Maja letos je pri založbi književnega društva Hiša poezije v skupinskem prevodu izšla knjiga Michela Serresa, ki nosi naslov Palčica. Prevod je prišel po šestih letih, ki so pretekla od prvotnega izida knjige v Franciji. Michel Serres je sicer francoski filozof, zgodovinar znanosti, matematik, esejist. Do sedaj je bilo v slovenščino prevedenih le nekaj njegovih odlomkov iz intervjujev. Palčica pa je njegova prva knjiga, ki je v celoti prevedena v slovenščino.

Možno je, da nas prva asociacija ob naslovu Palčica popelje do Andersenove pravljice z istoimenskim naslovom. A Serresova knjiga ne dela nikakršne povezave z Andersenovo pravljico, ki bi šla onkraj naslova. Njegova povezava s Palčico gre v smeri naslednjega vprašanja: »Preden začnemo kogarkoli karkoli učiti, ga moramo poznati. Kdo pravzaprav danes hodi v osnovno šolo, v srednjo šolo, na univerzo?« Recimo, da poskuša Serres s tem vprašanjem o »Palčici« spoznavati nas, tiste ljudi, ki smo zrasli ne OB digitalnih medijih, informacijski tehnologiji, internetu, ampak V njih oziroma v eri ustaljene razširitve le-teh. Serresovi kratki eseji so v knjigi razdelijo na tri poglavja: Palčica, Šola, Družba. Vsako izmed poglavij bomo v nadaljevanju poskusili zaobjeti in mu pridodati kakšen odstavek več.

Palčica

Prvo poglavje poseže v premislek o pogojih in obdobju, v katere je bilo rojeno Palčičino telo. Pričakovana življenjska doba je zdaj blizu osemdesetih let. Telesno življenje se je s tem podaljšalo: če so na primer naši starši dedovali pri tridesetih letih, bomo mi verjetno na svojo dediščino čakali do starosti, zaradi česar prenos premoženja poteka drugače. Danes si nekateri zvestobo ob poroki obljubijo za več kot pol stoletja, s tem se pojavi tudi drugačno razumevanje razmerij. S podaljševanjem časa izobraževanja, prepletanjem časa za delo in prosti čas in morebitnim podaljševanjem časa za upokojitev se spreminjata med drugim tudi samo razumevanje starostnih obdobij ter odnos do dela in počitka. Naše rojstvo je bilo verjetno načrtovano v porodnišnicah in porast razvoja medicine, ki nas je zaradi analgetikov in anestetikov do določene mere rešila nepotrebnega trpljenja. V takšne pogoje in obdobje je vsaj v nekaterih predelih sveta vstopilo naše rojeno telo.

Poleg telesa se spreminja tudi samo dojemanje vednosti. Pozunanjene vednosti se je zgodovinsko postopoma ločevalo od telesa učenjaka in se jih prenašalo v zvitke in knjige s tehnikami prepisovanja in nato še mehanskega tiska. Danes se z digitalizacijo ohranja v razpršenih podatkovnih bazah, ki prenašajo informacije o določeni vednosti in do katerih je mogoče dostopati s programskimi iskalniki. Utesnjenost ob današnji pozunanjenosti vednosti nastopi pri šolarju, študentu, verjetno le pred kakšnim izpitom ali zasliševanjem, ko nam je odvzeto naše, recimo temu, »prijateljevanje« s stroji. Dostop do informacij, ki nam jih omogočajo vmesniki, kot so mobilni telefon, računalnik, internet in v končni fazi programska oprema, ki se veže nanje, spreminja načine spoznavanja in dojemanja. Razmerja, ki so nekoč označevala razdalje med ljudmi, kraji in informacijami, so sedaj v nekakšnem redu hitro dostopnega sosedstva in postavljena druga ob drugo. Naj bo to igranje multiplayer videoiger, FaceTime pogovor, skupno spletno urejanje dokumentov ali pa ne nazadnje finančna kriza. V tem redu sosedstva se komunikacija vrši ob hkratnem dostopu do več informacij, kar ne nazadnje spreminja tudi naš odnos do jezika in vednosti.

Serresa lahko na tej točki malo upočasnimo in temu poglavju pridodamo, da sta do danes ta pozunanjenost in razpršenost vednosti dobili tudi svoje nove monopole nad informacijami, ki nosijo določeno vednost. Vendar ta monopol ni zgrajen na poskusih vzpostavitve reprezentativne vednosti, kajti reprezentacija vednosti je izgubila svojo »etično« moč. Pa naj ta dobiva še toliko in toliko folklornih raziskovalnih, učiteljskih, znanstvenih in drugih nagrad. Točke »moči« danes prebivajo v omrežjih, računalnikih, algoritmih, informacijah in podatkih, ki hkrati delujejo nereprezentativno.

Šola

Danes živimo kot otroci knjige in vnuki pisave. V tiskani obliki je danes pisanje prisotno povsod. Ta tiskovina ima obliko strani in glede na to obliko je organizirana večina stvari, od zemljiških knjig in načrtov mest vse tja do gradbenih načrtov in spalnic. Na tej prostorski enoti zaznavanja, dejanja, mišljenja in načrtov so postavljene tudi šole in univerze. Mar nas “nove” tehnologije silijo, da izstopimo iz tega prostorskega formata, ki sta ga navdahnili knjiga in stran? To je vprašanje, ki si ga v drugem poglavju postavi Serres.

Večina predavalnic je še vedno zasnovana glede na prostorsko enoto strani. Ob pričetku predavanja se pred katedrom pojavi profesor, ki prične z govorom posredovati tisto, kar je že deloma zapisano v knjigah. Občasno naredi kakšno novo povezavo med teksti in nadaljuje z razlago naslednjega prispevka. Študent si ob tem dela zapiske, saj ve, da bo profesorjeva razlaga merodajna na izpitu. V primeru, da opravlja študentsko delo in zato nima veliko časa za prebiranje in ponavljanje snovi, mu takšno podajanje snovi verjetno najbolj ustreza.

Ta oblika posredovanja, osredotočenosti na oder, na katerem se odvija spektakel razlage, podrejanje Absolutni Vednosti, z velikimi začetnicami, zahteva upognjen hrbet. Vendar ne zaradi učiteljev, profesorjev, ampak zaradi tega, ker vednost sama zahteva ponižna telesa, vključno s hrbti tistih, ki to vednost imajo. V tem smislu je telo učitelja najbolj podrejeno. Za ostale so na voljo le strnjene vrste z lesenimi sedeži.

Tudi to obliko posredovanja postopoma moti šum. Prihajanje in odhajanje študentov, zvoki tipkovnic, naključni nasmehi, odgovarjanje na sporočila, vzporedno branje drugih člankov, brskanje po Facebooku, ne obvezna prisotnost. Če vzamemo v obzir univerze, je danes ponekod to že prisotno. Zapiski se večinoma pišejo na računalnike. Dovoljena je uporaba telefonov. Kot posledica tega pa se udejanji tišina študentov, ki imajo ob morebitni nezainteresiranosti na voljo “pobeg”, dokler profesor pač ne odpredava svojega.

Ni se samo Palčica osvobodila svojega mirnega sedenja v vrstah, ampak se je hkrati osvobodil tudi spektakel, ki se odvija pred katedrom. Težko bi zanikali, da se danes skoraj na vseh korakih srečujemo z določenimi pedagoškimi prijemi. Od kadrovnikov na trgu delovne sile, ki nas poučujejo o vrednotah, do “aktivacije” brezposelnih, podjetniških veščin samoinduciranega entuziazma do čustvenega dela, umetniških del, ki uporabljajo pedagoške prijeme in seveda medijske politike, ki je skoraj v celoti pedagogizirana. Nekako se zdi, da se družba disciplinarnega spektakla vse bolj obrača oziroma se je že obrnila v smer družbe pedagoške kontrole.

Družba

Vržimo uč še na zadnje poglavje. V tem je verjetno najbolj zanimivo podpoglavje o “preobratu predpostavke o nekompetentnosti”. Anonimni in pol-anonimni člani širše javnosti imajo danes možnost udejstvovanja v pol-javnem govoru, ki se odvija na spletu. “Koliko onkologov prizna, da so se več naučili na blogih žensk, ki so zbolele za rakom, kot v vseh letih študija na fakulteti?” se vpraša Serres. Ali pa: koliko študentov naravoslovnotehniške fakultete se je naučilo upravljanja z raznimi programi, na primer 3D modeliranja, prek naključnih spletnih inštrukcij, ki nimajo nobene povezave s fakulteto?

To izmenjevanje glasov vzpostavi drugačna ravnovesja pri izobraževanju, zdravstvu in delu. Nastajajo drugačne, virtualne skupnosti. Poslušanje v takšnih skupnostih nadzoruje poslušalec. Tega spremlja govor drugega, ki ga lahko poslušalec ustavi ter se kasneje vrne k njemu. Nastane nekakšno vzajemno poslušanje, ki pa ga danes spremlja tudi obvezno beleženje vsesplošnega ocenjevanja in predpisovanja.

Verjetno je res, da gre pri tem v veliki meri le za glasno šumenje različnih glasov, ki pa hkrati pomenijo prepletanje kultur in vednosti, ter da se nekateri v tem šumu po vsej verjetnosti ukvarjajo tudi s prostočasnim hobi-fašizmom. Kultura je zgodovina v njeni reprezentacijski formi, saj družbeno življenje v njegovi celoti ne more biti direktno izraženo, zato je kultura bolj nezmožnost reprezentacije družbenega življenja. Zaradi tega je pomembno posvetiti tudi nekaj pozornosti tem šumom, ki nastajajo in se kopičijo v ozadju ter dajejo obrise zgodovini.

Za konec omenimo še eno stvar o “preobratu predpostavke o nekompetentnosti”. Reči trenutnemu času “neoliberalen”, “postneoliberalen” ali še kaj je verjetno preveč enostavno: čas je pač takšen, kakršen je. Skupno poimenovanje, iskanje pojma ali koncepta je brezpredmetno. Verjetno so bolj zanimivi procesi, ki so najprej v času po drugi svetovni vojni osvobodili in pognali nekatera telesa, da so lahko akumulirala lastnino, sedaj so ta telesa osvobojena informacij o njih samih, kar je naredilo informacije za lastnino na sebi. Danes je informacija, osvobojena telesa, tista, ki kontrolira telo, kar je verjetno izkusil že vsak, ki za kratek čas ni imel ali pa je izgubil osebne dokumente. S tem se je, glede na predpostavko o nekompetentnosti, napolnila kar zajetna košarica informacij o kompetencah, ki sedaj rahljajo nekompetentnost. Kdo jih lahko nato kontrolira, glede na to, da je “moč” razpršena?