SPODBUJANJE MOBILNOSTI OTROK S PROJEKTOM PEŠBUS

Današnji komentar za oddajo Pod katedrom Radia Študent je pripravila dr. Maja Simoneti iz Inštituta za politike prostora. Predstavila nam bo projekt Pešbus, ki ga v sklopu projektnih aktivnosti programa »Aktivno v šolo in zdravo mesto« sofinancira Ministrstvo za zdravje. Pešbus se po slovenskih šolah, skupaj z Bicivlakom, izvaja že od leta 2015. Občasno izvajanje podpirajo tudi Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za infrastrukturo in posamezne občine. 

Program izvaja IPOP - Inštitut za politike prostora oziroma v sodelovanju z Društvom za varstvo Alp, CIPRA Slovenija. V predhodnih programih so sodelovali tudi Focus, društvo za sonaravni razvoj, in drugi partnerji.

Poglejmo, kako Pešbus deluje. S Pešbusom se učenci v šolo odpravijo peš v organiziranih skupinah po domišljeno začrtanih poteh in po stalnem urniku. Gre za organiziran način hoje v šolo v spremstvu odraslih. Namenjen je šolam, otrokom, staršem in občinam. Mlajšim šolarjem omogoča zdravo in prijetno pot v šolo, starše pa razbremeni vsakodnevne skrbi za spremljanje otroka v šolo. Takšna praksa vpliva tudi na šolsko okolje, ker ga razbremeni negativnih vplivov zgostitve prometa pred začetkom pouka, občinam pa pomaga pri urejanju prometnih rešitev in uresničevanju ciljev trajnostne mobilnosti.

Ker se za projektom skriva veliko organizacije, program »Aktivno v šolo in zdravo mesto« zagotavlja šolam in občinam podporo pri organizaciji Pešbusa. Ta pa vključuje tako seminarje za organizatorje, kot tudi table za označbo postaj, potovalne karte za otroke, materiale za pripravo urnikov in svetovanje pri organizaciji in izvedbi.

Vsak Pešbus ima svojo traso, postaje, potovalni urnik, potnike in spremljevalce. Večina Pešbusov v slovenske šole vozi v tednu Evropske mobilnosti, nekateri že vozijo enkrat tedensko in celo tudi že vsak dan v letu. Cilj programa je, da Pešbusi potujejo celo šolsko leto, da se trase in postaje zarišejo na načrte šolskih poti, prijetne hoje vtisnejo v spomin in spodbujajo otroke k vztrajanju pri samostojni hoji v šolo. 

Program gradi na spoznanjih o zdravstvenih koristih hoje in zdravstvenem stanju otrok ter dejstvu, da je slovenska mreža osnovnih šol sorazmerno gosta in z vidika dostopnosti šol torej zelo primerna za hojo in kolesarjenje. Upošteva želje otrok po aktivni mobilnosti in lastnem prispevku k varstvu okolja, moč skupnosti ter vlogo šol kot lokalnih stičišč znanja in ljudi. Gre za nove generacije v procesih spreminjanja potovalnih in življenjskih navad ob prehodu v nizkoogljično družbo.

Program je od leta 2015 dosegel več kot 100 slovenskih šol in več kot sto učiteljev in drugih lokalnih organizatorjev hoje v šolo. Izkušnje kažejo, da otroci ob organizirani hoji v šolo uživajo in pridejo v šolo dobro pripravljeni za delo. Sta pa organizacija in izvedba zahtevni in za šole predstavljata dodatno delo, za katero potrebujejo pomoč. Ko so enkrat premagane ovire v glavah, so namreč največji problem za šole spremljevalci, ki jih vedno primanjkuje. Glavni junaki akcije so gotovo učiteljice in učitelji ter vodstva šol, ki so za organizacijo in spremljanje otrok v šolo pripravljeni vložiti veliko dodatnega delovnega časa in energije. 

Razmere v naših osnovnih šolah so podobne kot drugod v razvitem svetu. Veliko otrok starši zjutraj pripeljejo v šolo, četudi so razdalje med domom in šolo izredno majhne. Razlog, da starši vozijo otroke v šolo, tiči predvsem v razumevanju take prakse kot najbolj praktične in varne. V nasprotju s starši se otroci hitro dotaknejo problema avtomobilskega onesnaževanja okolja in svojega počutja na poti. Zdravniki ob tem dodajajo, da vožnja v šolo prikrajša otroke za vsakodnevno gibanje in poudarja razlike med njimi. Sedeč način življenja negativno vpliva na zdravje otrok in mladostnikov. Hoja in kolesarjenje v šolo pa sta preprost in učinkovit način za doseganje več gibanja med otroki. 

Pozabili smo že, da je hoja naravna oblika gibanja in prometna praksa. V prihodnosti bo zaradi podnebnih in demografskih sprememb aktivna mobilnost samo še pridobila na pomenu in koristi. Hoja in kolesarjenje namreč zagotavljata fizično in duševno zdravje človeka, pozitivno vplivata na lokalno skupnost, okolje in ekonomijo, aktivno mobilnost pa postavljata v samo osredje prometne in urbane politike.