Poskusiti znova, spodleteti bolje

Če smo se v preteklem tednu ozirali predvsem nazaj v duhu refleksije, potem je edino pravilno, da danes pogledamo naprej. Čeprav nas je leto 2017 naučilo, da se prihodnosti tudi z najbolj izpopolnjeno dialektično metodo ne da napovedovati, lahko še vedno načrtujemo in programiramo - saj veste, new year, new me. Kar zadeva premlevanje in preobračanje teorij ter sočasne dogodke v sklopu univerze, izobrazbe ali pa kar širše v sklopu politične epistemologije, kakšno naj bo novo leto?

Tako kot vse do tega trenutka bo tudi vnaprej eden glavnih fokusov zastopstvo študentov. Na čisto praktični ravni moramo študentje od posamičnih študentskih organizacij na naših treh univerzah in krovne študentske organizacije Slovenije zahtevati več transparentnosti pri porabi sicer astronomskih proračunov, hkrati pa težiti k bolj smiselni redistribuciji sredstev. Da bi v tem pogledu dosegli kakšno pozitivno spremembo, bi bil najbrž prvi smiselni korak in poslanstvo naše redakcije vzbujanje večjega zanimanja in zavedanja o tem, da študentsko zastopništvo sploh obstaja.

Mnogi študentje ne vedo, kaj pomeni kratica ŠOS - sicer Študentska organizacija Slovenije - kaj ŠOU v Ljubljani in tako dalje, še manj študentov pa redno premišljuje o projektih in smotru stvari, ki jih dotični organizaciji izvajata. Glede na to, da govorimo o milijonih evrov sredstev in dejanskih zakonodajnih iniciativah z zelo realnimi posledicami za vse nas, bi bil večji interes študentske javnosti vsekakor smiseln.

Ampak letos bi lahko šli korak dalje in se začeli spraševati o fenomenu študentov kot elementa civilne družbe, ki po Badioujevsko [badJjevsko] šteje kot eno. Študentje smo eden izmed avtentičnih in ključnih delov civilne družbe. Toda kaj je v tem primeru študentska organizacija? Je primarna vloga reprezentativnega organa, da deluje kot nekakšen interni parlament študentske subkulture, ki pač razpolaga z določenimi sredstvi, ali pa je morebiti primarna vloga reprezentacije študentov ravno vloga nekakšnega študentskega sindikata, ki naj bi branil naše interese pred državo? Ali je možno, da organizacija takšni dve vlogi igra hkrati v neki perverzni ekstimnosti, ali pa sta si vlogi diametralno nasprotni in vzajemno izključujoči?

Lansko leto je minilo, kar zadeva študente, v znamenju dveh zakonskih iniciativ. Prva je bila sprejeta, druga ni prispela še niti do prvega branja. Študentska organizacija je uspela doseči sprejetje Zakona o urejanju položaja študentov, Iskra pa se bori za sprejetje najverjetneje bolj obsežne novele Zakona o skupnosti študentov. Če je Zakon o urejanju položaja študentov dodal nekaj kozmetičnih dodatkov - boni sedaj na primer veljajo do 21. ure zvečer - od Iskrine novele lahko pričakujemo kaj več in upamo tudi na kaj bolj strukturnega. Pomnimo: Zakon o skupnosti študentov je v resnici zakon, ki ustanavlja Študentsko organizacijo Slovenije.

Seveda bomo na Univerzitetni redakciji Radia Študent pridno in marljivo spremljali in poročali o nadaljnjem razvoju dogajanja, nas pa skrbi, da se znajo zadeve zaplesti: širijo se govorice in ugibanja, da naj bi vlada načrtovala razpust že pred načrtovanimi julijskimi volitvami. Resničnosti takšnih govoric ne moremo potrditi, lahko pa upravičeno verjamemo, da bo politična situacija vsaj v prvi polovici leta 2018 dodatno razburkana zaradi bližajočih se volitev.

Ravno zaradi razburkane politične atmosfere bo izredno zanimivo spremljati dinamiko odnosov visokošolskih sindikatov. Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture oziroma krajše SVIZ, ki ima sicer manjšino članstva na univerzah, je za 14. februar napovedal stavko. Najmočnejši sindikat na vseh treh univerzah, Visokošolski sindikat Slovenije, krajše VSS, se stavki ne pridružuje, saj ne podpirajo vseh zahtev SVIZ-a. A ko pogledamo širšo sliko, opazimo, da podobne anomalije obstajajo na vseh ravneh izobraževanja in so škodljive tako za učitelje, profesorje, študentke in študente kot za ostale zaposlene v sferi izobraževanja in raziskovanja.

A navidezna razdrobljenost interesov na žalost prinese tudi razdrobljenost akterjev. Združenje sindikatov bi na tej točki za sabo potegnilo tudi marsikatero študentsko organizacijo in društvo, te pa tudi kar lepo število študentk in študentov, saj je med njimi veliko nejevolje nad trenutnim stanjem v visokem šolstvu. Problemi so tako univerzalni kot partikularni, lepa beseda pa pri tej vladi, kot smo se imeli že večkrat priložnost prepričati na lastne oči, mesta ne najde.

Ne samo za sindikate - dobro vprašanje je tudi, kaj bo letošnje leto pomenilo za avtonomnost univerze. Slednje cilja predvsem na trend prilagajanja in sodelovanja z gospodarstvom, ki ga lahko spremljamo že nekaj let. Spogledovanje univerz z entitetami, ki se ukvarjajo s pridobitnimi dejavnostmi, se manifestira v ukinjanju programov, preurejanju programov, spremembam učne snovi in še bi lahko naštevali. Ravno novopečeni rektor, Igor Papič, je oral ledino, ko je na Fakulteti za elektrotehniko ustanovil prvo privatno spin-off - po slovensko odcepljeno - podjetje 2e, ki so ga potem prodali v Nemčijo.

Poleg oprijemljivih projektov, kot so denimo prej našteti, bomo morali letos očitno znova povedati, kaj sploh pomeni univerza kot družbena institucija, kakšno je mesto univerze v naši družbi. Je univerza le dekla v službi trga delovne sile ali pa je univerza tisti subverzivni prostor, kjer se ustvarja čista teorija? Komu koristimo vsi, ki v prostem času beremo Hegla in Lacana? Ravno subverzivne teorije, ki nasprotujejo standardnim opredelitvam in ki se borijo proti hegemonialnemu oblastnemu diskurzu statusa quo, nosijo zmožnost politične spremembe - točno to je morda tista vloga, ki jo univerzi želimo zadati, oziroma ravno to je identiteta, ki bi jo najraje nadeli univerzi.

Tako, to so nekako tematike, ki jih bomo letos razvijali, preobračali, tehtali, izrekali, artikulirali ter skrbno preiskali. Če se vam mogoče zdi, da so enake kot prejšnja leta, naj povemo, da je tako edino prav. Utopija, po grško tvorjenka besed u in topos, originalno pomeni neki drugi kraj. Kraj, ki ga še ni in ga šele moramo iznajti, oziroma kot bi dejal Žižek: Prava revolucija ni nikoli realizacija starih emancipatornih sanj, marveč je vedno iznajdba novega modusa sanjanja. Lahko pa navedemo še tisti zimzeleni citat Samuela Becketta: Poizkusiti znova, spodleteti bolje. Mi bomo korajžno utirali pot, na vas, poslušalke in poslušalci, pa je, da nam boste še naprej sledili. Srečno!