O premilih politikah kaznovanja!

Za ugled slovenskih univerz je pretekle tedne skrbela Univerza na Primorskem s svojim rektorjem na čelu. Koprsko sodišče je namreč rektorja Dragana Marušiča v obsodbi okrivilo za kar 15 situacij, v katerih naj bi obtoženi spolno nadlegoval, poniževal in žalil nekdanjo direktorico tamkajšnjih študentskih domov Astrid Prašnikar. Koprsko sodišče je sicer v še ne pravnomočni obsodbi odločilo, da mora Univerza na Primorskem nekdanji direktorici študentskih domov plačati 15.000 evrov odškodnine. To pa nikakor ni osamljen primer. Spolno nadlegovanje žensk in ostale sprevržene dejavnosti so na slovenskih univerzah očitno kar pogost pojav.

Vsi se še dobro spomnimo lanskega incidenta na rektoratu Univerze v Mariboru. Lanskega oktobra sta namreč Petra Ujčič in Alen Vidonja, zaposlena na rektoratu, glavnega tajnika univerze Teodorja Lorenčiča prijavila zaradi spolnih opazk in mobinga. Kljub temu je Teodor Lorenčič, ne da bi bil kakor koli kaznovan, obdržal svoj položaj.

V obeh navedenih primerih ni prišlo do odstavitve storilca. Kot kaže, rektor Univerze v Mariboru Igor Tičar tovrstna dejanja implicitno celo podpira. Tako je vsaj razvidno iz njegove odločitve, s katero je Teodorja Lorenčiča, storilca dejanja, obdržal na položaju, žrtvi mobinga pa degradiral na nižja delovna mesta. Igor Tičar preprosto trdi, da sta si Petra Ujčič in Alen Vidonja vse skupaj izmislila, čeprav je anketa, ki so jo kasneje opravili zaposleni na rektoratu, pokazala, da naj bi skoraj polovica zaposlenih doživela mobing ali spolno nadlegovanje. Vendar kot vidimo v tem primeru storilec oziroma storilci niso bili odstranjeni, prav nasprotno, kratko sta potegnili žrtvi, ki sta se izpostavili.

Vsaj enako hudo pa je tudi v najnovejšem primeru mobinga in spolnega nadlegovanja na Univerzi na Primorskem. Tamkajšnji rektor Dragan Marušič je namreč namesto graje ter brce s funkcije rektorja dobil podporo s strani vseh dekanov na Univerzi na Primorskem. Vse skupaj zgleda precej zaskrbljujoče. Tudi če bo Marušič na koncu moral plačati odškodnino, to ne reši ničesar. Prav lahko se namreč zgodi, da bomo čez leto ali več zopet poslušali o podobnih incidentih, vse skupaj pa bo tako kot vedno odnesel čas.

V obeh najnovejših primerih gre torej za mobing in spolno diskriminacijo, ki ju izvajajo nadrejeni nad svojimi uslužbenci. Vendar pri vsem tem pozabljajo, da se ne spravljajo le na svoje podrejene, ampak tudi na sodelavca. Prav zagotovo je v obeh primerih zaznati veliko pomanjkanje empatije, k čemur verjetno prispeva občutek moči, ki ga prinese visok položaj.

Univerze namreč niso le moratorij, kjer si človek pridobiva določene kompetence za vstop na trg delovne sile. Poleg tega gre tudi za institucijo, kjer so položaji hierarhično razporejeni in tako prinašajo asimetrična razmerja moči. Tako imamo na eni strani rektorja Univerze na Primorskem Dragana Marušiča, na drugi pa bivšo direktorico študentskih domov Astrid Prašnikar. Spet drugje imamo na eni strani koalicijo glavnega tajnika Univerze v Mariboru Teodorja Lorenčiča in tamkajšnjega rektorja Igorja Tičarja, na drugi strani pa žrtvi Petro Ujčič in Alena Vidonjo, ki v rektoratu nista opravljala vidnejše funkcije.

Ne samo da so nadrejeni v obeh primerih svojo moč demonstrirali na delovnem mestu, ampak so storilci zaradi svoje moči, spletenih socialnih vezi ostali tudi skorajda nekaznovani. Poleg tega pa se zaradi teh dveh primerov sigurno zmanjšuje možnost, da bi žrtve tovrstnih diskriminacij na delovnem mestu takšne ali podobne prakse sploh prijavile. Brez trdnih neovrgljivih dokazov lahko namreč postanejo žrtve v dvakratnem pomenu besede. Prvič, žrtve mobinga in spolnega nadlegovanja. Drugič, žrtve nizkega položaja v hierarhični strukturi podjetja ali institucije.

Še eno pereče dejstvo, ki je razvidno iz teh dveh škandalov, pa je, da so ženske danes očitno še vedno pogoste žrtve spolnega nadlegovanja in neenakega obravnavanja in to kljub močnemu boju za enakopravnost skozi celotno dvajseto stoletje. Seveda pa se diskriminacije za povrh dogajajo še na univerzah, ki naj bi bile prostor kulture in socialnega diskurza. Še več, obtožb zaposlenih oseb se očitno sploh ne jemlje resno, kot bi se seveda pričakovalo od institucij. Prav nasprotno poskušajo storilci dejanj, ki zasedajo višje položaje, s svojo statusno močjo izpovedi nadlegovanih oseb v javnosti razvrednotiti in jih derealizirati.

Pozivi za odstop storilcem diskriminatornih dejanj očitno niso dovolj, saj le-ti svojo krivdo zanikajo ter si celo ustvarijo koalicijo iz statusno podobno ali enako močnih oseb. Oba razvpita primera sta lep pokazatelj, da potrebujemo strožji sistem nadziranja in kaznovanja, ki bo tovrstne prakse minimaliziral.

Kazni so v Sloveniji za storilce tovrstnih dejanj prenizke ali vsaj niso dovolj vzgojne. Fiksna sankcija, ki bi morala doleteti storilce tovrstnih dejanj, je poleg denarne kazni seveda takojšen odpust s položaja. Torej bi se morala zakonodaja veliko bolj zaostriti. Gre namreč za kršenje delavskih pravic, saj je v 7. členu zakona o delavnih razmerjih zapisano, da je prepovedano kakršno koli trpinčenje ali nadlegovanje, ki delavce postavlja v neenakopravni položaj. Kot vidimo so bile kršena čisto osnovna določila zakona o delavnih razmerjih.

Najboljša rešitev bi bila, seveda ob strožji zakonodaji, da bi storilce tovrstnih dejanj poleg odstavitve s položaja in denarne kazni poslali na dvomesečno izobraževanje in ozaveščanje glede delavskih pravic in sindikalnega boja. Oba primera pa tudi prav kličeta po tem, da se mora začeti na ravni celotne družbe resneje ozaveščati in ukvarjati z vprašanji o enakosti spolov, spolnem nadlegovanju in drugih vrstah diskriminacij, ki so po dolgih letih boja še vedno pogosto prisotne v družbeni sferi.

Boje proti mobingu in spolnim diskriminacijam podpira vajenec Dejan.