Pozdravljeni v prvem poskusu oddaje. Če se bo vse razvilo po zastavljenih frekvenčnih valovih univerzitetne redakcije, boste lahko oddaji za pol ure prisluhnili vsake štirinajst dni.

Uni kompleks se bo ukvarjal z univerzalnimi problemi v univerzitetnem prostoru in poskušal razgaljati razne univerzitetne komplekse s kompleksnim pristopom. Ustvarjalci se bomo trudili zajemati različne vidike problematik in jih obdelati na raznovrstne načine. Iz metodoloških knjig bomo izpihali prah jih preleteli, nato pa se ponovno vrnili k enostavnejšim preučevanjem problemov. Ko nam bo zmanjkalo sogovornikov, bomo pisali radijske igre.

Različnim problematikam bomo namenili tudi tematske sklope oddaj ter tako sebi in drugim poskušali zakomplicirati življenja z raznimi anketami, kronologijami, teoretskimi koncepti in vsem, kar bomo potegnili iz repertoarja novinarskih pripomočkov. V tokratnem sklopu oddaj Uni kompleksa bomo obravnavali nesigurna delovna mesta v univerzitetnem prostoru, v prihodnosti pa se bomo dotaknili tudi anti-utopije univerze v letu 3012, zgodovinske poti, ki so jo študentska gibanja prehodila pri nas in vsega, kar nam bo kompleksnega prišlo na uho.

Kot rečeno, v prvem tematskem sklopu misije Uni kompleks se bomo dotaknili problematike ne-varnega dela v univerzitetnem prostoru. Tematike bodo zajemale problematiko študentskih delavcev, ki servisirajo študentske posredovalnice, akademsko osebje na univerzi, ki se pod zablodo o konkurenčnem izobraževalnem prostoru pusti prodajati na trgu znanja ter tako nekoč javno dobro znanje prepušča interesu kapitala.

Odprli pa bomo tudi problematiko zaposlovanja tehničnega osebja, ki je zaposleno preko posrednikov in na plečih katerih po eni strani bogatijo posredniki po drugi pa se univerzitetnemu akademskemu prostoru ni potrebno ukvarjati z nepomembnimi življenjskimi izzivi, kot na primer urejenim delovnim okoljem.

Sicer smo prvi Uni kompleks testirali tam, kjer se počutimo najbolj domače - v univerzitetni redakciji. Za izhodišče smo uporabili polodprti intervju, katerega izsledke boste lahko slišali v nadaljevanju.

Pred interpretacijo odgovorov o razmerah dela med novinarji univerzitetne redakcije pa se ustavimo še pri ne-varnem prekernem zaposlovanju.

Trend v družbi se kaže v neznanskem povečanju služb z ne-varnimi pogoji dela. Službe ne zagotavljajo več socialnih dodatkov, regresov, vračila stroškov prevoza in malice. Delovni čas se razteza pod pritiski delodajalcev, bolniška ne obstaja več, prav tako ni zagotovljenih ostalih pravic, delodajalci te lahko brez kakršnih koli obveznosti odpustijo. Firme prispevkov protizakonito ne plačujejo več niti tistim, ki bi jim to še morale.

Na moči dobivajo razni prekupčevalci z delom, ki s posredovanjem služijo na tistih, ki delajo. To velja tako za študentske servise kakor za posredovalnice dela tipa „Adecco", „Man Power" in podobne izkoriščevalce. Idealne razmere za nosilce kapitala in njihove politične botre, ki jim situacije nemoči delavcev prinaša neupravičen zaslužek. Zadeva gre celo tako daleč, da Zavod za zaposlovanje tem agencijam podeljuje koncesije, torej jih za izkoriščevalsko delo še nagrajuje.

Medtem pa okosteneli sindikati le nemočno opazujejo dogajanje in se poskušajo pogajati z ostalimi „tako zvanimi" socialnimi partnerji, a jim baze redno zaposlenih primanjkuje. Na svojih birokratskih stolih, z rednimi službami, se bojijo nastale situacije, saj jim bo kmalu zmanjkalo članarin za plače. Obenem pa se ne znajo postaviti na stran brezposelnih, honorarno zaposlenih ali migrantskih delavcev. Njihovo vlogo na perverzen način prevzemajo izkoriščevalske posredovalnice dela, ki razčlovečenim človeškim virom nudijo vsaj zagotovilo nedostojnega plačila.

Delo je razvrednoteno kakor so razvrednoteni tudi ljudje, ki za njim stojijo. Ti so oropani dostojanstva ter individualizirani. V najlepšem primeru se jih z ekonomskega vidika jemlje kot potrošnike, ti pa morajo biti labilni, „nesigurni" ter tekmovalno razpoloženi, saj jih je le tako moč zavajati, manipulirati, ustrahovati, voditi in seveda izkoriščati. Organiziranje med njimi je nezaželjeno, saj so tako možni svoj položaj reflektirati in se organizirano postaviti zase.

Na logiko pristaja tudi univerza. Svoja dejanja pa opravičuje s kakovostjo. Rednih služb ne ponuja več, saj se ljudje tako polenijo, študentje morajo študij plačevati čedalje dražje, saj ga le na ta način cenijo. Univerza je del državnega aparata, država pa je podjetje, javno dobro ne obstaja več in tudi znanje je moč tržiti.

Iz dominantne družbe se je težko iztrgati. To se vidi tudi iz izkušenj ljudi v univerzitetni redakciji. Gre za mlado ekipo študentskih delavcev ali brezposelnih v svojih dvajsetih letih. Z diplomo ali brez večina dela na treh delovnih mestih. Glavni vir dohodkov jim ponavadi predstavlja ena od treh služb, ki pa načeloma nima rednega delovnega časa. Delovni čas se giblje od 0 do 12 ur dela dnevno.

Očitno je delavnik, ki presega 8 ur, stalnica kakor tudi velika raznolikost ur dela po dnevih oziroma obdobjih. Z njim se srečujejo tudi ostali sodelavci.

Ob napornem tempu dela pri vsaj eni od služb, ki jih opravljajo sodelavci redakcije, bi si človek seveda želel kakšnih pravic, ki iz dela izhajajo, vendar je bilo te le težko identificirati. Edina pravica, ki jo je bilo mogoče najti, je bila pravica do dogovorjenega izplačila. Pri vseh zvrsteh dela, od projektnega do rednega brez redne zaposlitve in vsega, kar je vmes, pa se pogreša socialne prejemke, kot na primer plačilo zdravstvenega zavarovanja.

Ker sodelavci redakcije delajo na podplačanih delovnih mestih in v veliko primerih ne v osebno-izpopolnjujočih branžah, se kar samo ponuja vprašanje nadzora na delavnem mestu. Zanimivo je premisliti zbrane odgovore, ki govorijo o delu - v veliko primerih - kot sredstvu preživetja. V njih ne najdemo odkritega nadzora. Temu verjetno pripomore dejstvo, da je vsak posameznik nadomestljiv. „Če ne boš delal, bomo iz bazena neizkoriščenega potenciala pač izbrali nekoga drugega," bi se verjetno glasila logika za tem.

Ko sprevidimo banalne pogoje dela, si je težko predstavljati vztrajanje v njih. Kako to, da ljudje v njih vztrajajo oziroma se ne postavijo zase, kaj je razlog za tako „zindividualizirano" zavest delavca. So krivi pogoji dela, ki onemogočajo organiziranje, ali temu botruje narcisoidna plat človeka, ki želi poskrbeti samo za svojo rit.

Očitno se organiziranje na delovnem mestu izplača. Univerzitetno redakcijo smo povprašali še o idealnem delu, kar se je izkazalo za težko vprašanje. Zgleda, da vsaj Univerzitetniki ne fantazirajo preveč o dobrem delu, temveč se ukvarjajo predvsem z izboljšanjem obstoječega. Iz pogovorov tudi sledi, da je težje delo načeloma plačano slabše, delovna mesta pa nestalen vir dohodkov. Kaj si o ne-varnem delu mislijo študentje, akademski delavci na univerzi ter tehnično osebje, pa več v prihodnjih oddajah Uni kompleksa.