24. 1. 2018 bo v Sloveniji potekala splošna stavka javnega sektorja in po napovedih Visokošolskega sindikata Slovenije se ji bodo s podporo vodstev univerz pridružili zaposleni – pedagoški in nepedagoški delavci na vseh treh javnih univerzah. Glavni razlog za stavko je ta, da se vlada izmika pogajanjem o enotni odpravi plačnih anomalij, po tem, ko je posameznim poklicnim skupinam - zdravnikom - nesorazmerno dvignila plače in povsem porušila razmerja znotraj enotnega plačnega sistema. Prav tako proračunskim uporabnikom ni nakazala dodatnega denarja za financiranje že dogovorjenih plačnih dvigov v preteklosti, čeprav bi ga po sporazumu s sindikati morala. Slednje je za univerze, ki so posredni proračunski porabnik, še kako pomembno. Dvigi plač, če jim ne sledijo tudi dvigi sredstev financiranja zanje, namreč vodijo v pritiske na zaposlene na univerzah, v različne optimizacijske in racionalizacijske ukrepe, krčenje študijskih programov in v tihe ter tudi povsem odkrite napovedi zapolnitve finančne vrzeli s šolninami. S tem bi primarno poslanstvo univerze - izvajanje javne službe in dostopnost do brezplačnega terciarnega izobraževanja v Sloveniji dokončno izgubili. Prav ta zahteva za zagotovitev dodatnih sredstev univerzam je ena od temeljnih razlik med institucionalno univerzitetno stavko 24. januarja in stavko šolskega sindikata SVIZ, napovedano za 14. februar, ki se z vprašanjem financiranja plačnih dvigov ne ukvarja. Ministrstvo Republike Slovenije za izobraževanje, znanost in šport je namreč z razporeditvijo sredstev znotraj resorja že pred samo stavko sindikata SVIZ osnovnim šolam z zadnjim rebalansom namenilo in rezerviralo dodatnih 56 milijonov, za univerze in vlaganja v visoko šolstvo pa ničesar. Ne gre le za preferiranje nižjih ravni izobraževanja, kar je očitno, gre tudi za vprašanje, ali ni stavka SVIZ-a ob takšni vnaprejšnji rezervaciji ministrstva samo predstava za javnost, za katero že vnaprej vemo, kako se bo končala.

Glede na ravnanje SVIZ-a, ko je na isto ministrstvo, ki razdeljuje sredstva, mimo vseh drugih podpisnikov kolektivne pogodbe posredoval predlog sprememb kolektivne pogodbe, ministrica pa ga je prav tako mimo drugih podpisnikov kar posredovala v medresorsko usklajevanjenje, se bojimo, da gre za škodo univerzam. Če k temu prištejemo še vztrajanje SVIZ-a za ločena pogajanja ob napovedi stavke, njihovo izkazano pripravljenost, da skupaj s samo sedmimi drugimi sindikati od skupno 42 z vlado podpiše Aneks številka 12 o odpravi anomalij nad 26. plačnim razredom, ki povsem spregleda nepedagoške univerzitetne delavce v plačni skupini J, je očitno, da šolski sindikat "levim" strankam kot že kdaj v preteklosti spet ponuja, da bi dobile volitve s pomočjo učiteljev in v škodo vseh drugih. Zato je smiselno opozoriti na zavajajočo parolo SVIZ-ove stavke o »zvišanju plač izobraževalcev in izobraževalk od vrtca do univerze«. Če pogledamo podrobneje, namreč vidimo, da: prvič - predlog Aneksa h kolektivni pogodbi za vzgojo in izobraževanje, ki ga je SVIZ mimo vseh treh drugih podpisnikov kolektivne pogodbe posredoval na Ministrstvo za izobraževanje, višjega vrednotenja dela v vrtcih sploh ne prinaša. Drugič - zahteve SVIZ-a se osredotočajo samo na poklicno skupino učiteljstva, vse druge poklicne skupine, ki so za delovanje izobraževalnih institucij prav tako nujno potrebne: strokovni delavci, računovodje, knjižničarke, hišniki, čistilke, administrativni in tehnični delavci v 7. tarifnem razredu, ki na univerzah na teh delovnih mestih v primerjavi z nižjimi ravnmi izobraževanja opravljajo bistveno zahtevnejša dela, pa povsem spregleda. Oziroma samo tistim, ki ne dosegajo niti minimalne plače, ponuja tolažilni enkratni regres, ne pa tudi dviga osnovnih plač kot ga učiteljem. Tretjič - visokošolskim učiteljem - plačna skupina D - in raziskovalcem - plačna skupina H - namenja samo dva plačna razreda zvišanja, medtem ko naj bi učitelji na nižjih ravneh izobraževanja napredovali za tri, razredniki pa kar za pet plačnih razredov. Namesto splošnega dviga za univerzitetne pedagoške delavce hkrati predlaga opcijo novih, vzporednih delovnih mest “uveljavljeni” docent, izredni in redni profesor, ki bi bila sicer uvrščena pet plačnih razredov višje od sedanjih, vendar bi šlo samo za teoretično opcijo. Po delovnopravni zakonodaji in glede na univerzitetno avtonomijo namreč delodajalca ni mogoče z ničemer prisiliti, da bi nova vzporedna delovna mesta sistemiziral, kaj šele, da bi delavce nanje prerazporedil. SVIZ-ova zatrjevanja o avtomatizmu pri prerazporejanju tako izhajajo ali iz popolnega nepoznavanja razmer na univerzah ali pa iz navadne demagogije. Ker so zaposleni pedagoški delavci na Univerzi v Mariboru v preteklih petih letih neposredno izkusili diskrecijo delodajalca pri delovnih mestih in njene posledice ter bojevali mukotrpne pravne bitke, lahko tak predlog označimo kot nespodoben in bi prazaprav morali najprej stavkati proti takemu, torej SVIZ-ovemu predlogu za univerzitetni del njihovih predlogov.

Če zaključimo, je glede na povedano razlika med obema stavkama očitna: bistvo stavkovnih zahtev Visokošolskega sindikata Slovenije je solidarna obravnava vseh poklicnih skupin v dejavnosti visokega šolstva in v javnem sektorju nasploh, zato ozkih interesov množičnih poklicnih skupin na račun manj številčnih ne moremo podpirati in sprejemati. Naš pogled ne izhaja iz interesa te ali one poklicne skupine, temveč iz interesa celotne dejavnosti, ki mora slediti svojemu poslanstvu in zagotavljati javno storitev za vse prebivalce Republike Slovenije.

Za Radio Študent Marija Javornik Krečič, članica predsedstva Visokošolskega sindikata Slovenije, v Mariboru, 22. 1. 2018.