Pikalo se vrača

Pikalo se vrača

Oddaja
10. 9. 2018 - 16:00

Tokrat v oddaji Pod katedrom nadaljujemo tam, kjer smo končali pred štirinajstimi dnevi. Še vedno se posvečamo Jerneju Pikalu, novemu-staremu ministru za izobraževanje, znanost in šport. Od zadnje oddaje je naš stari znanec prišel še korak bližje ministrskemu stolčku. Prestal je namreč zaslišanje na Odboru za izobraževanje, znanost in šport. Poglejmo, kako se je odrezal.

Jernej Pikalo se predstavi kot učitelj, raziskovalec in oče dveh šoloobveznih otrok. Torej kot ustvarjalec, izvajalec in uporabnik slovenskega šolstva. Izkušnje torej ima. Ne nazadnje je že bil minister. Vseeno pa je na vprašanje, ali pozna ministrstvo, odgovoril z »mogoče« in razložil, da ga tam vedno kaj preseneti.

Med ključne projekte mandata je uvrstil izdelavo novih krovnih dokumentov slovenskega šolstva. Kar trem pomembnim strokovnim dokumentom namreč v naslednjih letih poteče rok: Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju, Nacionalnemu programu visokega šolstva in  Resoluciji o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije. Pikalo bo torej tisti minister, ki bo začrtal smernice razvoja slovenskega raziskovanja in šolstva v naslednjem desetletju. Zato je toliko bolj nujno, da se o ključnih problemih v naslednjih letih odpira čim več strokovnih razprav. Strateški dokumenti so seveda sila pomembni, a niso dovolj. Če ideje ostanejo le na papirju, si z njimi ne moremo kaj prida pomagati. Upajmo, da novi minister želja ne bo le zapisoval, ampak tudi kakšno izpolnil.

Ena takih neizpolnjenih želja je zadostno financiranje visokega in višjega šolstva. Nacionalni program visokega šolstva predvideva, da bo do leta 2020 država za terciarno izobraževanje namenila 2 % BDP proračunskih sredstev. Leto in pol pred iztekom roka nismo dosegli niti 1 % BDP. Na zaslišanju si je bodoči minister zadal cilj, da bi ta en odstotek dosegli do leta 2025, kar je 7 let prej, kot je načrtovala ministrica v odhajanju Maja Makovec Brenčič. Dva odstotka se tudi s pogledom na naslednje desetletje zdita enako, če ne bolj oddaljena.

Kandidat za ministra se je, pričakovano, spomnil tudi zahteve ustavnega sodišča iz leta 2011. Povedal je, da so v njegovi odsotnosti nekaj zahtev izpolnili. Financiranje visokega šolstva je dolgoročno in predvidljivo. Do nedavnega je bilo namreč visoko šolstvo financirano prek vsakoletne uredbe. To je pomenilo, da visokošolski zavodi do zadnjega niso vedeli, koliko sredstev bodo dobili. Z negotovostjo je bilo tudi načrtovanje izvajanja študijskih programov težje. Uredbeno financiranje je ustavno sodišče že leta 2011 označilo za protiustavno. Ministrstvu je naložilo, da v roku treh mesecev nepravilnosti odpravi. Pa je trajalo pet let dlje. Po novem imamo štiriletne pogodbe, ki jih visokošolski zavod sklene z ministrstvom. Višina financiranja se izračunava s kompleksno matematično formulo, ki zaposljivost, prehodnost in raziskovalno uspešnost prevede v številke. Dobljena sredstva visokošolski zavodi, večinoma univerze, delijo naprej fakultetam. Dolgoročno in predvidljivo morda že, razumljivo pa gotovo ne.

Ustavno sodišče je zahtevalo tudi zakonsko opredeljeno definicijo javne službe. Obstoječi ZViS že v prvem členu suvereno napove, da zakon opredeljuje javno službo. Kljub uvodnemu optimizmu boste opredelitev v preostalih členih iskali zaman. Iz zakona ni jasno, kateri zavodi lahko svojo dejavnost izvajajo kot javno službo. Povedano drugače, ni jasno določeno, kateri programi naj bodo proračunsko financirani in v kakšni meri. Pikalo trdi, da so leta 2014 s socialnimi partnerji v večji meri že dorekli definicijo javne službe, a da je zmanjkalo časa. Čez nekaj minut sicer zatrdi, da gre lahko ZViS iz 2014 »na smetišče zgodovine«, da pa bi rad naredil korak naprej. Vprašanje torej je, če si bo drznil pogajanja nadaljevati tam, kjer jih je 2014 predčasno zapustil, ali bodo začeli od začetka.

Nasprotuje tudi šolninam. Pravi, da je zadnji, ki bi šolnine podprl. Prav ste slišali. Minister, ki jih je uvajal, jim zdaj najbolj nasprotuje. Z njegovimi besedami, iti nazaj »makes no sense«. Meni pa, da moramo študentom, ki so že izkoristili brezplačen študij, omogočiti, da v kasnejših letih ponovno študirajo. Za to bodo pa pač morali plačati. Pikalo se zaveda tudi problema prikritih šolnin. S tem imamo v mislih visoke vpisnine, plačljive laboratorijske in terenske vaje, drage komisijske izpite in tako dalje. Z obljubljenim višjim financiranjem naj bi se tudi problem prikritih šolnin zmanjšal. Minister se torej zaveda, da se financiranje visokega šolstva prenaša na pleča posameznikov. Vendar zmotno meni, da se bo s finančno injekcijo problem prikritih šolnin avtomatsko zmanjšal. Visokošolski zavodi bodo z veseljem sprejeli dodatna proračunska sredstva. Nikakor pa se delu sredstev ne bodo kar avtomatsko odrekli.

Na zaslišanju je beseda tekla tudi o tako imenovanih »spin- offih« oziroma odcepljenih podjetjih. Gre za eno bolj kontroverznih vsebin starega Pikalovega ZViSa. Kaj pa ta podjetja pravzaprav so? So podjetja, ki jih ustanovi univerza ali zaposleni na univerzi. Glavni namen je prenos znanja, razvitega na univerzi, v gospodarstvo. Univerza torej z javnim denarjem razvije neko tehnologijo, nato pa ustvari podjetje, ki s pomočjo te tehnologije ustvarja profit. Pikalo spin-offe zagovarja, nikakor pa to ne sme biti ključna dejavnost univerze. Dodaja še, da mora podjetje ves denar, porabljen za razvoj, vrniti univerzi. To v praksi pomeni, da gospodarstvo breme razvoja preloži na univerzo, nato pa znanje uporabi in plača. Ob pomanjkanju varovalk se kaj hitro lahko zgodi, da začne gospodarstvo parazitirati na javni raziskovalni dejavnosti. Torej uporabljati univerzitetno infrastrukturo za tehnološki razvoj, denimo z naročanjem raziskav.

Dalje. Doktorski študij je še vedno opredeljen kot izredni študij, kar pomeni, da se zanj zaračunava šolnina. Zadnji dve leti je sicer država poskrbela za sofinanciranje, ki pa ni sistemsko urejeno. Bodoči minister o financiranju doktorskega študija ni trdno odločen. Ideja se mu zdi privlačna, vendar mora študij ostati kvaliteten. Eksplicitno sicer poudarja, da vir financiranja ni povezan s kvaliteto. Morda se Pikalo boji, da bi množičen študij na tretji stopnji pomenil padec kvalitete in razvrednotil doktorate.

Naj ga opomnimo, da omejevanje vpisa z visoko šolnino ni najboljši način nadzorovanja kvalitete študija. Obseg študija bi bilo bolje zamejiti z visokimi vstopnimi kriteriji kot z visokimi šolninami. Ali pa s strožjim režimom ocenjevanja, za katerega bi poskrbeli profesorji in profesorice. Tudi o njih je na zaslišanju tekla beseda. Poslanec Levice je namreč odprl vprašanje doživljenjskih habilitacij profesorjev. Po naših merilih morajo profesorji svoje habilitacije obnavljati na pet let. To pomeni, da morajo biti raziskovalno aktivni in pedagoško sposobni, da izpolnijo kriterije, bodisi za ponovno izvolitev ali pa za napredovanje. Ko dosežejo naziv rednega profesorja, se pot konča. Nekateri profesorji in profesorice brez zunanje prisile ne raziskujejo več. Pikalo je mnenja, da bi morali take osebe stimulirati na drugačne načine, da bi vseeno nadaljevali svojo karierno pot. Morda bi bilo bolje, da bi tudi redni profesorji morali obnavljati svoj naziv. Take rešitve seveda ni pričakovati, vsaj dokler bodo izredni in redni profesorji kraljevali v organih Univerze.

Poleg treh strateških dokumentov, ki smo jih omenili v začetku oddaje, ministra čakajo tudi vsaj trije novi zakoni. Stari znanec – Zakon o visokem šolstvu pa še zakon o raziskovalni dejavnosti in zakon o univerzi. Drugega si močno želijo raziskovalni zavodi, zakon o univerzi pa je dolgoletna želja rektorske konference. Rektorska konferenca si seveda želi čim večje avtonomije. S svojim zakonom bi si lahko postavili tudi svoja pravila. Predvsem pa si želijo, da bi se država v njihovo delovanje čim manj vpletala. Nek, zdaj že bivši rektor je pred časom izjavil, da bi zakon o univerzi lahko imel le dve besedi: »Univerza je.« Vse ostale »podrobnosti« se države ne tičejo. Bo že univerza poskrbela zase, kot najbolje zna, država naj le zagotovi financiranje.

Jernej Pikalo se je na zaslišanje dobro pripravil. Seveda je takšno zaslišanje pred petimi leti že prestal. In si z njim tudi pomagal. Kot je ugotovil poslanec SDS Tomaž Lisec: »Ena redkih stvari, ki iz FDV-ja pride zelo prav v življenju, je copy-paste z modernizacijo.« Če lahko kandidat za ministra pet let kasneje reciklira svoje načrte, je nekaj hudo narobe, saj to pomeni, da v zadnjih petih letih ni bilo bistvenega napredka. Da »najbolj perspektiven resor« stagnira.

Upajmo, da bo Pikalo v drugem poskusu resor uspel potisniti v 21. stoletje. Črno piko iz preteklega mandata bo sicer zelo težko izbrisal. Pa vendar. Tudi če smo zaslišanje spremljali z neprijetnimi spomini na leto 2014, nismo bili razočarani. Bodoči minister ve, kaj dela, in področje dobro pozna. Dobro ve, katera vprašanja so najbolj pereča in kje bo odpor najmočnejši. Upajmo, da bo ministrsko ladjo naslednja štiri leta krmaril v pravo smer. Nekatere prave poti je na zaslišanju že začrtal. Želimo si, da bi na njih tudi ostal ter da ga sirene kapitala ne bi speljale na čeri privatizacije.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.