Ho ho ho! Vesel božič in srečno novo leto otroci! Še dobro, da so prazniki vsako leto daljši. Saj veste, da je zdaj že skoraj tradicionalno, da se kar začetek novembra, skoraj takoj, ko smo pospravili gnile buče in okostnjake, začne obešati praznične lučke in božičke? Adventni koledar je seveda že skoraj izpraznjen, šolski pevski zbori pa se že mesece učijo vseh tistih čudovitih božičnih klasik.

Zagotovo se še spomnimo, kako smo v osnovni šoli pri pouku izdelovali božične okraske, si kot »skrivni božički« podarjali darilca in se udeleževali božičnih bazarjev, kjer smo morda tudi sami prispevali kakšen venec. Vsako leto, skoraj brez izjeme, pa je konec pouka pred počitnicami obeležila slavnostna božično-novoletna predstava. Kljub lokalnim posebnostim smo lahko prepričani, da praktično vsaka izmed njih vključuje najmanj nastop svojega pevskega zbora. Ta pa si zagotovo privošči zapeti kakšno božično, na primer Sveto noč.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja v 72. členu navaja, da v javnih vrtcih in šolah ni dovoljena konfesionalna dejavnost. Torej verouk ali konfesionalni pouk religije in organizirani religiozni obredi. Ali je torej prepevanje božičnih pesmi na šolskih proslavah in izobešanje božičkov in venčkov po šolskih učilnicah kršitev?

Na prvi pogled morda teh praks res ne bi uvrstili pod verouk ali celo organizirane religijske obrede. To pa seveda ne pomeni, da ne gre za sporne navade. Prav kot navade, celo kot tradicije, jih namreč radi označujejo njihovi zagovorniki. S tem jih seveda poskušajo vzpostaviti kot neizpodbitne, absolutne, nepogrešljive, normalne, naravne in nujne dele šolskega kurikuluma. 

V Sloveniji imamo v register vpisanih kar devetinpetdeset različnih cerkva in verskih skupnosti. Od najbolj priljubljene, Katoliške cerkve, do Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja. Kako ne-vključujoči smo potemtakem, da v šolah obeležujemo le praznike ene same, četudi dominantne? Tradicija vendar! Katera tradicija in kako daleč sega, je navidez samoumevno. A vendar, ali res vključuje Jezuščka v jaslicah in prepevanje Svete noči?

Kaj se je zgodilo s strpnim, odprtim zahodnim svetom? Kako si lahko šole sploh drznejo organizirati dejavnosti in dogodke, navidezno povezane le z eno religijo? A ne bi raje vključili običajev in navad vseh verskih skupnosti v Sloveniji? Kaj če bi zapeli še kakšne mantre Hare Krišna in se jeseni pogostili za Divali? Proslave, sladice in zabava so zagotovo vsem v interesu. Zakaj bi drugače v šoli sploh imeli božično okraševanje in krofe v obliki zajčkov?

Slovenija je majhna država, kjer že prilagajanje šolskega jedilnika hitro postane pretirano vneta debata. Svinjina sicer mora ostati, pa pred veliko nočjo bomo zagotovo z veseljem jedli pirhe in pecivo v obliki zajčkov in prakljev. Zanemarjena pa ni le večina verskih skupnosti v državi, tudi neverujoči so zmeraj spregledani. Zdravorazumsko je predvidevati, da tudi oni doma praznujejo božič in veliko noč. V tem primeru se bodo torej kar z največjim veseljem prepustili božičnemu duhu. Zavreči svoja načela v imenu udobja in priročnosti je danes pač norma.

Če povzamemo. Gre za čisto preprosto dejstvo, da takšne prakse v javne izobraževalne zavode seveda ne spadajo. Ti so namreč od verskih skupnosti ločeni po ustavi. To pa bi enostavno moralo zadostovati, da ne bi prihajalo do božičnih proslav in bazarjev, do barvanja pirhov v šolah ali do s katerokoli religijo kakorkoli povezanih dogodkov.

A zaradi navideznosti tradicije in splošne apatije do kakopak nesprejemljivih dejanj, ki sicer [sarkastično] res nikomur ne škodijo, bodo vzpodbude po spremembah pač naletele na gluha ušesa. Rešitve pa so tako zelo preproste. Preimenovati bazarje, počitnice, proslave in iz programa le-teh izključiti pesmi ali nastope, ki kakorkoli omenjajo ali se navezujeo na katerokoli versko skupnost. Ampak zakaj bi odvzeli še zabavo, ko pa na nekaterih šolah sploh ni učiteljev matematike ali pa tehniko poučujejo učitelji športne? Kruha in iger! Mar ne?

Svete noči ni pela Klea, v tišini jo je mentorirala Nika G.