Z denarjem do denarja
If at first you don’t succeed, try, try, … ups, you’re broke.
Slovenija je po OECD-statistikah ena od štiriindvajsetih držav na svetu, ki imajo v letu 2022 brezplačno univerzitetno izobraževanje. Naša zamejitev šolnin je z globalne perspektive redkost, celo dovolj, da nam OECD očita, da z njo preveč omejujemo »avtonomijo« visokošolskih zavodov. Zakaj se torej študentke in študentje pritožujejo, da so se ob študiju še vedno prisiljeni ponuditi delovnemu trgu kot prekarizirana in izkoriščena delovna sila? Ker študij poleg stroškov preživljanja vendarle prinaša skrite stroške v učnem procesu. Teh je od nedavnega za študente in študentke na mariborski univerzi še občutno več, saj bodo po novem, spremenjenem pravilniku plačevali za vsako zviševanje izpitih ocen.
Univerza v Mariboru je z letošnjim študijskim letom sprejela nekaj sprememb v Pravilniku o preverjanju in ocenjevanju znanja na Univerzi v Mariboru. Novi pravilnik tako vsak poskus zviševanja ocen kvalificira kot komisijski izpit, komisijo pa je treba plačati, tokrat pač iz žepa preveč ambiciozne študentke ali študenta, ki se je odločil, da mu tista šestka ali osemka ni povšeči. Cenik se bo v prihodnosti sprejemal vsako študijsko leto znova, a letos postavlja ceno izpita na 67 evrov za študentke in študente s statusom rednega študenta in 83,80 evra za te, ki statusa rednega študenta nimajo. Mariborska študentska populacija je šokirana, univerzitetni študentski svet molči, univerza pa se izogiba vprašanjem o razlogih za to odločitev.
Odgovore smo najprej iskali pri Univerzi v Mariboru. Namesto pojasnitev, zakaj je do česa takšnega sploh prišlo, so nam sprva postregli z retoriko, ki je spominjala na sprenevedanje Ministrstva za zunanje zadeve ob zaostritvi pogojev za vizum tujih študentov. Poudarili so, da ne gre za uvedbo, pač pa za spremembo že obstoječega sistema. Po ponovni prošnji za razloge za to spremembo, so odgovorili, citiramo:
»Organi Univerze v Mariboru so sledili željam študentov po opravljanju dodatnih izpitov za zvišanje ocen, kar sicer ni pogosta praksa na mednarodnih univerzah, kjer je tudi razpisanih izpitnih rokov manj. Ker pa se je v preteklosti pokazalo, da posamezni študentje pristopajo k dodatnim izpitnim rokom brez dodatnega znanja in brez posebne odgovornosti, saj se jim po izvedbi dodatnega izpitnega roka upošteva višja ocena (torej ni nujno, da uspejo dvigniti oceno, lahko je tudi nižja, lahko je študent v drugem opravljanju celo ocenjen negativno), so se organi univerze po celotnem izvedenem postopku odločili, da se spremeni sistem opravljanja zviševanja ocene«.
Iz povedanega se da razbrati vsaj troje. Prvič, da se Univerza v Mariboru zgleduje in primerja s tujino, za katero smo že v začetku pojasnili, da ni nujno najboljši zgled. Drugič, da študente v prvi vrsti očitno razumejo kot izkoriščevalce sistema, ki neodgovorno tratijo čas profesorjev s tem, da se na ponovno pisanje izpitov ne pripravijo dovolj. In tretjič, da vlogo univerze razumejo predvsem kot disciplinirajočo in ne pedagoško ali andragoško institucijo.
Takoj trčimo ob vsaj dve nesmiselnosti te nove spremembe, ki ju zaznavajo študenti: vlogo visokega povprečja pri pridobivanju in ohranjanju štipendij in pedagoško nesmiselnost tega, da je študentka ali študent štipendist kaznovan huje, če izpit naredi z nizko oceno, kot pa če ga pade. Zoisova štipendija zahteva povprečje 8,5 za pridobitev in 8,1 za ohranjanje, državna štipendija pa najvišji dodatek za uspeh določa za tiste s povprečjem nad 9,0. Če posameznica ali posameznik ni izredno talentiran za vse predmete v okviru svoje študijske smeri ali pa res lepo količino časa vsakodnevno posveča delu za študij, je takšna povprečja težko dosegati v prvo. Ampak povprečna študentka ali študent, sploh pa takšen iz skromnejšega socialnega ozadja, mora poleg študija delati.
Situacija torej postane zares absurdna, ko je predpogoj za kvalificiranje za socialni korektiv, kakršna je štipendija, to, da imaš dovolj denarja, da lahko svoj čas nemoteno preživljaš za knjigami, ali pa, da si lahko financiraš vnovične poskuse. Povedano na kratko, potrebuješ sredstva za pridobivanje sredstev. Hkrati pa takšna ureditev pod vprašaj postavlja pedagoški namen študija. Ta namreč ne ocenjuje več znanja, pač pa dohodkovni položaj študentke ali študenta.
Predsednica visokošolskega sindikata Univerze v Mariboru Marija Javornik pravi, da v sindikatu načelno nasprotujejo spremembam, ki bi škodile položaju študentov, ampak dodaja, da je odgovornost v končni fazi tudi na študentskih predstavnikih:
Pa poglejmo, kako so študentski predstavniki pospremili to spremembo. Glede na to, da študentke in študenti spremembo, sprejeto v juliju, opažajo šele sedaj, se je očitno nekaj zalomilo že pri komunikaciji študentov s svojimi predstavniki, kaj šele pri zagovarjanju študentskih interesov med postopkom sprejemanja in potrjevanja novega pravilnika. Anja Rudež, članica Študentske fronte v Ljubljani, izpostavi:
Študentski svet Univerze v Mariboru nam do etriranja oddaje ni odgovoril na vprašanja, študentka prodekanja, Nina Kotnik, pa nas je obvestila, da se pridružuje izjavi rektorata univerze. Na rektoratu so nam odgovorili, da so bile spremembe pravilnika uvedene s strinjanjem študentskega sveta univerze.
Študentski svet Univerze v Mariboru je imel menda tudi sicer v preteklosti že probleme z zagovarjanjem interesa študentstva. Pred leti naj bi celo zavrnili predlog cenejših diferencialnih izpitov. Več pove Simon Zupan, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki je na seji prisostvoval:
Študentska organizacija Univerze v Mariboru je potrdila, da o spremembah niso bili obveščeni med sprejemanjem in po njem, s strani študentov pa, pravijo, niso zasledili kakšnega odziva ali od njih prejeli vprašanj. Glede na organe in organizacije, ki predstavljajo študentstvo, ni s situacijo torej nič spornega. Kaj pa menijo študentje?
Študentka Filozofske fakultete v Mariboru je povedala naslednje, citiramo: »Moram reči, da me je kar malo streslo, ko sem prvič prejela mail z informacijo, čeprav bi si mogoče zviševanje do neke mere še lahko privoščila. Glede na zahteve Zoisove štipendije pa to vseeno predstavlja velik zalogaj, tako meni kot verjetno tudi veliki večini študentov na UM, ki jo prejemajo. Da ne govorimo o tem, da je to samo še en dodaten strošek poleg vseh ostalih vsakodnevnih (npr. študentski dom). Kot študentka psihologije lahko rečem, da bi mi to stroške študija v prihodnje povečalo za vsaj 134 € na semester. Na nek način se plačljivo zviševanje zdi kot kazen, ker ti pač ni uspelo doseči želenega rezultata v prvo. Glede na to, da je opravljanje izpita brezplačno 3-krat, se mi vse skupaj res ne zdi smiselno. Verjamem, da nas bo večino to odvračalo od zviševanja, še huje pa je, da si glede na pogostost verjetno tega sploh ne bomo mogli več privoščiti«.
Nov sistem poleg dodatnega stroška za študente predstavlja še birokratsko oviro, saj je treba podpisani obrazec za prijavo na zviševanje ocene fizično oddati v Službo za študentske zadeve. Tako uporabne inovacije pri višanju skritih stroškov študija le redko ostanejo le v enem od naših univerzitetnih mest, zato obstaja možnost, da bi tudi drugi študentke in študentje po Sloveniji lahko kmalu delili usodo mariborskih sotrpinov. Glede na izjave, ki nam jih je uspelo pridobiti do etriranja oddaje, lahko to skrb opustijo študentke in študentje Univerze v Novi Gorici, na Primorskem in v Ljubljani. Rektor Univerze v Novi Gorici, Boštjan Golob, pove:
Temu pritrjuje tudi rektorat Univerze v Ljubljani, ki sporoča, da ne načrtujejo sprememb. V imenu študentskega sveta Univerze v Ljubljani je o trenutnem sistemu spregovoril njegov predsednik, Nejc Donaval:
Vseeno se novica tiče celotnega študentstva. V Listi demokratičnega študentstva so zato poudarili, da takim stroškom študija nasprotujejo. Več pove član LDŠ, Tim Krhlanko:
Anja Rudež iz Študentske fronte dodaja:
Zadnjo besedo dajemo Timu Krhlanku in se pridružujemo dobrim željam našim mariborskim kolegom in kolegicam:
Dodaj komentar
Komentiraj