Medtem ko bruci in brucke zmedeno iščejo prave predavalnice, se bomo v današnji oddaji Pod katedrom posvečali prispevkom za študij. Skritim stroškom študija, ki so vam jih na informativnih dneh verjetno zamolčali.

Da bomo lažje razumeli, kaj ti prispevki sploh so in zakaj so problematični, najprej poglejmo, kako je financiranje slovenskega visokega šolstva urejeno z zakonom. ZViS v 72. členu vire financiranja opredeli takole: " Visokošolski zavodi pridobivajo sredstva od ustanovitelja, iz proračuna Republike Slovenije, iz proračuna Evropske unije, šolnin in drugih prispevkov za študij, plačil za storitve, donacij, dediščin in daril ter drugih virov."

V naslednjih členih je podrobneje zapisano, kateri zavodi so upravičeni do proračunskih sredstev in v kakšnem obsegu. Za nas najpomembnejše je, da se iz proračuna financira študijska dejavnost rednega študija za prvo in drugo stopnjo javnih visokošolskih zavodov in zasebnikov s koncesijo. Študijsko dejavnost ZViS definira takole: "Študijska dejavnost je pedagoška in z njo povezana znanstvenoraziskovalna, umetniška in strokovna dejavnost, knjižnična, informacijska, organizacijska, upravna in druga infrastrukturna dejavnost." Zakon torej narekuje, da izvedbo dodiplomskega in magistrskega študija plača država. Torej je študij na prvi in drugi bolonjski stopnji brezplačen? Ni čisto tako.

Za izredne študente je študij plačljiv v celoti. To so študentje, ki do brezplačnega študija niso upravičeni ali pa jim tak način preprosto bolj ustreza. Izredni študentje za vsak letnik plačajo šolnino. Redni študentje, na drugi strani, študirajo brezplačno. No, bolje rečeno, ne plačujejo šolnine, saj jim študij plača država. Sami pa morajo kriti določene prispevke in storitve, za katere v državnem mošnjičku ni dovolj cekinov. Tu pa se zadeve zapletejo.

Poglejmo, katere prispevke za študij morajo študentje plačati iz lastnega žepa. Na Univerzi v Ljubljani prispevke študentov ureja Pravilnik o prispevkih in vrednotenju stroškov, ki ga vsako leto sprejme Upravni odbor Univerze. Pravilnik za tekoče študijsko leto opredeljuje naslednje prispevke za študij:

- prispevek za kritje stroškov, povezanih z izvajanjem študijskega programa na terenu in z organizacijo strokovnih ekskurzij,

- drugi prispevki za študij, ki jih določijo članice UL,

- stroški preizkusa posebnih nadarjenosti ali psihofizičnih sposobnosti,

- prispevek za dejavnost študentskega sveta članice UL.

V oči najbolj bodejo prispevki za kritje stroškov terenskega dela in strokovnih ekskurzij. Terenske vaje so namreč obvezen del nekaterih študijskih programov. To pomeni, da študentje brez opravljenih terenskih vaj ne morejo dokončati študija. Stroške terenskih vaj pa si morajo deloma ali v celoti kriti sami.

Za primer poglejmo Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani. Magistrski študentje gozdarstva morajo ob vpisu v prvi letnik za terensko delo in ekskurzije plačati 269 evrov in 7 centov. Če prištejemo še 29 evrov vpisnine in tri evre prispevka za študentski svet, je vsota že višja od 300 evrov. Redni študentje morajo tako za obvezno študijsko dejavnost, ki se izvaja v obliki terenskega dela, plačati. Izvedba terenskih vaj je gotovo dražja kot izvedba predavanj, vendar bi to moral biti strošek, ki ga plača država, ne pa študentje. Če Univerza v Ljubljani visoke prispevke za terenske vaje lahko upraviči z visokimi stroški, pa podoben argument težko uporabi za komisijske izpite.

Študentje, ki študirajo na Univerzi v Ljubljani, lahko izpit brezplačno opravljajo trikrat. To pomeni, da imajo tri brezplačna opravljanja izpita. Četrto in peto opravljanje izpita se izvaja pred komisijo, ki jo sestavljajo vsaj trije člani. Komisijsko opravljanje izpita je plačljivo. V zadnjih letih je cena opravljanja komisijskega izpita močno narasla. Pred devetimi leti so študentje za komisijsko opravljanje izpita plačali 40 evrov in 50 centov. V letošnjem študijskem letu bo študente komisijsko opravljanje izpita olajšalo za krepkih 183 evrov in 40 centov. Na Univerzi v Mariboru je komisijsko opravljanje izpita trikrat cenejše.

Nesprejemljivo visoka cena komisijskega izpita je tudi nerazumljiva. Z izvedbo komisijskih izpitov namreč ne nastajajo posebno visoki dodatni stroški. Res je sicer, da morajo pri takšnih izpitih sodelovati trije visokošolski učitelji, da se zagotovi korektnost ocenjevanja. Pa vendar to ne upraviči takšnega zneska.

Ocenjevanje izpitov, komisijskih ali navadnih, spada k rednim delovnim obveznostim visokošolskih učiteljev. Drugače povedano, za komisijsko ocenjevanje niso dodatno plačani. Tudi strošek tiska in vnosa v informacijski sistem je zanemarljiv. Zdi se, da neupravičeno visoka cena prej odvrača kot spodbuja. Za spodbujanje rednega opravljanja izpitnih obveznosti bi morali obstajati boljši načini kot grožnje s plačevanjem astronomskih zneskov.

Med izpitnim obdobjem ste iz študentskih ust gotovo že slišali: Ta izpit zdej morm pa res narest, drugač bom mogu plačat. Takšna bojazen pred plačilom je po primernosti zelo podobna tisti ponarodeli grožnji, s katero so včasih strašili majhne otroke: "Če ne boš priden, te bomo dali ciganom."

Analizirali smo že stroške terenskih vaj in visoko ceno komisijskih opravljanj izpitov. Poglejmo še nekatere druge stroške, ki lahko doletijo študente.

Začnimo s potrdili. Prispevki za potrdila se obračunavajo po taksah, ki jih določa Zakon o upravnih taksah. Tako boste denimo za potrdilo o opravljenih izpitih odšteli 4 evre in 60 centov, za druga potrdila, denimo potrdilo o diplomiranju, pa dvakrat toliko. Torej absurdnih devet evrov za list papirja.

Če se želite prepisati na drug študijski program ali se na drugi stopnji vpisati na drugačen študijski program, boste verjetno morali opraviti diferencialne izpite. Število izpitov je odvisno od tega, kako drugačen je vpisani program. Vsaka izvedba predmeta z diferencialnim izpitom po veljavnem ceniku Univerze v Ljubljani stane 61 evrov in 10 centov. V primerjavi s komisijskim izpitom je to malo, a vseeno dvakrat več, kot za diferencialni izpit plačajo študentje Univerze v Mariboru.

Po pregledu stroškov terenskih vaj, cen komisijskih in diferencialnih izpitov ter potrdil o šolanju postane jasno, da redni študij le ni tako brezplačen, kot se zdi na prvi pogled. Nekateri izmed stroškov so tudi popolnoma neupravičeni. Od novega-starega ministra za izobraževanje je odvisno, če bo z dodatnimi finančnimi injekcijami uspel preložiti breme financiranja nazaj na pleča države. Pa tudi z dodatnimi sredstvi se bo Univerza v Ljubljani le s težkim srcem odrekla denarju, ki ga dobi s komisijskimi izpiti. Saj veste, kazen mora biti, kazen je vzgojna!