V začetku septembra 2018 so razprave o odprti znanosti prejele nov vbrizg steroidov. Steroidna novost si je nadela udarno ime Načrt S - ime, ki nam sicer vzbuja asociacije na vojaške akcije iz druge svetovne vojne. Morda ne po nepotrebnem. Evropski snovalci Načrta S so namreč v predstavljanju svoje udarniške akcije prevzeli malodane biblično retoriko Davida, ki se končno zoperstavi megazaložniškemu Goljatu. Zakaj se nam tovrsten hiperoptimističen diskurz zdi problematičen?

Načrt S je septembra lani sprejela skupina evropskih javnih financerjev raziskovalnih dejavnosti. Člani Koalicije S - kot so se ti javni financerji pompozno poimenovali - si prizadevajo za prestrukturiranje znanosti v odprto znanost. Osnovna zahteva Načrta S je sledeča: od leta 2020 dalje morajo biti vse znanstvene raziskave, financirane z javnimi sredstvi, objavljene v odprtem dostopu. Tako bodo, trdi Koalicija S, davkoplačevalcem prosto dostopni rezultati projektov, ki jih je omogočil davkoplačevalski denar.

Udarno ime, lahko razumljiv cilj, plemenita ideja. Le kaj bi lahko stalo na poti uveljavitve tako všečnega načrta? Za dosego cilja je potrebno prestrukturiranje akademskega založništva v sistem neposrednega brezplačnega spletnega dostopa. S tem se bodo za del evropske znanstvenoraziskovalne skupnosti spremenila pravila igre – igre znanstvenih objav. Seveda je raziskovalna skupnost previdno zadržana do tovrstnih vehementnih sprememb. Pa vendarle prevladujeta optimističen duh in podpora Načrtu S. Glavni vir optimizma je domnevna vršitev pritiska na znanstvene megazaložnike. Podpora Načrtu S torej v veliki meri jadra na vetrcu obljube davido-goljatskega spopada z megazaložniki.

Vendar pa tu že nastopi prvi in glavni problem - akademsko megazaložništvo je onkraj dosega državnih regulativ. Akademsko založništvo je Divji zahod, ki mu vladajo neukrotljivi, nepoboljšljivi bed bojsi – znanstveni megazaložniki. Kar poimensko naštejmo naše najljubše založniške negativce: založbe Elsevier, Springer Nature, Wiley-Blackwell, Taylor & Francis  in SAGE Publishing . Zakaj uveljavljanje odprte znanosti v resnici ne škodi velikim založnikom?

Predvidimo lahko, da se bodo manjše neodvisne revije in manjše znanstvene založbe v državah Koalicije S prestrukturirale v odprtodostopne revije. Vendar te lokalne založbe predstavljajo zanemarljiv delež celotne produkcije znanstvene literature. Naših pet najljubših megazaložniških bed bojsov je na primer v letu 2013 objavilo več kot polovico vseh recenziranih znanstvenih člankov. To pomeni, da bo velik delež znanstvenih publikacij še vedno izhajal pri bed bojsih, saj enostavno nudijo že vzpostavljeno trdno infrastrukturo za objavljanje znanstvenih prispevkov.

Morda se bodo bed bojsi hitro prilagodili novim direktivam Koalicije S in spremenili več svojih revij v odprtodostopne. Morda. Vendar to ne pomeni, da bodo njihovi prihodki kakorkoli trpeli. Za objavljanje v odprtodostopnih revijah morajo namreč avtorji oziroma njihove institucije založniku plačati določen znesek – poravnati tako imenovane stroške obdelave članka. Stroški obdelave članka, ki jih arbitrarno določajo založniki, lahko znašajo tudi več tisoč evrov. Če se potreba evropskih raziskovalcev po objavljanju v odprtodostopnih revijah poveča, lahko založniki samovoljno postavljajo visoko ceno za objavo v teh revijah. In to ceno bo seveda poravnal glavni financer znanstvene dejavnosti – državni proračun. Vendar, poudarimo, za države Koalicije S tudi stroški zakupa dostopa do člankov ne bodo preprosto izginili. Raziskovalne institucije, knjižnice in univerze bodo pri megazaložnikih še naprej zakupovale dostop do ne-odprtodostopnih revij.

Kaj bo v praksi pomenilo, da se le majhen delež svetovne znanstvene skupnosti odloči za objavljanje v odprtem dostopu? Zaenkrat je h Koaliciji S pristopilo dvanajst držav članic Evropske unije. Če bodo te države vestno in učinkovito izvedle predvidene reforme, bo del Evropske unije začel investirati denar v prestrukturiranje domačih znanstvenih založb v založbe odprtega dostopa. Vendar polovica Evropske unije predstavlja zanemarljiv delež svetovne znanstvene skupnosti. Četudi bi celotna produkcija evropskih znanstvenikov dosledno prešla v odprti dostop, to še ne pomeni, da bi se količina denarja, namenjenega zakupu dostopa do plačljivih člankov, zmanjšala. Raziskovalci in študentje moramo namreč še vedno imeti zagotovljen legalen dostop do aktualnih objav vseh tistih znanstvenikov, od katerih države ne zahtevajo prehoda v odprti dostop. Še vedno moramo slediti in dostopati do del, ki jih objavljajo znanstveniki izven Evropske unije.

V kakšen sistem se torej z Načrtom S usmerjamo? V sistem dvopasovnega stekanja denarja v žepe megazaložnikov. Po eni strani bodo evropski javni financerji raziskovalnih dejavnosti plačevali visoke stroške objav v odprtem dostopu za znanstvenike, ki delujejo znotraj članic Koalicije S. Hkrati pa bodo državni proračuni še vedno obteženi z zakupovanjem dostopa do ne-odprtodostopnih vsebin.

Marsikdo bo morda na tem mestu vzkliknil: zakaj državne institucije sploh namenjajo ogromne zneske za zakup dostopa do znanstvenih publikacij, če pa se tako ali tako vsi eventualno zatečemo k ilegalnemu dostopu? Lahko bi enostavno prekinili pogodbe z megazaložniki in se pri iskanju literature naslonili na Library Genesis, sci-hub  in osebno korespondenco z avtorji. Hja, na to nismo pomislili prvi. Več iniciativ je že poskušalo uiti primežu oderuških paketov bed bojsov. A bed bojsi so zobanje češenj trenirali na povsem drugem nivoju kot mi. O nekaterih poskusih spopada z Goljati znanstvenega založništva bomo spregovorili v prihodnjem Unikompleksu, 31. januarja.

Čez naivni optimizem je bentila vajenka Vita.

88 88 88 8b,dPPYba, 88 ,adPPYYba, 8b,dPPYba, ,adPPYba, 88P' "8a 88 "" `Y8 88P' `"8a I8[ "" 88 d8 88 ,adPPPPP88 88 88 `"Y8ba, 88b, ,a8" 88 88, ,88 88 88 aa ]8I 88`YbbdP"' 88 `"8bbdP"Y8 88 88 `"YbbdP"' 88 88