Lulati politično
FOTO: pexels.com
***
Človek bi mislil, da je takrat, ko pokliče narava, najbolj političen del izbira časopisa za družbo med procesom ali pa morda izbira znamke WC papirja. A če si pripadnica kvir skupnosti, ki ne ustreza dovolj spolnim stereotipom enega ali drugega družbeno priznanega spola, potem je lulati kjerkoli kar naenkrat politično izrekanje, nemalokrat pa tudi izpostavljanje celemu naboru možnih nevšečnosti in sovražnosti.
Izobraževalni sistem pri tem ne pomaga kaj dosti. Institucije, na katerih je večurna prisotnost obvezna ali pa vsaj družbeno pričakovana, ne poskrbijo za vse svoje učenke. Spolno nevtralna stranišča premore le peščica fakultet in srednjih šol, ki se imajo za progresivnejše oziroma je ravnovesje med dekleti in fanti tako prekucnjeno, da se ospoljena stranišča statistično ne splačajo. Mednje štejejo srednja vzgojiteljska šola in pedagoška fakulteta, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana, fakulteta za socialno delo in fakulteta za družbene vede.
Težava ospoljenih stranišč na vseh drugih izobraževalnih institucijah se zdi z vidika kvir skupnosti skoraj samoumevna, a jo kljub temu ubesedimo. Trans osebe med tranzicijo in občasno tudi po njej, nebinarne osebe in tudi cis osebe, ki ne ustrezajo ospoljenim stereotipom oblačenja in videza, so lahko mimogrede žrtev stigme in sovraštva med uporabo spolno binarnih stranišč.
Ampak naj namesto pridiganja avtorice komentarja podium za izrekanje dobijo osebe, na katere trenutna ureditev vpliva najbolj. Študent Maj pove:
Takšen primanjkljaj deli celotna veriga izobraževalnih institucij. Slovenska trans srednješolka opiše svojo izkušnjo uporabe stranišč na svoji šoli.
In nebinarne osebe? Kako je izbirati med odgovori, ko ni pravega? Erazem predstavi svojo dilemo v študijskih prostorih.
Ob letošnjem stopnjevanju sovražnega diskurza in sovražnih dejanj v slovenski javnosti, uperjenih proti kvir manjšinam, je poleg pragmatične skrbi za lastno varnost in dobro počutje nezanemarljiv tudi strah potencialnega izrabljanja politiziranih stranišč v prihodnosti. Naša srednješolska sogovornica pojasni.
Pomembno je izpostaviti tudi dejstvo, da stranišča niso inherentno politična, pač pa jih za takšna določamo sami. V mnogih situacijah kot družba povsem sprejemamo spolno nevtralna stranišča, le da jih za taka ne imenujemo ali koncipiramo. Tudi prostor nasilja so za cisspolne ljudi res izjemoma. Domača stranišča so zaradi pogostosti intimnopartnerskega nasilja ironično še najbolj nevarna stranišča, pa se nihče ne krega o njihovi spolni deljenosti ali nedeljenosti.
Tudi v procesu izobraževanja se spolno nevtralna stranišča množično pojavljajo. Pa ne na izobraževalnih institucijah, pač pa v namensko pripadajoči infrastrukturi. Zakaj torej smiselno tudi drugje spolno nevtralna stranišča ne bi smela biti problem, pojasni Erazem:
Glede najboljše izvedbe spolno nevtralnih stranišč ima tudi kvir skupnost pogosto deljena mnenja. Naj bodo znaki na straniščih abstraktni, kot na ŠVS GUGL, naj jih ne bo, kot na FDV, naj prikazujejo, ali ima stranišče pisoar, naj stranišče sploh ima pisoar ... Maj o dilemi razmišlja tako:
Ob naštevanju peščice progresivnih institucij povprečno ljubljansko študentko ali desno konspiratornega novinarja lahko zbode v ušesa, da filozofske fakultete (še) ni med njimi. Maj ob tem dodaja:
Erazem pove, da naj bi bila stranišča v levem krilu pritličja filofaksa sicer nekoč spolno nevtralna, a naj bi se po nekaterih informacijah zaradi zmede zunanjih obiskovalk in obiskovalcev stranišča označilo.
Znaki za binarna stranišča so potem nekajkrat izginili, pa se jih je vsakič spet nadomestilo, dokler niso dokončno izginili. Odtlej se na filofaksu bije čisto pravi majhen kulturni boj, v okviru katerega določen del študentske ali akademske populacije na stranišča piše in riše simbole za moškega in žensko, drugi del populacije pa na faks hodi z acetonom. Še sreča, da je aceton cenejši od alkoholnih flomastrov.
Ampak zakaj vse to transfobično brcanje proti ideji spolno nevtralnih stranišč? Maj naslovi morebitne zadržke:
Če smo torej pri korigiranju družbenih pravil, bi se lahko osredotočili na kakšno ključnejše pravilo od tega, kdo kje lula. Na primer na družbena pravila glede sprejemljivosti spolnega nadlegovanja. Ob tem je potrebno izpostaviti, da razen v famoznih terf kriminalkah J. K. Rowlling nasilneži niso trans osebe, pač pa cisspolni moški. In ti lahko, ko zakorakajo čez družbeni tabu spolnega nasilja, verjemite ali ne, z enako lahkoto zakorakajo tudi v ženski WC.
Vsi prostori bi morali biti varni prostori. Dokler niso, naj se naslavlja vir problema in naj se v nevarnost družbene stigme in nasilja ne postavlja trans oseb, ki bi rade samo v miru lulale. Ne pa kakale, seveda, saj strokovni viri zagotavljajo, da trans osebe enako kot ženske ne kakajo.
Ob koncu ne škodi izpostaviti, da so stranišča samo simptom in vrh ledene gore družbenih mikro- in makroagresij proti transspolnim osebam. Za podrobnejšo razlago zadnjo besedo prepuščamo Maju.
Dodaj komentar
Komentiraj