Opozicija med teorijo in empirijo je eden izmed mnogih antagonističnih parov oziroma antinomij, ki strukturirajo sociološko družboslovno pa tudi humanistično misel in prakso ter onemogočajo progresivni razvoj znanosti o družbi. Te antinomije, kot so na primer opozicije med objektom in subjektom ali materializmom in idealizmom in so tako produkt zgodovine akademskega polja kakor vplivov iz drugih sfer družbenega življenja, obstajajo v svoji objektivnosti. To pomeni, da obstajajo v akademskih disciplinah, katedrah, profesionalnih združenjih, obstajajo pa tudi v svoji subjektivnosti: kot mentalne kategorije ali načela videnja in delitev družbenega sveta. Te opozicije konstruirajo instrumente konstrukcije realnosti, med drugim teorije, konceptualne sheme, vprašalnike, statistične tehnike, definirajo vidno in nevidno, mišljeno in nemišljeno, izrečeno in neizrečeno družboslovne prakse.

Za Bourdieuja je teorija, kakor pove že beseda sama, predstava, ki jo je mogoče opazovati samo z gledišča zunaj prizorišča dogajanja. Ta eksplikacija se, in tega niti ne skriva, nanaša na starogrški pomen besede theoria. To je tisti Aristotelov ideal razglabljanja in dejavnosti, ki ni uporabna za nič drugega kot za razglabljanje, saj njen smoter leži v njej sami in je torej zaželena sama po sebi. Latinsko ustreznico pa theoria dobi v besedi contemplatio, kar pomeni »gledati«, »strmeti«, »zavedati se«. Toda za Bourdieja distanca ne leži tam, kjer jo navadno iščemo, v razmiku med kulturnimi tradicijami, marveč v razmiku, ki loči dve naravnanosti do sveta, teoretično in praktično. Prav s tem je ta distanca tudi dejansko povezana z družbeno distanco, ki jo je treba prepoznati kot tako in razumeti njeno resnično načelo, to je razliko v razdalji od nujnosti.

Pri teoretski praksi gre za temeljno ontološko nasprotje med odmikom od nuje ter »praktičnim načinom obstajanja tistih, ki niso toliko svobodni, da bi zavzeli distanco do sveta«. Značilna je za ljudi na položajih, ki so pozicionirani na določenih mestih v družbeni strukturi, mestih, s katerih se družbeni svet kaže kot spektakel, ki ga je mogoče opazovati od daleč in od zgoraj, kot reprezentacijo. Bourdieu ga je v predelavi Austina poimenoval sholastično stališče. Gre za pogled, ki svoje družbene pogoje dolguje razvoju relativnega osvobajanja in avtonomizacije znanstvenega polja, za pogled, ki je situiran zunaj nuje praktične situacije in indiferentno ciljem, ki so praktični praksi imanentni, ukvarja pa se s problemi, ki jih ostali ljudje aktivno ali pasivno ignorirajo.

Da bi sproducirali prakse ali izrekanja, ki so osvobojeni konteksta, ki so torej univerzalni, moramo namreč zapravljati čas ter posedovati določene dispozicije za velikodušne igre, ki jih privzgajajo in vsilijo situacije shole. To je na primer zmožnost postavljati spekulativne probleme zaradi golega užitka njihovega razreševanja in ne zato, ker so pred nas postavljeni urgentno oziroma kadar jih pred nas postavi nuja življenja. Najvišji dosežki znanosti, filozofije, umetnosti, matematike in poezije so namreč privilegij tistih, ki so imeli dostop do vsote povsem specifičnih življenjskih razmer. Za te razmere sta značilna začasen ali celo popoln suspenz ter osvoboditev ekonomske nujnosti pa tudi objektivna in subjektivna distanca do praktične nuje. To so tudi razmere, v katerih se tako imenovane čiste dispozicije, ki so predpogoj za te najvišje dosežke, tudi kontinuirano vzpostavljajo.

Toda tako kot Kantov čisti užitek tako tudi teoretsko stremljenje ali filozofska in matematična kontemplacija predpostavljata zgodovinske in družbene pogoje, ki generirajo, nagrajujejo in spodbujajo užitek, stremljenje in kontemplacijo. V tem je namreč ena izmed ključnih progresivnih točk zelo avtonomnih polj, kot sta polje znanosti in poezije. Težijo k stanju, ko nimajo več drugih vezi z družbenim svetom kakor družbenih pogojev, ki zagotavljajo njihovo avtonomijo. Toda edini pravilen sklep, ki ga lahko potegnemo iz hisotrično specifične konstelacije polj, je, da pogoj za nadaljnjo emancipacijo človeštva ni njihova partikularizacija ali nadaljnja eliminacija posameznikov iz dosežkov teh polj. Pogoj dejanske univerzalizacije univerzalne možnosti oziroma zmožnosti teoretske, umetniške in znanstvene dispozicije je ravno univerzalizacija ekonomskih in družbenih pogojev zanjo.

Toda vse bolj se zdi, da so družbeni pogoji, ki bi omogočali najprej ustrezno teoretsko delo, nato pa še izjemen empirični angažma, eliminirani. Sklop razlogov je kompleksen in ekstenziven. Segajo od zgodovinskih in preživetih institucionalnih okvirov, denarno-finančnih materialnih pogojev, škodljivih nadnacionalnih reform, kot je bolonjska, disciplinarnih delitev, kadrovske podhranjenosti, tendence k akademskemu antiintelektualizmu in manku disciplinarne refleksije, vse do normativno-diskurzivnih strukturacij univerzitetne prakse. Odgovor na zagate univerze 20. stoletja je z desne že prišel v obliki neoliberalnih prestrukturacij in korenitih regresivnih transformacij. Uničujoče učinke izgona teorije iz družboslovja in humanistike kakor učinke izgona raziskovanja, ki bi imel logiko v raziskovanju samem, tako lahko že spremljamo. Vidni so v profesorskem in študentskem nerazumevanju in nepoznavanju teoretske tradicije, klasične misli ter zgodovine discipline, nereflektiranih problemih in predmetih, uvoženih iz ideoloških praks, nerelevantnih konceptih.

Vseeno se zdi, da bodo posledice za tukajšnji kakor tudi globalni znanstveni, družboslovni ter humanistični prostor postale povsem jasno vidne šele v prihodnosti. Na ustrezen odgovor z leve, ki bi bila tako progresivna kot emancipatorna, še čakamo. Pomembnost delovanja univerze je namreč tudi v tem, da perpetuira in reproducira kategorije percepcije, ki so bile konstituirani na nižjih ravneh šolskega aparata. Odkrito dvomim, da je progresivna rešitev skrita v komodifikaciji in transformaciji univerz ter fakultet v režime za akumulacijo raznoraznih oblik kapitala in kapitalov. Prej bi rešitev iskal v vzpostavitvi fronte, ki bi prečila generacije in ki bi bojevala boj proti rutinskemu podajanju parcialnih teoretskih vsebin znotraj univerze. Zunaj univerze pa bi uspela izbojevati radikalen odmik od dela, univerzalne in dostojne štipendije, dostopna, kvalitetna ter prostorna študentska domovanja, pravico do nutricionistično bogatih obrokov, ne bi pa svojih pravic vezala na pravice do heteronomnega dela, do izkoriščanja, kraje časa, energije in telesa.