Komentira direktor Centralne tehniške knjižnice - CTK, Miro Pušnik.

V toplih septembrskih dneh je širšo zainteresirano javnost presenetila novica o vzpostavitvi tako imenovane koalicije S s skupnim ciljem uresničitve popolnega odprtega dostopa do znanstvenih publikacij do leta 2020. Koalicija S in načrt S sta nastala pod okriljem združenja evropskih financerjev raziskovalne dejavnosti Science Europe, katerega članica je tudi Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), ki se je temu projektu tudi pridružila. Poleg ARRS je v koalicijo S vstopilo še trinajst raziskovalnih agencij in financerjev raziskovalne dejavnosti iz Avstrije, Finske, Francije, Irske, Italije, Luksemburga, Nizozemske, Norveške, Poljske, Švedske in Velike Britanije. Program koalicije S podpirata Evropska komisija in Evropski raziskovalni svet (ERC) ter nekaj drugih uglednih financerjev raziskovalne dejavnosti kot na primer angleški financer na področju medicinskih raziskav Wellcome Trust ali pa Bill & Melinda Gates Foundation.



V septembru so objavili deset temeljnih načel tako imenovanega načrta S. Če jih povzamemo: načrt S predvideva, da bodo financerji od raziskovalcev zahtevali, naj svoja dela objavljajo v tako imenovanih zlatih revijah, ki so za branje brezplačne oziroma ni treba plačevati naročnin, saj se financirajo s plačevanjem odprtih objav s tako imenovanimi »article processing charge« (APC). Hibridne znanstvene revije oziroma revije, v katerih je proti plačilu APC mogoče posamezna znanstvena dela objaviti v odprtem dostopu, vendar pa je za branje preostalih člankov potrebna naročnina, niso skladna s planom S. Pomembno splošno načelo plana S je, da avtorji po objavah obdržijo materialne avtorske pravice. Prav tako je pomembna zaveza, da bodo financerji univerze in raziskovalne inštitute pozvali k spremembam evaluacijskih načel – filter kakovosti znanstvenega dela naj ne bi bil več faktor vpliva znanstvene revije, v kateri je bilo znanstveno delo objavljeno, temveč vsebina znanstvenega dela samega.



Objava novice o vzpostavitvi koalicije in načrta S je sprožila veliko polemik in mešane občutke med raziskovalci. Po eni strani je to pomemben korak k realizaciji bistvenih ciljev odprte znanosti, to je postopno ukinjanje naročnin na znanstvene revije in možnost odprtega dostopa do znanstvenih del širši javnosti. To je še posebej pomembno, če vemo, da obstoječi, na oligopolnem položaju temelječi poslovni modeli komercialnih založb mednarodne znanstvene literature že leta mesarijo po raziskovalnih proračunih. Zato je bilo bistveno sporočilo načrta S založbam, da je tako stanje nevzdržno. Pomembno je, da to sporočilo ni bilo poslano od kogar koli, temveč s strani usklajene koalicije najpomembnejših evropskih financerjev raziskovalne dejavnosti. Podpora Evropske komisije daje očitne znake, da bodo podobne zahteve glede odprtosti objav tudi v prihajajočem devetem okvirnem programu Horizon Europe, ki je v pripravi. Ocena je, da agencije, ki so pristopile h koaliciji S, skupno tvorijo okoli 8 milijard evrov raziskovalnega proračuna, kar seveda ni zanemarljivo. Če bi temu proračunu dodali še proračun programa Horizon Europe, bi dobili zavidanja vreden mošnjiček raziskovalnih sredstev. Bode pa v oči dejstvo, da h koaliciji S ni pristopil noben financer iz Nemčije.



Ravno taki in podobni razlogi so med raziskovalci sprožili tudi dvome in neprijetna vprašanja. V odprtem pismu oziroma peticiji, ki jo je podpisalo več kot sedemsto raziskovalcev s področja kemije, med njimi tudi ugledni akademiki, so na članice koalicije S naslovili veliko bolj ali manj utemeljenih pomislekov. Podpisniki tega pisma izražajo bojazen, da ne bo več mogoče objavljati v najprestižnejših znanstvenih revijah. Ne glede na to, da je večina financerjev v zadnjih letih skoraj v celoti prešla na kvalitativno recenzijsko ocenjevanje znanstvenega dela, pa je pomen objav v prestižnih revijah za raziskovalce velik. Na tak način raziskovalci opozorijo nase, pridobijo nove partnerje in nenazadnje, vendarle gre tudi za prestiž. Na področju kemije so med temi prestižnimi revijami tudi naslovi iz zbirk American Chemical Society in Royal Chemical Society, ki jih izdajata ti dve znanstveni združenji in v katerih raziskovalci s področja kemije tradicionalno objavljajo najpomembnejše raziskave. Pomislek je tudi, da načrt S ne bo deloval, ker ga nekatere države niso podprle. Poleg že omenjene Nemčije so tu predvsem ZDA in pa Kitajska. Sprašujejo se, ali bo raziskovalno okolje torej razdeljeno na dva dela. Nek ameriški raziskovalec bo torej lahko še naprej objavljal v prestižnih revijah iz, na primer, zbirke American Chemical Society, evropski pa na primer tega ne bo smel več. Največji dvom pa je bil izražen glede kršitve akademske integritete in neodvisnosti, ki bi se z implementacijo načrta S lahko močno izrazila. Sprašujejo se, ali je možno, da bi nek financer raziskovalcem predpisal, v katerih znanstvenih revijah lahko objavljajo.



Kako je s tem v Sloveniji? Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, krajše ARRS, že kar nekaj let pri dodeljevanju sredstev na javnih razpisih za sofinanciranje raziskovalnih projektov in projektnih skupin za vrednotenje objav v ospredje postavlja recenzijski način ocenjevanja in ne bibliometričnega štetja objav in citatov v sistemu SICRIS. Se pa SICRIS in tako imenovana točkologija uporabljata pri habilitacijah na slovenskih univerzah. Lahko si le predstavljamo, kako zajeten zalogaj bi bil na primer za ljubljansko univerzo, če bi morala v enem ali dveh letih korenito spremeniti koncept evaluacijskih sistemov pri habilitacijah. Še posebej, če vemo, da je izbor recenzentov zapleten postopek, odziv recenzentov pa ni odvisen od financerjev. Da o morebitnem konfliktu interesov med recenzenti in avtorji recenziranih del niti ne govorimo.



Strahove in dvome, nastale ob objavi temeljnih načel načrta S, so članice koalicije S vsaj nekoliko ublažile 27. novembra ob razgrnitvi akcijskega načrta implementacije. V tem načrtu je poleg zlatih znanstvenih revij vendarle omenjena tudi možnost objav v hibridnih revijah. Do leta 2023 bo namreč mogoče objavljati tudi v tovrstnih znanstvenih revijah, seveda pod pogojem, da bodo založniki izpolnili nekaj zahtev, kot je na primer transparentnost pogodb. Založniki bodo morali predložiti tudi načrt postopnega prehoda s sistema hibridnih revij v zlate revije oziroma revije brez naročnin. Tega leta, torej 2023, bodo članice koalicije napravile revizijo delovanja in ugotovile, kako se ti prehodni dogovori uresničujejo v praksi.

Mimogrede, na spletni strani coalition-s.org/feedback je do 19. 2. 2019 mogoče poslati pripombe na zgoraj opisani projekt.



Za konec omenimo pomembno, a manj poznano malenkost. Prva slovenska knjiga v odprtem dostopu je bil Trubarjev Katekizem. Trubar je želel, da se ljudje izobrazijo, le ti pa niso imeli denarja, da bi si lahko privoščili nakup knjig. Zato jih je podelil med kmete in ostale preproste ljudi. Očitno je bil Primož Trubar velik vizionar. V času, ko je vsaka »fake news« spletna stran prosto dostopna, je vsebina relevantnih znanstvenih del dostopna le ožjemu krogu ljudi, davke pa seveda plačujemo vsi. Odprimo že te znanstvene vsebine in se izobrazimo.