opazno padanje kvalitete predavanj, blokada pri zaposlovanju novih, mladih kadrov, s čimer se ohranja mandarinstvo vedno starejših rednih profesorjev, ki poskrbijo, da discipline na fakultetah preprosto niso v koraku s časom. Ne komercializacija, temveč večja financializacija s strani države! je stališče celotne akademske skupnosti.

Da se mora situacija reševati na ravni univerze in ne posameznih članic, je jasno, malo manj jasni pa so nameni ljubljanskega rektorja. Pred dobrim mesecem je namreč predstavil osnutek novega statuta univerze, ki je dodobra razburil akademsko sfero. O njem se razpravlja, piše in govori, problematiki pa smo se posvetili tudi na Radiu Študent v prispevku o statutu in kasnejši okrogli mizi na to temo. Čeprav je bil osnutek ostro zavrnjen z vseh možnih strani - študentov, zaposlenih na univerzi in sindikatov – je kmalu zatem prišel na mizo nov dokument, ki dopolnjuje statut - navodila za uravnavanje programske strukture. Omenjena navodila predvidevajo ukinjanje programov, ki niso finančno vzdržni, nadomeščanje s programi, ki so v celoti plačljivi, ukinjanje akreditacij za tiste programe, katerih diplomanti se soočajo z nadpovprečno brezposelnostjo in tako dalje. Glavno besedo pri tem pa naj bi po novem imel upravni odbor, ki je finančno-upravni organ fakultete, a je bil do sedaj podrejen senatu, ki predstavlja najvišji strokovni organ, pristojen za kakovost visokega šolstva. To se z novim statutom in njegovim dopolnilom, navodili za uravnavanje programske strukture, spreminja.

Da samouničevanje ljubljanske univerze ne bi bilo dovolj, je bil v začetku tedna predstavljen še nestrpno pričakovani osnutek novega zakona o visokem šolstvu, krajše ZviS-a. Tudi ta je šel v javnost mimo vseh deležnikov. Okoli tega so se oglasili iz Študentske organizacije Slovenije, kjer so bili presenečeni nad tem, da niso bili povabljeni k pisanju zakona. Problem vidijo v tem, da se predstavlja neusklajen predlog, ki po nepotrebnem širi informacije o ukrepih, za katere niti ni nujno, da jih bo končni zakon sploh vseboval. Več o sami vsebini zakona je bilo sicer povedano v torkovem offsajdu.

V času, ko je dodatno financiranje s strani države pogoj za obstoj visokega šolstva, smo se znašli pred tremi dokumenti, ki poskušajo izvesti neoliberalne reforme v smeri še dodatne, tokrat popolne komercializacije študija, uvajanja šolnin in ukinjanja celotnih programov in smeri, ki niso dobili zelene luči na prostem trgu. Kaj to pomeni za prihodnost univerze?

Že nekaj let se s podfinanciranjem s strani vlade univerze sili v iskanje manjkajočih sredstev drugje, na trgu. Z drugimi besedami - univerze so prisiljene k vse večji komercializaciji, nižanju delavskih pravic zaposlenih in vse večjemu padanju kvalitete predavanj. A če za trenutek malce abstrahiramo od dotične neskončne agonije brezglavega varčevanja in pogledamo širšo situacijo, vidimo, da je v času krize v drugih državah sfera visokega šolstva izvzeta iz varčevanja, ali, celo obratno - sredstva namenjena izobraževanju se povečujejo, kar je značilno sploh za države centra Evrope. Sicer pa v letošnjem letu univerzi grozi še dodaten, 23-milijonski rez, ki naj bi pokril tretjo četrtino plačnih nesorazmerij, a zaenkrat kaže, da se bo izplačal kar iz proračuna ministrstva.

Da je varčevanje brezglavo, pokaže že kratka analiza problemov, s katerimi se že več let sooča univerza in še kar niso odpravljeni. Tako že več let ni zagotovljenega ustreznega zakonskega financiranja, kljub temu da to narekuje 58. člen ustave Republike Slovenije. Vlade in ministrstva vedno znova načelno zagovarjajo kakovostno in brezplačno visoko šolstvo, a, kot vidimo, gre tu izključno za nabiranja političnih točk. Poglejmo malce konkretnejše in za primer izpostavimo osnovno zagato implementacije bolonjske reforme, ki je nihče ne odpravi. Ta namreč zavezuje fakultete, da se po novem 5 let študija izpelje z enakimi sredstvi in enakim številom pedagogov kot prej 4 leta študija. Ta osnovna nekonsistentnost in vsakoletno sistematično nižanje financiranja seveda prisili fakultete v boj za preživetje. Spontana optika neke navidezne konfliktnosti med humanističnimi in naravoslovnimi fakultetami, češ da se slednje lažje znajdejo v iskanju sredstev, se je pokazala za neutemeljeno. Vse fakultete po vrsti zahtevajo dvig financiranja, saj so se prav vse znašle v hudi, če ne že usodni finančni stiski. In kar je ključno pri financiranju je, da to ni podvrženo raznim interesom, saj če želimo govoriti o kakršnikoli avtonomnosti univerze, je ta avtonomnost v prvi vrsti finančna avtonomnost, saj zgolj ta prinese tudi de facto avtonomnost. Čim se univerza podredi trgu in se pusti regulirati njegovi nevidni roki, prej ali slej zapade v prakse, ki niso nujno v interesu javnosti in nekega splošnega napredka, za kar naj bi univerza nasploh obstajala. Prav tja napotujejo ti trije dokumenti – statut Univerze v Ljubljani, navodila za uravnavanje programske strukture in ZViS, ki bodo v primeru sprejetja v sedanji obliki po vsej verjetnosti usodni za brezplačno javno šolstvo.

Če se bo brezglavo varčevanje nadaljevalo, bo to s seboj prineslo posledice. Protesta in stavke tako v SVIZ-u kot v VSS-ju ne izključujejo, podobnega mnenja pa so tudi študentke in študentje. Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) pa je 17. februarja na predsednika Vlade RS dr. Mira Cerarja v imenu 39.236 podpisnic in podpisnikov peticije Za ohranitev kakovostnega javnega izobraževanja in odličnosti raziskovalnega dela naslovil odprto pismo, v katerem z zaskrbljenostjo ugotavlja, da politični odločevalci vse pogosteje ignorirajo kritike, pobude ali zahteve civilne družbe ali pa se – v najboljšem primeru – nanje odzovejo le formalno.

Tako smo v situaciji, ko imamo na eni strani zaskrbljene in vedno bolj jezne študentke, študente, sindikate, zaposlene na univerzi ter vedno širšo javnost, na drugi strani pa na trenutke shizofreno vlado in ministrstvo, ki v isti sapi hvali brezplačno in javno šolstvo, ter uvaja neoliberalne reforme, jasno in nedvoumno izražene v statutu Univerze v Ljubljani, navodilih za uravnavanje programske strukture in konceptu novega zakona o visokem šolstvu. Stroka in študentje jasno in glasno zahtevajo državni denar in ne nadaljnjega podrejanja zahtevam trgu in s tem kapitalu. Vlada pa dela ravno obratno - pripravlja reforme v smer vse večje komercializacije šolstva, kjer ne izključuje niti šolnin. Kako in kaj se bo dogajalo okoli teh zadev, bomo od blizu spremljali in poročali tudi v naslednjih dneh in tednih, ki bodo, očitno, ključni za status visokega šolstva v Sloveniji.

Za šolnine špara vajenec Tine.